Pozdravljeni,

Morda to ni pravi forum, ampak vseeno z enim upanjem pišem.

Pred kratkim sem izvedela, da imam pred sabo še pol leta življenja. Slabega ali dobrega pol leta, tega ne vem. Odkar sem za to izvedela, živim življenje s svojo družinico še bolj intenzivno. Srkam vase besede, dotike, poljube. Imam dva otročka, stara 9 in 8 let. Moža, ki je….predober, ni besed, s katerimi bi ga lahko opisala.
Sedaj pa k moejmu vprašanju:

Kako naj otročka pripravim na to, kar prihaja? Kako naj se sama priprqavim, da ne bom ihtela in jokala, ko jima bom razlagala?
Možu sem celo rekla, da naj v tem času intenzivneje išče kakšno dekle, da se naveže nanjo, da ne bo tako hudo, pa me je zavrnil z besedami, ki so v meni povzročile srečo.

Prosim, pomagajte mi. To, kar vem, je tako hudo in boli. Boli, da ne bom videla to, kar prihaja otrokom, možu in ostalim, ki jih imam rada.

Hvala. in Prosim, brez zam,ere, če ni primerno za ta forum.

Predraga čakam, ne vem kaj naj ti svetujem, morda morda

Piši nekakšen dnevnik za otroka, morda ga bosta ko bosta odrasla lahko brala,..
Kaj posebnega napiši tudi možu,

Ne pošiljaj ga sedaj v naročje nobeni, ko če bo čas se bo moral sam znajti. Dokler boš ti tu, ima pa tebe.

Morda imaš sedaj to moč, da ti prosiš “ta prave” ljudi, ki bodo tvoim sončkom pomagali. Včasih je obveza umirujočemu veljala za celo življenje. Potrebovali bodo zelo zelo različno pomoč. ( denar, gospodinjstvo, crkljanje, pogovor, šport, novo družbo, vsak človek lahko na nek način pomaga žalujočemu, če le ima občutek,…)

Napiši pravično oporoko ali pa vse prepusti možu, kot se vidva dogovorita.
Vprašaj ga kaj želi, da ti uredš, dokler še lahko,…

Zavedaj se, da do otokovrga 18 leta z premoženjem ne razpolaga mož in otroci sami ampak ima roko čez še CSD.

Do otrok morata biti po mojem z možem zelo odkrita. Kako toliko stara otroka pripraviti na smrt starša, ne vem.

Pri nas se je vse sesulo v trenutku in nisem ( nisva z možem) imela nobene možnosti za “pripravo”.

vsem pošiljam objem in oglasi se še kaj

ana

mislim na vas in se še oglasim

Čakam – čakati na svojo smrt je gotovo grozljivo.
Najbolj grozno je, da boš pustila otroka, ki še nista začela živeti
in te v času, ko bi te najbolj potrebovala, ne bo zraven.

Sem (bila) samohranilka in dokler ni otrok dokončal šolanja in se postavil na svoje noge, sem se najbolj bala ravno tega, da bi umrla, on pa bi ostal tujim ljudem.

Težko je v tej situaciji karkoli svetovati. Kakorkoli boš naredila, bo hudo zate in za tiste, ki bodo ostali.

Če ste pri hiši verni, probaj otrokom pojasnit na ta način, da boš šla v nebesa, da pa ju boš opazovala od tam in bedela nad njima in da boš vedno njun angel varuh.

SIcer pa so v današnjih časih otroci zelo brihtni, in jih ne moreš kaj “okrog prinašat”. Najbolje, da jima z možem lepo razložita, kaj se dogaja s tabo, kakšno bolezen imaš, kako napreduje.. in da se boš nekoč poslovila.

Mož, če ima tebe in otroke vsaj malo rad in izgleda da vas ima, se sigurno v tej situaciji ne bo razgledoval za drugimi ženskami !
Mogoče kdaj čez čas, ko bo malo prebolel, ko bo osamljen, ko bodo otroci odrasli…ampak to so stvari, s katerimi se v tem trenutku ne smeš obremenjevati.

Pripravljen človek na smrt nekoga, ki ga ima rad, ne more biti nikoli. Kaj narediti? Morda preko kake zgodbice, ki je na to tematiko. Vem, da obstaja zgodba, kjer ena babica pripravlja svojega vnuka na čas, ko bo morala oditi. Žal se ne spomnim naslova, ampak če se bom, ti sporočim. Morda bi kako tako zgodbico kdo prebral tvojim otrokom (če ti ne boš zmogla), ti pa bi se kasneje pogovorila in odkrito povedala, da si bolna in ne boš vedno ob njiju. Verjetno bosta jokala in ti tudi. Ampak pustite solzam prosto pot, saj čistijo dušo.
Žal mi je, da morate vsi skupaj to doživljati.

Če bo kaj pomagalo, ne vem, bom pa vseeno napisala svoja razmišljanja.
Ko mi je pred kratkim umrl oče (pa nisem tako majhna, kot tvoji otroci, stara sem 25 let), mi je najbolj manjkalo to, da mu ne morem ničesar več povedati in ne on meni.

