Kako boli
Po tednu dni življenja je moja punčka zavedno zaspala. Meni pa se trga srce. Moja glava cel dan ne misli na nič drugega kot nanjo. Cel dan strmim v njeno sliko. Po licih pa mi polzijo ogromne solze. Celo nosečnost sem sanjarila o tem kako bova celo poletje uživali na morju, na sprehodih, v kopanju, previjanju, hranjenju. Namesto tega pa so mi ostale le še njene slikice, neprecenljivi spomini in njen grobek. Razmišljam zakaj se je to moralo zgoditi, komu sem storila toliko hudega, da me tako kruto kaznuje. Življenje ni pravično. Komaj se prebijam iz dneva v dan in se sprašujem kako se bom po vsem tem ponovno vrnila v službo, polno mladih mamic, meni pa bo vedno manjkala moja punčka. Nikoli ne bom dočakala njenega prvega zobka, njene prve besede, prvega koraka, prvega šolskega dne… Kako to boli, boli, ko gledaš mlade mamice z otroci, nosečnice. Upam, da bo življenje do mene v prihodnje bolj prizanesljivo, da mi bo naklonil še eno malo dete, čeprav to nikakor ne bo nadomestek za mojo prvo srečo.
Mala moja punčka vedi, da vsako minuto mislim nate, ti prižigam svečke in ti pojem pesmice ter neskončno hrepenim po tebi.
Tvoja mamica
Draga Mamica*
iskreno sožalje … Ne najdem besed, le jokam lahko … Nam je januarja letos tudi umrla punčka, stara en mesec zaradi hude srčne napake. Prepričana sem, da sta skupaj s tvojo punčko in drugimi angelčki nekje med zvezdicami in pazijo na nas.
Pošiljam ti topel objem, v mislih sem s tabo …
Moje iskreno sožalje
KO sem brala tvoje vrstice, je kot bi se vrnila nazaj. Tudi sama sem cele dneve prsedela pred sliko, jokala, pržigala svečke, prosila in rotila naj se zbudim iz te more, pa ni bilo uslišanja. Moja punčka, najina prvorojenka naju je zapustila takrat, ko bi moralo biti najlepše.
Zato pa kar joči in poj, spominjaj se in prižigaj svečke, taka je pač naša pot,ko izgubimo ljubljenega otroka. Dokler se ne boš naučila živeti z bolečino v srcu, je vsak dan hudičevo težak, verjemi mi.
Želim ti vse lepo, lubije mojemu in tvojemu in vsem angelčkom tega sveta
Draga Mamica*
Res boli. Ni dneva, ko ne bi mislila na svojo punčko, enako kot ti. Le, da meni ni bilo dano z njo preživeti en teden, najini pogledi se niso nikoli srečali, od nje nimam slikice. Ostal je le spomin, ki upam, da ne bo zbledel, ostal je njen grobek, pripravljena posteljica, voziček… Ostali so spomini na veselo pričakovanje, ki se je spremenilo v nočno moro.
Dnevi tečejo in nas počasi oddaljujejo od tistega nesrečnega dne. Solze so presahnile, le včasih, skrivaj se še kakšna utrne.
Pokonci me drži upanje, da bo nekoč bolje, za vse nas, ki si delimo enako grenko izkušnjo.
Sončen pozdrav!
Silvya
Iskreno sožalje ob izgubi. Bodite hvaležni,da vam je podarila vsaj teden in da ste lahko bili z njo. Vem,kako boli,boli,boli…….res ne pozabiš nikoli. Meni ni bilo dano,da bi tista dva dni preživela z mojim Vidom. Sploh me niso spustili iz porodnišnice.Pa tako bi ga rada pobožala,ko je bil v inkubatorju. Spominjam se,da sem zmeraj spraševala moža,ko je šel v LJ,če ima laske.
Ja imel jih je takšne lepe črne. Oh,kako je hudo,ko se spomnim nanj. Draga moja ,vem da vam je hudo. Vse besede so zdaj brez smisla. Ohranite lepe spomine za vašo hči in naj počiva v miru. Enkrat bosta prišle skupaj.
Draga mamica,
imam popolnoma isto izkusnjo. Mojega soncka sem nazadnje drzala v rokah pred letom dni.
Vse je bilo tako kot si napisala. Vse kar sem imela, vse kar sem sanjala, vse kar sem si zelela, je odslo. In ostala sem praznih rok in gledala sreco drugih.
TEzko je bilo, brez partnerja ne vem kako bi zmogla. Pa sem. Tudi ti bos. Le cas mora miniti. CAs je tvoj zaveznik. In zelja, da bo nekoc bolje.
