Avtor: Rozeta
Datum: 05-01-04 10:04

V bistvu sem se znašla na razpotju… S fantom sem bila dolgih 10 let.. Preživela sva marsikaj.. Imela sva vzpone in padce… Skupaj sva se smejala, jokala… skupaj sva rasla…
Ima me zelo rad, zelo veliko bi storil zame… Tudi jaz ga imam še vedno rada, ljubim pa ga ne več. Prizadel me je. Ranil me je v dušo in še globje, zato sem odšla. Našla stanovanje, ga opremila. Tega bo zdaj že eno leto…kako beži ta čas. Oba sva si takrat obupno želela otroka. Ampak sva se odločila da počakava, da dobim za nedoločen čas. In lani je to bilo, samo nisva bila več par. Letos bi se morala poročiti…. Pa ni nič iz tega.
Začelo se je s tem, da sva živela pri njegovih. Nikakor se noče odseliti, niti zdaj. Želi da se vrnem k njim. Zagotavlja da bo vse drugače, pa vidim, da se ni nič spremenilo. Zapustila sem ga, ker me ni razumel. Tudi meni se je odprla kariera in sem rekla, da bom poskusila. Ni mi bilo všeč. On ja, meni ni treba, ženska naj bo doma in ima otroke. On lahko poslovno raste… Kontroliral je vsak moj korak, prepovedal službena potovanja.. Celo to mi je rekel, da naj se odločim ali služba ali on…mislila sem da se heca, da me zbada, a ne , on je mislil resno. Ker sem morala na službeno pot sem ga bila prisiljena zapustiti. Potem me je skoz klical s kom se vozim, da bo prišel za mano, da… skratka bilo je noro. Ko sem se vrnila sem šla k staršem. Prišel je pome, češ da ni delal prav… Doma je držal z svojo mamo. Jaz sem hotela v mesto, ona je hotela da dela drva. Ugodil njej. Vse sobote, nedelje in vse praznike sva preživela z njegovimi. Kot da nisva svoja družina… Potem je začenjal z ljubosumnimi izpadi, nisem smela na kavo, pijačo, prepovedal klice iz službe, me nadziral… Sploh pa ukinil vsa kosila in večerje. Z izgovorom, da to ni plačano, da ne spada k službi…. Nisem več vzdržala. Zopet sem po nekaj mesecih odšla. Želela sem zaživeti na novo, drugače. Pa je po pol leta prišel k meni in mi rekel, da me ljubi, da noče brez mene, da se naj vrnem. Povedala sem, da ne grem nazaj, da naj me pozabi…. Začel je groziti in grožnje urisničevati… Bojim se. Zdaj se zopet dela prijaznega, odkritega… želi me prepričat. Želi tudi imeti otroka. Presneto, tudi jaz.. Tako dolgo sem čakala, zdaj ko ga lahko imam pa tole sranje… pravi da ga ne morem kar tako pustiti oz. zapustiti. Želi z mano otroka. Ko mi tako lepo prigovarja bi skoraj popustila. Ampak ko pokaže svoj obraz…bi najraje umrla. Ampak niti pod razno ne spoznam drugega moškega. In kaj šele da bi mi bil všeč… Bojim se, da bom zaradi želje po otroku, po družini popustila, se vrnila k njemu. Ampak globoko v sebi tega ne želim, ne zmorem… Pri njih bi znorela ali resno zbolela. Nisem bila več srečna. Tega pa on ne razume. Kajti imela sva jesti in piti, vsak svoj avto, krasno stanovanje…. vse za družino… Zdaj bi bil z mano seveda pri njih in držal z mano, če verjamete.. pravi da bo drugače, jaz pa ne zaupam več – nekako ne morem. V bistvu jaz tega ne želim in se mi ne zdi prav, da bi popustila zaradi otroka, družine…. Nekaj v meni je umrlo. Ampak vseeno bi morda lažje živela z njim kot pa sama..

Je bila katera v podobni situaciji. In do kdaj še imam čas za otroka, če štejem 30 let?

vsekakor tole ne bi bilo dobro za otroka. Želiš, da otrok živi brez mame in s takim očetom???

Mislim, da odgovor zelo dobro poznaš. Delaj po svoje, zamenjaj telefonsko številko, če te dobi na lep način rečeš,d a si se pač odločila, da ne gre. preprosto moraš biti trdna in pri tem problemu, ne biti sama. Samo nikdar se več ne vrni v to zvezo, to je vse kar ti lahko rečem.

primož

Se popolnoma strinjam,ne obračaj se nazaj,samo pojdi in zaživi svoje življenje.Predstavljaj si,da v vso to pripelješ nedolžno dušo,ki ni nič kriva kaj se dogaja.Tako ne gre,pusti enkrat za vedno in začni na novo.Leta naj te ne skrbijo glede otrok,najprej moraš biti nanj pripravljena.
Lep dan še naprej,

mislim isto kot Primož

lp

Človeka ljubiš brezpogojno takrat,ko si mu pripravljen dati popolno svobodo.
Naj dela kar hoče,naj bo s komer koče,lahko gre povsod kamor hoče,vedno se bo vrnil nazaj.
Lahko si zlat z ljubljeno osebo,lahko mu dovoliš vse,do neke meje,potem mu je pa treba pokazati,da tako več ne gre.
Kar manjka v veliko zvezah je POGOVOR!
Isto se je zgodilo meni.Žena se nikoli ni hotela pogovarjati o problemih…in tako je prišlo do konca.
Vedno obstajajo kompromisi,ampak do določene meje.

