Kako naj predelam to?

Poročena 15 let… 1 osnovnošolski otrok… skupna nepremičnina. Pred 10 leti me je prvič prevaral, kasneje še vsaj 2x (to sem odkrila). Veliko odsoten, dela na drugem koncu države, kjer ima drugo domovanje. Vsak vikend si privošči vsaj 1 dan za njegove športe. Z otrokom gre 1x tedensko na sprehod… to je vse. Ne zanima se za njegovo šolo, ne za hobije… vse to skrbim, prevažam jaz. Ker sem po vsem tem še tu, me ima jasno za predpražnik… je skrajno nespoštljiv, žaljiv, aroganten. Iz hiše se ne želi izselit. Tudi pogovor glede razveze zavrača… edino kar pove je to, da če se odločim oditi z otrokom, jaz kriva za razpad družine. Vem, da ni tako… po toliko letih nespoštovanja, odsotnosti, prevar… S tem me izsiljuje, da bo otrok sam videl, da sem jaz kriva, ker bom se odelila. Prosim, svetujte mi kaj… z živci sem na koncu. Hvala.

Spoštovani Opolnomočenje,

že poimenovanje, ki ste si ga na tem forumu nadeli, vam svetuje, kaj narediti. Opolnomočiti se. Okrepiti zaupanje vase. Okrepiti svoje vrline in sposobnosti.

V tem pismu jasno razkrivate svoje počutje in svojo ranjeno notranjost. Izdano zaupanje, ki ga povzroči nezvestoba. Če ne moreš zaupati najbližjemu, je resnično težko, saj se porajajo stalni dvomi, sumničenja, strah pred ponovno prizadetostjo. Nimamo podatka, kaj se je po razkritju prevar zgodilo, spremenilo (zanikanje, priznanje). Nikoli ne veste, kje in s kom je vaš mož. Morda ste se nehali spraševati, morda ne. Veliko je negotovosti, utrujenosti in osamljenosti. Za vse ste sami, tako se počutite. V ničemer niste cenjeni, pomembni niti zaželeni s strani moža. Večina starševskih odgovornosti je na vas, tako čutite. Kot da ste ujetnica nekaterih občutkov in izkrivljenih prepričanj, ki vam ne dajo miru. Veste, da tako ne želite, ne morete več živeti, saj je utrujajoče in brezupno, zavirata vas strah in krivda. Predvsem strah, kako naprej, strah oditi, strah pred novimi spremembami, ki so nujno potrebne. Strah pred moževimi očitki. Nezadovoljstvo v odnosih, sploh če to traja leta in leta, vselej kliče po spremembah. Ne gre za prav ali narobe, temveč za pogumna dejanja v življenju, za lekcije. Nekaj bo treba spremeniti, to že veste. Za spremembe in nove korake je vedno potrebna trdna odločitev, da nekaj zares želite (takrat vas nihče ne more prepričati v nasprotno), ter volja, zaupanje, da to zmorete, da se da. S tem se prevzame tudi odgovornosti in posledice. Vaš mož ne želi sprememb, ker mu je udobno in mu nič ne manjka. Počne stvari, ki jih lahko počne, in se giblje med dvema conama udobja. Za eno poskrbite vi. Zakaj bi se vsemu temu odpovedal? Na drugi strani pa vi ne zmorete več tako živeti/životariti, saj v resnici že leta živita v isti hiši, a vsak svoje življenje, kar vam ne ustreza. Pravega smisla ne vidite več. Najtežje je živeti tako, kot drugi želijo, ne pa tudi sami. Zato morate resno vzeti svoje občutke in želje ter vso energijo usmeriti v to, da se okrepite, da si začnete bolj zaupati, se spoštovati, da začnete prevzemati odgovornosti za svoja ravnanja. Ne morete vplivati na to, kar vaš mož misli in reče o vas, lahko pa vplivate na svoja dejanja, odločitve, nove spremembe. Kaj VI konkretno lahko naredite, da se boste bolje počutili, da boste imeli več energije, da boste začutili novo upanje? Kaj lahko spremenite v svojem življenju?

Sama za vas vidim tri možnosti: ena je ta, da ne storite nič in še naprej tako živite (vendar vaše telo kliče po spremembah). Druga je ta, da se z otrokom odselite in začnete novo življenje v skladu z dogovori. Tretja pa je ta, da se z možem iskreno pogovorita in na novo zastavita zakonski odnos. Nobena pot ni enostavna, vsaka bo terjala veliko energije, poguma, vztrajnosti, pogovorov, prinesla pa bo spremembe, olajšanje, razbremenitve in novo upanje. Ko človek preraste nekatere odnose, se mora premakniti na naslednjo stopnjo. Niso vsi odnosi narejeni, da trajajo večno. Lahko se spremeni njihov namen, oblika, pomembno je, da se ohrani samega sebe v njih, da se sebe ne izgubi. Na vaši poti bi vam svetovala tudi obisk psihoterapevta, če boste tako začutili, saj je najtežje vrteti se v začaranem krogu lastnih misli in prepričanj. Razumevanje okoliščin s pomočjo strokovnjaka lahko razjasni marsikatera vprašanja za lažje odločanje naprej. Srečno na vaši poti vam želim.

Pozdravljena, najprej se vprašaj če je to sploh družina??? Sem šla skozi vse to, tudi moj bivši je imel za vse druge čas samo za nas ne..no in sem zbrala pogum in odšla..seveda sem bila jaz za vse kriva..pa kaj..družine nisem mogla razgreti, ker to sploh nismo bili…vglavnem za nič mi ni žal, vse se je uredilo in končno sem srečna…upam da zberes pogum in greš..vse lepo

Pa se odseli. Bo imel še več časa za svoje hobije. Cenite se in imejte se radi. Tako ste že zdaj sami za vse, torej potem ne bo spremembe.

Jaz bi samo povedal, da bo krivca za razhod izbral otrok sam na podlagi predstavljenih dejstev. Če mu boš obrazložila, da te njegov oče ni spoštoval ter, da se ni pretirano zanimal zanj in kar je vodilo k sprejetju tvoje odločitve, dvomim, da bo imel tebe za krivca. S tem, da krivi tebe, dokazuje, da nima boljših argumentov.

New Report

Close