Predlagam, da pišeš dnevnik za svoje otroke… Opisuješ svoje življenje, predvsem lepe trenutke in deliš z njimi modrosti. Naj imajo zapisane besede svoje mame, to bo zelo velik zaklad, ki jim ga boš pustila. Napiši, kako zelo rada jih imaš in da kljub temu, da ne boš fizično prisotna, boš vedno z njimi in da jih boš vedno čuvala. To bo velika tolažba, ko te enkrat več ne bo. Mogoče jim napiši tudi pismo, kot da jim govoriš po smrti, da si zdaj med angelčki, kjer je zelo lepo in vedno paziš na njih, da so zelo pridni otroci in da se boste enkrat spet srečali. Verjetno te bodo tako imeli bližje, ko te več ne bo. Lahko se tudi posnameš na kamero oz. še boljše, da posnamete skupne trenutke, kako se imate lepo in se zabavate. Verjemi, da bodo to radi pogledali.

Podari vsakemu svoj dnevnik rekoč, da ko bodo žalostni in ko bodo pogrešali mamico, naj ti vanj kaj napišejo ali narišejo. Da boš, kljub temu, da nisi več telesno z njimi, vse to videla in prebrala, četudi ne boš mogla nič napisati nazaj. Ne moreš verjeti, kako dobra terapija je to. Jaz sem za svojega očeta po smrti ustvarila e-mail in ko mi je najhujše, mu kaj napišem in verjamem, da to bere. Tudi tako te bodo imeli bližje, poleg tega pa bodo svojo bolečino izlili na papir, namesto, da bi jo potlačili.

Za to, kako jim povedati, da si tako zelo bolna, ti pa žal ne znam svetovati. Nimam ne izkušenj ne modrosti za kaj takega, tu ti bodo verjetno drugi znali bolj pomagati.

Želim ti vso srečo in čimveč lepih trenutkov.

Objem, Petra

draga čakam…
Forumu so polni nasvetov, kako če to, kako če ono..
Ob tem kar si napisala ti, pa ne vemo kaj. Onemimo. In vse je pravzaprav brezpredmetno v primerjavi s tvojo bolečino.
Rada bi ti pomagala, pa vem da ti ne morem.
Mogoče bi se za nasvet kako olajšati slovo sebi in svojim nadražjim obrnila na društvo Hospic. To je njihova spletna stran. http://www.drustvo-hospic.si/htm/index2.htm
Ne vem kaj naj ti zaželim v teh težkih trenutkih.
Mislila bom nate.

si se že posvetovala s kakšnim bioenergetikom? saj nimaš kaj izgubiti, lahko ti podaljša življenje za kakšen mesec ali pa olajša bolčine – ne vem kaj ti je, ampak najbrž je kakšen rak, ne? Držite se vsi skupaj

Bojim se, da je diagnoza, ki jo je dobila od zdravnikov, dokončna.
Kak bioenergetik nič ne škodi, pomagati pa ne more – samo denar lahko pobere. Zdravniki namreč povedo, da se brezupno šele takrat, ko so stoprocentni, da ni nobenega upanja več.

V sosednjem forumu sem brala ZDRAVNIKI SO DVIGNILI ROKE – klic opupane matere, ki ji je sin naredil samomor. Sprašuje, zakaj zdravniki ne morejo obuditi njenega sina? Jaz pa se ne sprašujem, zakaj ne obujajo samomorilcev.
Sprašujem pa se, ko berem takšnele zgodbe, zakaj za vraga ne morejo
podaljšati življenja materi majhnih otrok – ne v nedogled, samo toliko,
da otroci odrastejo ????

Čakam, kot vidiš, smo s tabo in mislimo nate. Drži se in javi se še kaj.

Draga mamica !

Ne vem ,kaj naj vam napišem, ker je težko biti pameten. Najlažje je prebolevati tujo bolečino, pravijo…

Želim vam, da bi se zgodil čudež, da so se bogovi v belem zmotili…

Preživite čim več časa s svojimi najdražjimi, verjemite, to jim bo veliko pomenilo, ko vas ne bo , se bojo vse spomnili. Ni še minil mesec, odkar smo pokopali tasta. Mož se spominja vseh drobnih detajlov iz mladosti, vse kar ga spominja na očeta, je sveto. Pustite čim več drobnim stvari svojim otrokom,čez leta, ko bojo večji, jim bo to ogromno pomenilo.

Vam pa želim, da uživate v vsaki sekundi življenja, ki je pred vami. Molim za vas.

