Pozdravljeni!

Moj problem je sledec. Bivsi partner (nisva bila porocena) mi je lagal 5 let in se delal da je nedolzen angelcek. Tega sicer nisem vedela, dokler ga po petih letih nisem sama razkrinkala. A takrat je bilo ze prepozno, saj se je z rojstvom otroka samo se poslabsalo. Otrok mu je sel samo na zivce in ni prenesel ne mene, ne njega. Od njega pa tudi ni bilo pricakovati pomoci ali kaksne spodbudne besede. Rodit sem odsla sama, brez podpore, obiskal me je zadnji dan v porodnisnici. No in vse do otrokovega 8.meseca sem trpela, jokala, bila izmucena, pripravljena narediti vse za otroka, ON PA NIC. Bil je hladen, cuden, zivcen…. Ko sem tako za vikend odsla k svoji mami, kjer sem imela 100% podporo in pomoc, pa se je on zabaval po svoje. To, na kaksen nacin se je zabaval, sem izvedela od najinega skupnega prijatelja, ki je bil posten da mi je to tudi povedal. Takrat nisem mogla verjet da se to meni dogaja. Dokler ga nisem en dan sama zalotila z drugo, kar tako na javnem mestu pred ocmi vseh. Takrat se je tle zame koncala ta zveza. Z lazmi, prevarami in nesramnostjo z njegove strani je bila to pika na i. In sva z otrokom odsla k mami. Je grozil, klical, hotel stike, prisel dvakrat, me zmerjal itd itd. Takrat nisem upala iz hise vec dni, ker sem se bala, da bi kaj storil meni in otroku. Clovek se je spremenil v pravega psihopata.

Ker sem prezivela ves cas doma, sem tako prek chata po enem letu prebolevanja in premlevanja zakaj ravno jaz, spoznala super cloveka.

Pogovarjala sva se kako leto, preden sva se zmenila za pijaco v zivo. Pri meni je bila to ljubezen na prvi pogled, ceprav sem to nekako hotela skriti pred njim. Ravno zato ker me je bivsi tako grdo izigral. A nic me ni bolj prepricalo pri novem, takrat se “bodocem” fantu, kot to, kako je sprejel mojega otroka. In otrok njega. Pocutila sem se tako nepopisno srecna, saj je otrok bil zame na prvem mestu. Od takrat sta postala ze prava velika prijatelja, saj bo kmalu 2 leti odkar sva skupaj.

Ampak tu se pojavi problem. Clovek je posten, prijazen, skrben, ljubec, vedno pripravljen pomagat vsem, ne glede na vse. Je direkten, iskren in pove realno, ne zavaja z besedami.
Neizmerno ga ljubim, zame je moj angel varuh, ki je sprejel mene in malcka brez ovir. Za to sem mu zelo hvalezna. Toda pri meni se pojavlja strah, da bi se mi zgodilo isto kot z bivsim. Sicer ni navajen hoditi okrog in zurirati, pa biti odsoten cele dneve, ampak vseeno. Sama sem nehala hoditi na srecanja s kolegicami takrat zaradi bivsega (ker sem mislila, da mu bom s tem dokazala da sem postena in ne pocnem tega kar pocne on). Pa tega ni cenil in me izigral. Pri temu pa je v bistvu problem ta, da mi neizmerno zaupa in mi verjame na besedo. Sama nikamor ne hodim, ker se takrat pocutim tako nelagodno (razmisljam kaj bo mislil kje in s kom sem), pa ceprav bi mu povedala kam grem.
Pri meni pa je ravno obratno. Prvic ko je izjavil da gre s kolegom na pivo, so se mi zacele trest roke, zacela sem se cela trest, nisem se mogla osredotocit na nobeno drugo stvar. V glavi sem imela samo to, kam gre, s kom gre, kdaj pride, kaj ce ne gre s kolegom,…. itd. In ta strah se je zacel samo stopnjevati, ceprav ni se naredil nikoli nic slabega v najini zvezi. Ne morem se znebiti strahu, klicem ga po 10 minutah ko mi rece da gre. In ga glupo sprasujem kje si, s kom si, sama sebe sovrazim. Ampak ne morem bit mirna. Ne vem kaj naj storim glede tega. Zadnjic sem ga obtozila da ima drugo, ker sem bila tako zivcna da si nism mogla pomagat. In mi je bilo zelo zal. Takrat je rekel da ima tega dusenja dost in tle sm sama kriva. Zato bi rada to resila, mu zaupala in ne tezila, kadar ne pride takoj nazaj. A ne vem kako, prosim za kaksen nasvet, saj bi zelo rada popravila moj problem in zazivela srecno z njim in mojim otrokom. Res ga ljubim in sem pripravljena na vse, da to resim .

