KAJ VSE SE ZGODI
Ko takole prebiram vaša pisemca, me obliva kurja polt. Po drugi strani pa me misli ponesejo 4 leta nazaj….v čas moje nosečnosti.
Pričakovala sem dojenčka, nosečnost je bila b.p…..do 28 tedna nosečnosti. Začela sem se nenormalno rediti, zatekale so mi okončine in obraz. Pa vendar moja ginekologinja ni opazila, da je nekaj narobe. Le to je trdila, da se nažiram s pršutom (v vročem juliju). Po mojem nerganju, me je vendarle posla na opazovanje v Kranjsko porodnišnico. Po mnenju dr. Žabkarja sem pretiravala s hrano, pa vendar so bili “dietni obroki” veliko večji, obilnejši in mnogo bolj slani od mojih domačih. Ko niti njihova dieta ni uspela, so mi začeli dajati zdravila za visok krvni tlak (pa čeprav sem imela vedno nizkega). Po 3 tabletah Cordipina forte sem padla v nezavest. Šele takrat so uvideli resnost položaja in ko 76 letni anastezist ni našel kanala žile in mi je popolnoma prebodel obe roki in vrat, se je dežurni zdarvnik odločil in me prepeljal v Ljubljansko porodnišnico. Tam so se le držali za glavo…. Spravili so me k “sebi”, mi povedali resnost položaja in določili diagnozo – izredno huda oblika preklampisje. Sledil je takojšen porod s carskim rezom. Kajti moji punčki se je godilo izredno, izredno slabo in imela je že možganske krvavitve. Zahvaljujoč takratni ekipi v Lj porodnišnici in neonatalnemu pediatru dr. Babniku, je danes Sara, čudovito, zdravo in energično dekletce. Toda kaj, če teh ljudi ne bi bilo, kaj če….
Po dvomesečnem odpustu iz neonatalnega oddelka, se je začelo šele pravo življenje z nedonošenčkom. 10 mesečno izbrizgavanje mleka, vstajanje in hranjenje na uro in pol tako po dnevi kot po noči. Življenje je bilo naporno in želje po še enem otroku ni bilo več. Ne morem si misliti, kako bi bilo, če bi bila moja Sara še prizadeta, kot je na začetku trdila dr. Veličkovičeva v Kranju.
Žal je cel kup čejev in vprašajev. Pri meni je šlo po sreči, pri vas mnogih pa žal ne. Hvaležna sem, za vsak dan, ki mi ga polepša Sara, pa čeprav me včasih čisto spravi ob živce. Želela sem, da izveste mojo zgodbo, ki ni tako tragična, kot so vaše. Globoko sočustvujem z vami in vam želim obilo lepega.
Natka
Prav zaradi takšnih in podobnih dogodkov sem se obakrat odločila za porod v Ljubljanski porodnišnici. Ja, vem, da se tudi tam dogajajo napake (tudi jaz sem imela veliko veliko srečo pri 2. porodu, predvsem pa je to srečo imel moj otrok), vendar pa je bilo pri meni odločilno:
– največje število rojstev je v Ljubljanski porodnišnici
– to pomeni največ izkušenj zdravnikov, babic in ostalega zdr. osebja
– zdravniki v ljubljanskem Kliničnem centru, kar pomeni tudi v Ljubljanski porodnišnici, so deležni daleč največ izobraževanj doma, predvsem pa drugje po svetu – so na tekočem z vsemi novostmi na svojem področju, kar za ostale zdravnike drugje po Sloveniji ne moremo reči – ja, na veliko veliko žalost je ves ostali predel Slovenije periferija in tam so zdravniki bolj odvisni od miloščine tistih, ki so jih pripravljeni kriti stroške takšnih izobraževanj,….
– vse rizične nosečnice in tiste pri katerih se pričakuje komplikacije bodisi v nosečnosti bodisi pri porodu, ali zapleti pri porodnici ali pri novorojenčku – vse, prav vse pošljejo iz cele Slovenije prav v Ljubljansko porodnišnico
– Zavod za transfuzijo je “sosed” Ljubljanski porodnišnici : nikoli ne veš kdaj bo življenje otroka ali tvoje življenje viselo na nitki in da bo pri tem odvisno predvsem od časa potrebnega za transfuzijo krvi…
Ja, in verjetno bi se še kaj našlo, pa se ne spomnim.
Res pa je, da velikokrat naletimo na neprijaznost zdravstvenega osebja, kar nas razočara, pa vendar, tudi takšen odnos enkrat preboliš, usodnih napak zdravnikov pa ne moreš nikoli in ti krepko spremenijo življenje….
Vsem želim veliko veliko sreče pri zdravnikih.