Dajana

Draga čakam,

zelo mi je hudo, ko tole berem.
Nimam besed, ki bi ti olajšale dušo, te pa razumem, saj imam sama 10-letno deklico…

Če želiš, se lahko glede bioterapije pozanimaš pri ge. Danici in g. Martinu Simončiču. Sta učenca svetovno priznanega bioterapevta g. Zdenka Domančića. Terapije so brezplačne.
Kontakt:
[email protected] ali [email protected]
GSM: 041 683 411 (Martin Simončič)
031 699 929 (Danica Simončič)
Podutiška 101, Ljubljana

Vso srečo, Yo

Ne, ne , ne čakaj ampak pojdi v akcijo, morda ni še vse izgubljeno!
Sprejmi zgoraj omenjeno pomoč bioenergetikov, preberi kakšno knjigo, pojdi še h kakšnemu zdarvilcu… Predlagam, da si pogledaš http://www.bredazbleda.com
Sem prepričana, da če nakažeš za kaj gre, te bo gospod vzel na terapijo brezplačnmo! Ni ti treba imeti denarja, draga, če si iskreno želiš živeti, te bo Vesolje podprlo in ti ponudilo ljudi, ki ti bodo brezplačno lahko pomagali.
Obišči http://www.jmanjackal.net/ Sama nisem ne vem kako verna v smislu da bi obiskovala duhovnike in cerkve. Ampak želela sem se pozdraviti. Imela sem sicer psihične težave, depresije. Deset let, najbrž še več. Dolgo je trajalo, da sem dojela, da sem bolna. Potem se mi je naprej sesul svet. No, s to boleznijo sicer lahko živim še 50 let ali pa še več. Toda čemu??
Ko sem se odločila, da imam tega dovolj in da se srčno želim ozdraviti sem iskala poti ozdravitve. Iskala in zaupala, da bom zadevo premagala.
In sem jo.
Ok, sicer ne vem kaj je s teboj. Pa to niti ni pomembno. Pojdi vase in poskušaj začutiti kaj si želiš…. Našla boš rešitev!

Pozdravljena,
si v situaciji na katero verjetno vsak kdaj s strahom pomisli. Ko je umrla svakinja moje sestre, je zapustila štiri otroke stare od 4 mesece do 4 leta (dvojčka sta bila dojenčka). Vse se je dogajalo bliskovito,poskušali so vse, tako, da verjetno mamica ni imela časa dosti razmišljati kaj še storiti za svoje otroke. S svojim sestrama se je dogovorila, da bosta pomagali pri otrocih, obljubo še sedaj izpolnjujeta. Vendar pa sedaj, ko sta starejša dva v višjih razredih OŠ pogrešata, ker jima mamica ni ničesar napisala……zato, kot so ti že svetovali, napiši jim kaj. Meni se je vsedla na dušo knjiga z naslovom P.S. Ljubim te. Opisuje, kako so drobna pisma, ki jih je mož pisal za svojo ženo, ko je vedel, da se njegovo življenje izteka, njej pozneje, ko ga ni bilo več, dajala voljo do življenja.
Mogoče jim napiši nekaj za posebne priložnosti, ko bosta opravila maturo, ali pa ko bosta polnoletna….napiši jima nekaj kot čestitko, ko se bosta poročila… ne vem, za kake posebne priložnosti, da bosta čutila, da si z njima… lahko posnemeš glas in jima pustiš, za čas, ko bosta starejša, ko bosta razumela, da si morala oditi…
Piši, posnemi, pogovarjaj se z njima ….nikakor pa se ne pradaj, če si pogumna se bori do konca…in vedi, da tudi tvoj dragi trpi s teboj, zato ga ne rini v naročje drugi….on bo moral prav tako živeti le še s spomini na tebe…živeti brez tvoje ljubezni, brez tebe…z večnim vprašanjem: ZAKAJ
Bodi hrabra, izkoristite čas, ki vam je namenjen, molim, da bo več kot so ti povedali.

knjiga RAK in LEUKEMIJA ne vem ime avtorja, se ga pa najde na spletu oz. zihr v knjižnjici.

p.s. pa ne bi slepo zaupala belim bogovom; men so 2x napovedali konec, pa še živim (prezgodnje rojstvo pri 5.5 mesecih, bakterija v pediatrični kjer so umrli vsi zdravi dojenčki, razen mene, najbolj “kilave”).

kot je rekla anča: svojo energijo posveti 25h/dan v ozdravitev, v močni želji po ozdravitvi, naj klinčeva bolezen izgine, naj ti bo družinica ključni cilj ozdravitve!!!

navsezadnje naše življenje poganja energija; naj tudi ozdravi bolno telo!

Lp-TINA1979 -glej, da se konc januarja, ko imam rojstni dan, bereva!

Čakam,
moj napotek tebi je PIŠI, piši, piši.

Javi se še kaj, prosim.

ne glej vse negativno. vendar ti svetujem tako kot so ti svetovali tudi drugi,piši,piši…..Če pa bi rada zvedela še o kakšni drugi varianti dopolnilne -alternativne pomoči – v Sloveniji -brezplačno se mi lahko oglasiš na :[email protected] termini so 21/22/23 /9/2007.več info na zgoraj navedenem mail naslovu.Ne vrži puške v koruzo.Sicer ne vem zakaj oz.kakšno bolezen imaš ,vem pa da ima gospod velike uspehe pri zdravljenju leukemije.poznam pa gospoda(tumor v glavi) ,ki sem ga spoznala prav na med.over. netu in je preko mene začel hoditi tja 1x/mesec- že 1 leto in se mu je zdravstveno stanje izboljšalo-medicinsko dokazano.če te zanima se mi javi.nikogar pa ne silim.samo pomagati želim.lp