PROSIM POMAGAJTE !!!!

:(((

Pozdravljeni,
nikakor vaše čustveno stanje ni enostavno. Občutek je, da se vam je leta in leta nezaupanje v sočloveka le kopičilo in sedaj se ob najmanjšem dražljaju sprožajo pravi hudourniki. In ker ne želite zgubiti te zveze, ste pripravljeni sprejeti nasvete, da se spet ne bi znašli v tistem breznu zapuščenosti, nevrednosti, zakaj se to dogaja prav vam?
Ni težko čutiti vaše stiske ob tem. In seveda se vam je zgodila krivica, vendar bi vam rada pokazala nekaj stvari, ki najverjetneje govorijo o tem, da se je vaša osebnost oblikovala v vlogo žrtve ali preganjalca oziroma v videnje sveta v črno-beli tehniki že davno pred razočaranjem nad prejšnjim partnerjem.
Ne želim pomanjšati vaše izkušnje, ki je bila za vas travmatična. Vendar pa se pojavljajo vprašanja, kako to, da ste v prejšnjem odnosu kar vztrajali, čeprav ste bili nesrečni? Ste tudi prejšnjega partnerja najprej kovali v nebo, kot je to začutiti tudi pri sedanjem? Uporabljate zelo kategorične izraze (neizmerno, nepopisno, psihopat,…). Občutek je, da je v vašem svetu nekdo popolnoma in brezpogojno sprejet ali pa je vržen iz »raja«, ko umaže vaš popolni svet. Niste hodili ven, da bi dokazali svojemu bivšemu partnerju, da ste pošteni, hkrati ste od njega pričakovali, da bo delal isto. To je v prvi vrsti nasilje nad sabo, ker ste odrezali del sebe zato, da bi nekaj dokazali drugemu. In zato ste pričakovali visoko plačilo – da bo drugi počel isto, kar je čustveno izsiljevanje. Če vam do zabav ni, če si tega ne želite, če ne potrebujete prijateljic, in to čisto zares, potem je to resnični izraz vašega jaza in se ne počutite izigrane, če drugi ne čuti enako. Seveda ste ranjeni in prizadeti, če izda vaše zaupanje, ampak ne čutite, da ste žrtvovali del sebe zaman. Pišete tudi, da je bil vaš bivši partner nestrpen do vas in otroka, da sta mu šla na živce; kako to, da takrat niste tega razčistili, se nista pogovorila, niste ukrepali? Trpeli ste in jokali, a naredili niste ničesar. Spet lahko napišem, da ste bili nasilni nad sabo, ker vam je telo (vaša čutenja – žalost in telesne reakcije – jok, izmučenost,..) sporočalo, da nekaj zelo NI v redu.
Vse to kaže na to, da ste se postavili v vlogo žrtve (česar ste se bili prisiljeni naučiti verjetno že v ranem otroštvu) – niste ukrepali, ampak ste dovolili, da vas drugi zlorabi do kraja. Vesela sem pa za vas, da ste uspeli v določenem trenutku zadevo vseeno zamejiti, jo končati. Tu vam lahko čestitam. Ampak, ker niste razrešili lastnih vzorcev čustvovanja, načina, kako ste v odnosu, zgleda, da ste se sedaj znašli na drugi strani iste čutenjske gugalnice – sedaj ste v vlogi preganjalca. Trpljenje, bolečnina pa je enaka.
