Pozdravljeni!
Imam sorodnico,ki že nekaj časa vztraja v nesrečnem zakonu.Imata 2 otokoka,že odrasla,s službami,a še vedno živita doma.V zadnjem letu se je sitiacija močno poslabšala kar se komunikacije v zakonu tiče.On zelo rad pije,prihajajo dolgovi,ki jih on ne poravnava,ampak je ona vzela posojilo,tako da sedaj komaj preživi mesec.Seveda se on ni spremenil,v hišo so tudi prišli rubežniki.Ona je poiskala pomoč ri zdravniku,ki ji je predpisal zablete za pomiritev.Jaz ji pomagam,kolikor morem(malo tudi finančno,veliko pa s pogovorom).Predlagala sem ji tudi,da bi poskusila,da bi se zatekla v varno hišo.Zanima me,ali je kje še kakšno prosto mesto za 40-letnico(invalidsko upokojena).Vesela bi bila tudi,če bi mi pomagali tudi z nasveti,kako naj ji tudi pomagam v bodoče.
Hvala!
devetica

Spoštovana!

Mnoge ženske, ki živijo v nesrečnem zakonu, molčijo in trpijo. Nekatere, tako kot vaša sorodnica, za blaženje svojih notranjih stisk in za lažje preživetje jemljejo tablete, ki pa ne prinesejo potrebnih rešitev. Sorodnica ima na srečo tudi vas, da ji prisluhnete, jo tolažite…, zanesljivo ste ji v podporo. Sedaj ji vi odpirate oči in razmišljate, kako bi se lahko rešila iz situacije. Vendar rešila se bo, ko se bo želela in se odločila rešiti ona sama, tudi način reševanja bo izbrala ona sama.
Iz pisma ni mogoče razbrati ali je gospa v preteklosti na kakršen koli način že reševala svoj zakon. Morda ima za seboj že neuspele pogovore z možem, poskuse vključitve moža v zdravljenje alkoholizma, ali druge poskuse? Vi sedaj razmišljate o umiku sorodnice v varno hišo. To bi morda lahko pomenilo, da je že marsikaj poizkusila, pa je sedaj obupala. Pišete, da je gospa stara 40 let in da je invalidsko upokojena. Leta za sprejem v varno hišo niso pomembna, na primer v naši hiši so bivale ženske vseh starostnih obdobij, in sicer konkretno povedano v starosti od 19 let do 74 let. Nedolgo nazaj mi je 45-letna gospa, ki biva v varni hiši, dejala, da prvič v življenju vidi, da je življenje lahko lepo in da se začenja življenja veselit. Torej vaša sorodnica je res še premlada, da bi se predala nesrečnemu življenju.
Tudi zaposlitveni status za sprejem v varno hišo ni pomemben. V varno hišo se vključujejo ženske, ki so zaposlene, brezposelne, na porodniškem dopustu, invalidsko upokojene, upokojenke…
Gospa lahko pokliče katero koli varno hišo, lahko pokliče tudi nas. Po pogovoru, v katerem lahko ostane anonimna, lahko pridobi vse informacije, ki si jih bo želela vedeti. Zanesljivo bo potem bolj jasno vedela, ali je varna hiša zanjo možna in prava rešitev, morda pa bomo v pogovoru videli, da je rešitev možno poiskati še kje drugje…

Spoštovana !

V življenju je nekaj najlepšega, če imamo prijatelje, ki nam pomagajo, ko nam je hudo. Na to sem najprej pomislila, ko sem prebrala vaše pismo.
Takoj naslednja misel pa je bila, vi razmišljate drugače kot vaša sorodnica. Če vas prav razumem, je vaša želja, da sorodnica odide od svojega moža alkoholika.
Kako pa gospa razmišlja? Videti je, da bi naredila vse, da bi družina ostala skupaj, pa ne najde »pravega« recepta: skrbi za dva odrasla otroka, tolerira možev alkoholizem in plačuje njegove račune. Ta način »reševanja« družine je ogrozil njeno zdravje.
Res potrebuje pomoč zase, tako zdravstveno kot psihosocialno. Uvideti mora, da s tem načinom kot ga sedaj uporablja, ne bo uspela. Ugotoviti mora, da ima tudi sama svoje potrebe, da ni dolžna skrbeti za vse okoli sebe, da morajo tudi ostali družinski člani prevzeti odgovornosti za svoja dejanja. Možu bo morala jasno povedati in pokazati, da bo on sam moral narediti nekaj zase in s tem tudi za njo in družino.
Včasih je to proces, ki lahko traja dolgo. V tem procesu ste pa vi, kot njena prijateljica, zelo pomembna. Gospa ima osebo, ki jo bodri in ji nakazuje še druge rešitve in možnosti v njenem življenju, ki jih sama ne vidi. In to mislim, da je v tem trenutku zanjo zelo pomembno.

Spoštovana gospa,

iz vašega pisma sem razbrala stisko, ki jo doživljate ob spremljanju življenjske zgodbe vaše sorodnice. Na misel mi je prišlo, kje so ostali sorodniki. Kaj si o vsej zadevi mislita odrasla otroka, njeni starši, če so še živi? Ali bi bil možen posvet s širšim sorodstvom o tem, kako pomagati sorodnici, tako da ne bi bremena nosili sami. Težko je svetovati, na podlagi tako malo podatkov in ne poznavanja celotnega spektra situacije. Je pa dobro razmisliti o tem, kdaj nekomu resnično pomagaš, kdaj pa nehote in z dobrimi nameni pomagaš vzdrževati nastalo stanje.
Na primer »najlažje« je posoditi denar in res s tem rešiš zelo močno stisko, ampak mogoče to še oddaljuje reševanje problema. Alkoholik ne bo prenehal s pitjem alkohola kar tako, to je bolezen, ki ima svoje zakonitosti. Predlagala bi vam, če še ne veste veliko o alkoholizmu, da si preberete kakšno knjigo o alkoholizmu, npr. kakšno knjigo, ki jo je napisal Janez Rugelj. Prav tako bi vam predlagala, da odidete na srečanje Anonimnih alkoholikov za svojce alkoholikov in po nekaj uvodnih srečanjih, s seboj peljete tudi sorodnico. Anonimni alkoholiki imajo svoja srečanja v vseh večjih krajih po Sloveniji, njihove naslove lahko dobite na internetu, centrih za socialno delo, …
Glede možnosti sprejema vaše sorodnice v varno hišo pa je dejstvo, da je brez njene volje in želje ne bo sprejela nobena varna hiša. Sama se bo morala odločiti za ta korak. In če razmišlja o tem, da bi odšla v varno hišo, naj pokliče v eno od varnih hiš, da se pogovori.
Gospa za slovo vam bi dejala, da ne pričakujte več od sebe kolikor zmorete; kajti vsi imamo svoje meje zmogljivosti.