Zelim ti cemivec miru, predvsem iz okolice, ki ga jaz zal nisem imela kar me je le se dodatno obremenjevalo.
Hudo je, ko izgubiš otroka. Dokler ni pogreba te vsi kličejo, jokajo s teboj, se sprašujejo zakaj, tako kot ti, te tolažijo itd. Ko je pogreb mimo ostaneš sam s svojo bolečino. Vsake toliko časa se kdo spomni nate, te pokliče, reče: »Kako si kaj?«. Ne veš ali bi mu pojamral ali bi raje rekel: »Še kar gre.« Večinoma pa se te vsi izogibajo, spremenijo temo ali pa rečejo, da je tako bolje, kaj če bi se zgodilo pri letu, dveh, kako bi bilo šele takrat hudo. Tebe pa boli in žge. Solze se ti naberejo v očeh, skušaš se zadržati in se posiljeno nasmejiš. V tebi se nabira bolečina zaradi izgube, bolečina ker nimaš nikogar, ki bi razumel tvojo bolečino, nimaš rame na kateri bi se zjokal.
Odkar moje punčke ni, sem popolnoma otopela, gledam televizijo in nič ne vidim, poslušam in nič ne slišim, samo spala bi in spala, vse kar me zanima je to, da lahko vsak dan obiščem mojo punčko na pokopališču in ji prižgem svečko, za vse ostalo pa mi ni mar.
Draga Mamica, pri meni je bilo isto. Do pogreba sem bila tudi jaz drugacna. Takrat je bil moj otrok se ziv, bolan, pa vendar ziv. In sem ga lahko prijela, se ga dotaknila, ga pobozala… Po smrti pa je bilo vse drugace. Vsi so mislili, da mi je odleglo, ko moj otrok ne trpi vec, pa mi ni. Udarilo je z vso silo. Spoznanje, da ne bom mogla svojega otroka nikoli vec prijeti, se ga dotakniti.
In ja, drugim gre zivljenje naprej, s tem se je treba sprijazniti, cimprej, lazje ti bo. Ker drugi ne poznajo tvoje bolecine, ne morejo jokati namesto tebe, ne vidijo, kako ti krvavi srce. In dostikrat ne znajo ali ne zmorejo prave reakcije.
tudi sama sem imela take obcutke, nezaineteresirana sem bila za vse, vseeno mi je bilo kaj se dogaja…pa vendar pride trenutek, ko se zaves, da imas samo dve moznosti; zaziveti naprej, ali pa zivotariti iz dneva v dan. Samo od tebe je to odvisno. Izberi si zivljenje, ceprav je danes tezko. Ceprav se ti zdi, da je vse odslo. Vzemi si cas zase, potem pa se odloci za zivljenje. Se veliko lepega te caka, samo verjeti moras, da je mogoce.
Se slisi oguljeno? Kaj pa vem, meni je to vsak dan znova dalo moc, da sem se prebila preko njega brez mojega soncka. In postopoma postaja lazje…
Zdaj pa izjokaj svojo zalost, poslavljaj se od svoje puncke, pravico imas poceti vse to, ne glede na mnenja drugih. Tisti, ki niso dali skozi tako tezkih izkusenj, ne morejo razumeti. Da nas je to spremenilo, da smo drugacni.
Draga mamica
Tudi mene le redko kdo kaj vpraša. Vsi se v glavnem pogovoru o smrti naših otrok izogibajo. Ne smeš jim zameriti, jaz jim tudi ne. Sama vem, da takrat ko se to še ni zgodilo meni, tudi nisem vedela kaj je bolje, se pogovarjati ali ne. Vedi pa, da vsi ki te poznajo žalujejo s tabo.
Tudi meni so govorili, da je morda bolje tako, da je otrok mrtev, kaj če je imel kakšno prirojeno napako. Takrat je v meni vse kričalo, ni res, punčka je bila zdrava! Kar je pokazala tudi obdukcija.
Ni važno kdaj otrok umre, vedno je zelo hudo. Tega enostavno tisti, ki nimajo te izkušnje ne morejo razumeti.
Pridejo trenutki, ko s sam sabo ne veš kam, takrat pokliči prijateljico ali nekoga s katerim se lahko pogovarjaš in se pojdi pogovarjat. Meni je pomagalo. Ne se zapirat vase in v hišo.
Če ne boš zmogla, pa se obrni na osebno zdravnico. Tudi tvoje zdravje je pomembno.
Misel, da bo tudi zate nekoč posijal sonček, naj bo vedno s tabo.