Vse to NI OBSODBA in upam, da ne boste vzeli tega kot kritiko, ampak kot pomoč pri ozaveščanju, da je v vas nekaj, kar prispeva k temu, da se vaš odnosni svet ne spreminja, ne prečiščuje, ne odrašča, ampak ostaja enak, le deluje iz različnih polov. Enkrat ste žrtev, drugič preganjalec. Enkrat je vse lepo, bleščeče belo in brezmadežno, v superlativih, drugič vse črno in brezizhodno. In takrat začnete kričati po pomoči.
Na žalost pa realno življenje ni tako, ampak je pogosto sivo, to sivino pa bolj ali manj pogosto krasijo bolj ali manj intenzivne barve. In to je tisto, česar se morate naučiti – prepoznavati barve, kar v prevodu pomeni, prepoznavati, v kateri situaciji ste varni in v kateri niste. Kdaj se prebujajo čutenja, ki izvirajo iz vaše preteklosti in jih le pripisujete drugemu in kdaj vas nekdo zares ogroža. Za to pa je potreben odkrit, zrel in realen odnos najprej do odnosa in takoj zatem do osebe, s katero ste v odnosu. Kar pomeni, da nihče ni apriori, absolutno samo »varen« – v smislu, da vas ne more razočarati in nihče ni zato, ker vas razočara, samo pokvarjenec. Po drugi strani pa imate tudi vi z vso svojo zgodovino, in sicer od rojstva naprej – ne le nedavne travme, ki zaposlujejo vaše zavedanje – vso PRAVICO, da čutite tako, kot čutite; da vas je strah, da dvomite, da ste nezaupljivi,… Ampak ne tej točki zavedanja pa je pomembno, da sprejmete odgovornost za vsa ta čutenja in dejanja in začnete odraslo razreševati te probleme. Ker vas ne poznam, verjamem, da čutite, da ste prekomerno ljubosumni in da za to ni pravega razloga. Po drugi strani pa lahko tudi verjamem, da vam vaša čutenja sporočajo neko grožnjo in je spet ne poslušate, kot je niste že prejšnjič. Spet, ker vas ne poznam.
Torej, konkretno: če imate občutek, da ste nerealno ljubosumni in nezaupljivi, je prav, da poveste partnerju, da gre za vaša občutja, ki izvirajo iz nekje drugje (in potrebno je tudi ozavestiti, od kje) in da ste pripravljeni iti na pot izgraditve bolj zaupljive osebnosti, kjer pa upate na njegovo spremljanje.
Upam, da sem vam dala kaj koristnega, ne verjamem pa, da bi vam koristil kakšen nasvet v stilu: ko čutite potrebo, da bi ga klicali ali mu očitali, raje preštejte do 100, popijte kozarec vode in pojdite delat nekaj, kar vas razvedri – da boste pozabili. Takim postopkom osebno ne verjamem. Verjamem pa močno v zavestno pot raziskovanja sebe, ko se človek razume, zakaj nekaj čuti, kot čuti, in zakaj deluje, kot deluje, zakaj razmišlja, kot razmišlja. In tam lahko povabi nekoga na potovanje in si želi, da bo ta nekdo na tem potovanju z njim zdržal. In obratno, da bo vas nekdo povabil, vam pokazal tudi lastne težavne plati osebnosti in si želel, da boste z njim zdržali. In to je odnos, priložnost, da se raziščeš, o spoznanjih odprto in brez strahu govoriš z drugim.
Veliko sreče in raziskovalne volje vam želim,