Tako ja ! Stara in zrela oseba si, samostojna si tudi lahko. Da prideš nazaj in da bo vse bolje ? Nikakor ne naredi tega, z časom bi ti bilo hudo žal. Verjetno bi bil tudi otrok že vmes.

Verjemi, ne misli na to, odpiši ga čeprav si to v srcu ne želiš, bo pa bolje zate.

Tvoj fant je po vsej verjetnosti nevrotični pezdetek, ki kljub svojim letom še vedno ni doumel, daje na temu svetu sam, ampak se obupno zaradi svoje nevroze in notranjih frustracij, obeša nate. Bog ne daj, da bi se mu pustila zaploditi, saj bo do največja napaka, ki si jo lahko privoščiš ob njem. Mar ti še ni jasno, da ti želi narediti otroka zato, da se bo skupaj z njim za vselej pbesil na tvoj hrbet? Misliš, da se bo kar čez noč spremenil, postal Peter Pan in te osrečeval do konca svojih dni? Napaka! Zgodilo se bo to, da te bo povlekel za sabo v vrtinec nenehnih ljubosumnih izpadov, zasliševanj in obtoževanj, tvoje življenje pa bo postalo pekel. Tudi otroku se ne bo ob takšnih starših godilo nič boljšega. Svetujem ti, da ga pozabiš in si najdeš spodobnega, mentalno in emocionalno uravnovešenega mladega moškega, ki te bo spoštoval, zaupal in te ljubil zaradi tega, kar si in ne tistega, kar on misli, da moraš postati.

Še vedno si dovolj mlada, da lahko začneš znova in z nekom, ki bo znal razumeti, da rabiš za svoj normalni razvoj svobodo ter da rabiš za otrokovega očeta nekoga, ki mu bo zagotavljal varnost.

Oče stori največ za otroka, če ima rad njegovo mater.

Draga moja…….

Sprašuješ,kako naprej?!! Odgovorila si že sama,s tem ko si se postavila na svoje noge,s tem ko si mu pokazala kdo si in da zmoreš.,da ne sprejemaš tega…….
Prosim te,ta tvoja zgodba me je globoko pretresla.Našla sem se v njej.Ja štejem tvoja leta.Žalostna sem,ker sem bila jaz slepa.Slepa v ljubezni,zato sem marsikaj odpustila,šla preko ali pa vsega,kar se je dogajalo sploh nisem dojela….Zakaj? Ker sem si obupno želela družino,otroka,njega-ljubečega moža…
Ja midva sva se poročila.Imava dva krasna otroka.Ampak prosim te,sedaj po osmih letih veje iz mene ena velika žalost.Nisem srečna.Hudo mi je,rada bi vse spremenila,začela na novo.Ampak še zmeraj uresničujem svoje cilje.Nimam stalne službe,študij še kar zaključujem….Pa bi lahko bilo drugače…Ja prekleto drugače,če bi on bil normalen človek.
Zato te prosim,pisala si zgodbo,kot da bi jo jaz,če vrtim kolo živlenja nazaj..vse to in še več se je dogajalo tudi meni.In nikar ne sprašuj,kako mi je danes….
Zato bodi vesela,da si spregledala že danes…..Pojdi naprej po poti živlenja sama…Odpri oči in uživaj v vsakem drobnem trenutku.Mlada si še,jaz sem v primerjavi s teboj razvalina..
Naužij se lepote vsakega dne,naužij se življenja..takega pravega.
In verjemi na vsej tej poti,boš srečala in spoznala krasnega človeka.Takega,ki bo dihal s teboj in te bo imel res rad.Takega,ki te bo sprejemal takšno kot si,brez egoizma in teh bolestnih prisvajanj..Le očisti in sprosti si srce,pa bo..Čaka te še veliko lepega.le ne kloni tistim obljubam…Prosim,sama veš da so to le besede,ki držijo mogoče teden dva,mogoče mesec…Potem pa spet po starem….
veliko sreče ti želim in prosim te na moje veselje,prevsem pa na tvoje…. POJDI NAPREJ……Ne z njim,nikar v otroka!!!
Živlenje je eno samo in zaslužimo si ga živeti in uživati v njem…SREČNO!!!!