Pravkar sem pri tridesetih letih zaključila osemletno poglavje svojega življenja in sem totalno sesuta. In se sprašujem, ali sem naredila prav?

Moja zgodba je taka – skupaj sva bila osem let, pred tremi leti sva si uredila stanovanje in skupaj sanjala o nama…. A v tem stanovanju sem še vedno sama. Čez vikende je spal pri meni, sicer pa je hodil spat domov. Vedno ko sem začela pogovor o selitvi, poroki… sva se skregala. Oz. vedno je rekel, da čez pol leta (npr. spomladi je rekel, da jeseni, ko je prišla jesen, je to prestavil na pomlad…). Vmes sva si ogledala tudi že prostor za poroko, opravila tečaj za cerkveno poroko, začela delati na otroku a brez uspeha, in vedno je prišlo “nekaj” vmes, da se ni mogel poročiti. Verjetno je problem v tem, ker ima svoje podjetje in je zelo zaposlen (in se vedno izgovarja, da nima časa misliti na poroko…) in ker dela doma, mu zelo ustreza, da dobi kosilo, ko si ga zaželi, saj je mami vedno pri roki. V zadnjem času je namreč začel ugotavljati, da ne bo nič pridobil, če se preseli k meni. Halo!!! Jaz pa mislim, da to, da želiš živeti z nekom, ki ga ljubiš,ne pomeni, da boš dobil še več ugodnosti, ampak da ti to, da si s to osebo, pomeni več od tistega kosila, ki ti ga pripravi mami ob enih, medtem ko bi ga pri meni dobil od petih (in bi moral pri tem še kaj sam narediti).

Drugače je super fant in res sem si močno želela celo življenje preživeti z njim. Tudi on mi je vedno zatrjeval, da me ljubi, a kaj ko s svojim početjem tega ni pokazal. V zadnjih treh letih sem ga poskušala pripraviti do pogovora na vse možne variante – pa tudi če mu pol leta nisem omenila poroke in selitve, se ni v njemu nič premaknilo. Ne vem, očitno je “hotel mama” udobnejši.

Zelo mi je hudo ob misli, da je to najin konec, a preprosto nisem več videla drugega izhoda. Psihično sem bila že čisto na dnu. Verjetno še toliko bolj, ker se najina prijatelja čez mesec dni poročita, obenem pa pričakujeta tudi otroka in ko gledam njujo srečo, me stiska… Tako sta srečna in zaljubljena… Priznam, da sem bila v zadnjem času res zamorjena in brez vsake volje, a kako naj bom dobre volje, ko vidim da vsi, ki se ljubijo, živijo skupaj ali pa se trudijo, da bi to lahko storili čim prej. Midva pa imava vse, a njemu ni do življenja z mano.

Vem, da sem bila dolga s pismom, a res popolnoma razočarana in zmedena. In bojim se prihodnosti, saj ne vem, kako naj ga prebolim in če bom lahko še koga tako ljubila, kot sem (ga še vedno) njega.

Ana

Ana,

to smo že brali, samo da si sedaj pvoedala tudi rezultat tvojega problema.

In vse kar ti lahko rečem, je, da te podpiram in dajem mislim prosto pot. Verjemi v dobro, verjemi v boljše, kajti vse se najprej začne v nas samih, ostalo pa se na to energijo lepi. Kakršna je, tako se lepi.

Veliko pozitivnega razmišljanja želim, pa se bo vse uredilo.

primož

Moj komentar je naslednji:
Bolje, da se je tako zgodilo, kot da živiš z moškim, ki do tebe ne čuti ljubezni. Če bi jo čutil, mu pogovor o poroki, otrokih, … ne bi bil odveč in ne bi po tolikih letih še vedno domoval doma pri mamici.

Bodi močna in vstrajna. Tudi za tebe posije sonce.

lp

ojla!

Čestitam za pogumno in modro odločitev!

Če se tvoj moški ni pripravljen preseliti k tebi in živeti skupaj s tabo, potem je to več kot zadosten razlog, da to zvezo opustiš, si počasi zaceliš rane in si potem odpreš možnosti spoznati človeka, ki se bo želel poročiti s tabo. Zanesljivo tak moški nekje obstaja, samo potrpežljiva moraš biti in življenje ti ga bo prineslo.

Za zdaj pa se malo opri na sorodstvo, pa na prijateljice, pojdi kam, si kaj privošči, saj je samski stan tudi lep – vse možnosti so odprte!

Lp

Ana vesela bodi, da si sega znebila.
Popolnoma neresen moški in mamin sinček.
Ko nekaj odide dobiš priložnost za nove in boljše stveri v življenju

Se opravičujem, da sem dvakrat pisala, ampak ko sem zvečer, pred drugim pismom, pogledala to stran, še sem videla prvega sporočila, tako da sem mislila, da po pomoti sploh nisem poslala.

Se pa zahvaljujem za vsa mnenja, čeprav so prišla potem, ko sem se že odločila. V bistvu se ugotovila, da sem naredila prav. Kako se bo stvar razpletla, bomo pa še videli, ker ima še veliko stvari pri meni (tudi dokumetne za podjetje) in se bo moral kmalu oglasiti, potem bomo pa videli, ali se bo pripravljen še kaj pogovarjti ali pa bo prišel le še po svoje stvari.

Vseeno pa hvala za vso podporo.

Marjeta

Moram priznati, da sem iskreno presenecena in to pozitivno. Zadnje case le se prebiram kako zelo si zatiskamo oci in nihce konkretno ne ukrepa. Naredila si zase najvec, kar si sploh lahko in kapo dol. Bi raje bila nesrecna in ga “KVAZI” imela ob sebi. Bravo in sigurna sem, da bos nasla nekoga, ki bo zate zvezde z neba kradel in res je ni nam treba prenasati necesa -kar ni 100 %

Uzivaj vsak dan posebej.