Kako iz stiske?

Spoštovana ga. Momo1!
Iz vaše pripovedi se da začutiti eno veliko težo, breme, ki ga nosite in ogromno besa in nemoči, ki vas drži na mestu, da ne morete narediti koraka naprej.
In pod vašo jezo, ki jo doživljam bolj kot bes ter nemoč, je čutiti tudi ogromno žalosti, osamljenosti, zavrženosti. Vsa vaša čustva so »opravičena«, saj ste sama za vse, za vzgojo, za gospodinjstvo, za celotno delovanje vaše družine. In vse kar dobite nazaj, kar vam daje še moč za vztrajanje, je pohvala s strani vašega moža, da lepo skrbite za družino! Gospa, to ne bo dovolj!
Koliko imate ga. Momo1 vi čustvenega prostora in energije, da zgradite drugačen odnos? Koliko je vaš gospod čustveno še vedno vezan na svojo primarno družino, kjer bližina pomeni izražanje jeze in koliko vi živite v odnosu, kjer se ne čutite varno, bežite pred seboj, v odnosu pa vas drži krivda in strah, da naredite korak naprej? V krivdo se pogosto zavijemo zato, da ubežimo pred strahom, zavrženostjo ter nemočjo, ki jo čutimo. Ali lahko z vašim možem govorite o blokadi, o odtujenosti ter o osamljenosti, ki jo doživljate? Lahko govorite o žalosti in o pogrešanju? Lahko govorite o težkih čutenjih, ki jih doživljate ob tem, da živite z nekom, ki vam zatrjuje, da vas ima rad, vi pa ste v takšnem krču, da si ne želite več njegovega objema? Kako vas bolijo te stvari! Lahko govorite o sebi? O pričakovanjih, o sprejetosti, o spontanosti in ne o obvezah, zahtevah in prisili?
Dokazujete, da zmorete vse postoriti sami, da ste človek, na katerega se velja zanesti. Da imate radi svoje otroke in da ne želite, da bosta tudi vaša otroka razmišljala in si želela, da gre družina narazen. Ampak, otroka bosta čutila koliko sta starša srečna, koliko ju sprejemata in koliko se dopolnjujeta. Ali bosta tudi onadva živela v družini, kjer vlada napetost, prisila, in se da čutiti le bes in nemoč?
Tisto, kar se morate naučiti je, da poskrbite zase! In ne zato, da boste pohvaljeni, temveč zato, da boste pomirjeni sami s seboj. S tem boste naredili največ zase, za otroka in za celo družino! Ne morete spremeniti moža, z zahtevami in prisilo ga še bolj izgubljate. Lahko pa postanete zvesti sebi. Kako se namreč počutite, ko morate za vsako stvar vztrajati, pritiskati na moža? Saj morate postati pravi »terorist«, da pripravite moža k sodelovanju v gospodinjstvu, vzgoji, sicer pa ostajate sami? Zaslužite si bistveno več!
Da pa se boste lahko postavili zase, morate biti zvesti sebi in svojih čutenjem. Vzemite resno blokado o kateri govorite, vzemite resno jezo, ki jo čutite, in spoštujete sporočila, ki vam jih sporoča vaše telo. Vztrajajte pri svojih mejah, ne prisiljujte se, da ignorirate svoje doživljanje in ustrežete drugim, tudi pri telesni bližini. Bodite čim bolj pristni in iskreni do moža, tudi do otrok. Ne bojte se vztrajati pri tem, da spregovorite o sebi in da naredite nekaj zase. In ne dvomite o pravilnosti vašega doživljanja! Čutili boste, kaj morate narediti, prišlo bo iz vas samih.

Srečno!

Hvala ga. Sabina!
Vsaj 10x sem že prebrala tale vaš odgovor. Vedno se ustavim pri vprašanju, kako poskrbeti zase v takšnem odnosu? Zdi se mi, da tudi, če se uspem malo “sestaviti skupaj”, ko sem sama ali z otroki, se vse spremeni, ko pride domov tudi mož. Največkrat že s samim prihodom povzroči vrenje v meni (jeza, žalost, obup, osamljenost, zamera…). V takem vzdušju se ne da pogovarjati, jaz se ne morem. Kako naj torej poskrbim zase?
Kako se pa lahko znebiš krivde, da bo vse ok, če greš narazen in bodo otroci še manj imeli očeta, še manj bo z njimi preživel kvalitetnega časa?

LP,M.