Lep pozdrav.
Silvya
Mamica* kako prav imaš ,vsi ti ponujajo pred in nekaj časa po pogrebu pomoč ,ko pa bi jo potreboval čez leto ,dve ,tri pa jih ni od nikoder.
Mi smo imeli prvo obletnico Ajšine smrti 21.6.(umrla nepričakovano zaradi srčne napake-DS pri 11mesecih) in hudo mi je bilo ,ko sem videla ,da so samo moji domači in tašča prižgali svečko na njen grobek ,poleg ogromno “prijateljic”.Res ,da jo nosijo vsi v srcu ,le tu pa tam bi se kdo lahko spomnil nanjo.
Mamica* zjoči se in s partnerjem ostanita močna ;to šteje največ.
Draga, mamica
Moje iskreno sožalje.O, še predobro vem kako boli. Po dobrem letu dni, ko je nenadoma odšel naš 6,5 letni sonček, strmim v njegovo sliko. Danes zjutraj, ko se je pričel živ žav, ob otroški pesmi na radiu podoživljam naše skupne trenutke in jočem, jočem,.. Dobesedno me boli srce, v glavi pa zamolklo razbija. Bolečina je tako močna, da imam občutek, da me bo razneslo. Vsak dan obiskujem grobek in pobožam ploščo z njegovim imenom in mesto po katerim počiva najin sinek. Oba z možem jočeva in se sprašujeva zakaj naju je usoda tako izigrala. Le kaj sva storila slabega???
In kako me zaboli srce, ko pogledam najinega dvomesečnega fanta in pomislim, da nikoli ne bo poznal svojega bratca? Ne boš verjela, draga Mami, a najinemu sinku pripovedujem, da je imel krasnega bratca, kateri bi ga z veseljem “poujčkal”. Najin prvorojenec je bil najin sonček, Matevž ti pa si najin “cukerček”.
Le pogumno naprej. Pridejo težki trenutki, a za dežjem vedno posije sonce, za soncem spet dežuje in tako naprej – leta pa mimevajo.
Miki
Draga mamica!
Tudi jaz zelo dobro raumem tvojo bolečino! Na žalost sem tudi jaz doživela kar nekaj izgub – najprej 3 splavi, potem pa sem rodila krasno punčko, s katero naj bi bilo vse OK. Potem pa je (2 dni in pol po porodu) nepričakovano odšla nekam, kjer srčno upam, da se ima lepo in se skupj s svojimi bratci in sestricami veseli.
Podobno kot so ti, tudi jaz neprestano mislim nanjo, odhajam na njen grobek, se pogovarjam z njo,… Tudi jaz težko gledam na nosečnice in druge srečne mamice. Prijatelje smo najprej prosili, da naj nam dajo nekaj časa, da ga preživiva sama. Od takrat je minilo skoraj 6 mesecev, pa se je oglasila le ena. Zdaj bi mi še kako prav prišel kakšen pogovor, pa nikjer nikogar, čeprav sva nekaterim že rekla, naj pridejo kaj mimo! Izvedela sem tudi, da sta dve “prijateljici” noseči. Saj vem, da imajo pravico živeti najprej tako kot so prej, da oni niso izgubili nikogar, a vendar sta zanosili kmalu po Nikini smrti. Zakaj tako hitro, če sta prijateljici?!
Spoznala sem, da so pravi prijatelji ljudje, ki sem jih imela prej le za znance. Ti so mi ponudili več pomoči, kot vsi prijatelji in sorodniki skupaj.Žal tako je, ob taki izkušnji le malokdo ostane ob tebi. Res pa je, da pridejo novi prijatelji, in mislim, da so ti tisti pravi, tisti, ki ne vprašajo tako bolečega “Kako si?”, na katerega po resnici itak ne moreš odgovoriti, če sogovornika nočeš spraviti v zadrego.
Vendar naši mali angelčki nam dajejo moč, da počasi zmoremo naprej, čeprav na začetku le dan za dnem in s pogostimi padci ter brez prijateljev.Prepričana pa sem, da bomo vsi enkrat zmogli naprej, čeprav tako kot je bilo,ne bo nikoli več in tudi sami ne bomo nikoli več takšni, kot smo bili prej.
Mamica, hudo je, zelo hudo, a vem, da boš tudi ti zmogla! Za to bo poskrbela tudi tvoja zlata punčka. Želim ti veliko moči, upanja in tudi ljudi, ki ti bodo znali pomagati!
Nikica, tebi pa pošiljam topel objem, tisi, ki ga tako močno pogrešam!! Rada te imam in vedno boš z menoj!!