Res sem se znašla pred problemom, za katerega ne vem, kako ga rešiti. Problem je v tem, da sva s fantom skupaj 8 let, pred dvemi leti sva si uredila stanovanje, ampak jaz še vedno sama živim v njem. Ko mu težim, kdaj bo naredil kakšen korak naprej (selitev, poroka…) se običajno skregava. Končno pa tudi nisva več tako mlada (30)… Ne vem, ampak meni se ne zdi normalno, da si nekdo, ki te ljubi, ne želi živeti s tabo. Sicer je skoraj vsak dan pri meni, čez vikende tudi spi pri meni, ampak ko pride nedelja zvečer, gre spat domov. Verjetno je delno kriva tudi njegova služba, ker pač nima rednega urnika (ima svoje podjetje) in ker ima dosti dela v službi, tako da pogosto dela pozno v noč, zjutraj pa dlje spi. In potem dobi ob enih kosilo, česar pri meni ne bi dobil (ker sem do štirih v službi). Običajno ugotavlja, da ne vidi nobene koristi od tega, če se preseli k meni. Drugače se dobro ujemava, imava skupne interese… Samo pri pričakovanju glede prihodnosti se ne ujameva več. Ko sva urejala stanovanje, sva se veliko pogovarjala o nama, o poroki, otrocih… Potem pa je prišlo vedno nekaj vmes. Takrat sva celo začela delati na otroku, ampak nama ni uspelo. Zdaj pa se mi zdi, da niti nima več želje po otroku z mano, ker bi to pomenilo, da se bi moral preseliti…
Mene pa zdaj že res mineva vse skupaj, saj opazujem okoli sebe same srečne pare, nekaj najinih kolegov se letos poroči… Jaz si od vsega najbolj želim, da bi se tudi midva poročila in začela živeti skupaj in graditi skupno prihodnost. Tudi on mi neprestano ponavlja, da me ima rad, je zelo pozoren in ljubeč do mene, ampak meni nekaj manjka… Zato sem vedno slabe volje, v jok me spravi vsaka novica o porokah, zarokah, otrocih…
Dve leti nazaj sem si govorila, saj bo… Zdaj pa ne vem, ali se še splača čakati, da se bo odločil, ali je bolje, da pustim vse skupaj (čeprav bo zelo težko) in si najdem nekoga, ki si bo res želel biti z mano. Ker ne vem, če sem pripravljena čakati še naslednjih pet let, da se bo odločil, kaj bi. Če sploh kaj bi z mano.

Prosim za kakšen pameten nasvet, ker res ne vem, kaj naj naredim.

LP, ana

Zmotil me je tale stavek:

Običajno ugotavlja, da ne vidi nobene koristi od tega, če se preseli k meni.

SAj se ne bo preselil k tebi ampak v skupno življenje. Verjetno pa ga je tega strah ali pa tega noče. Mogoče pa ima raje svobodo in se boji, da bo potem to kar ima sedaj izgubil.

PA si res popolnoma zaupata ali ima kakšno skrivnost, ki bi jo na ta način izgubil. LAhko pa da je preprosto strah pred obveznostjo..

In res si postavila pravo vprašanje, koliko časa še, kdaj je pravi čas?

No to pa lahko najdeš samo v sebi, naredi tako kot misliš, da je najbolj prav, prav tako tudi reci tisto kar misliš, da je najbolj prav, samo tako boš dobila hiter in pravi odgovor.
Od tukaj naprej, pa boš že vedela kako naprej.

Primož

Po tvojem postu sodeč ni materialnih ovir za skupno življenje, zato je verjetno kakšna druga. Morda se boji izgubiti svojo neodvisnost (kot pravi Primož), a vendar na nek način je odvisen tudi od svojih staršev (sklepam po tem, da ga čaka kosilo, ko se zbudi). Morda pa pač misli, da mu nič ne manjka. Če je doma, mu streže mama, če je s teboj, mu strežeš ti. To pa tudi ni tako slabo, mar ne?
Mislim, da vaju čaka ena dolga (ali pa kratka – odvisno od njegovega odziva) debata o vajini prihodnosti in ta naj ti bo potem vodilo za nadaljnje ukrepanje.
Sem mnenja, da partnerja dobro spoznaš šele ko začneš živeti z njim. Seveda ne po parih dnevih poznanstva, ampak ko je čas zato.

Imaš dve možnosti:
a) življenje preživeti ob nekom, ki ne ve kaj hoče, biti skozi slabe volje, vedno ti bo šlo na jok, ko boš videla druge srečne, uglavnem – to ni to.

b) takoj mu dat ultimat in naj se odloč, ampak prej se pripravi da boš mogoče ostala tudi sama. Če bo tko bi blo itak brezveze vztrajat, ker te nima dost rad. In potem bo prišel nekdo ki te bo mel res rad in ko se boš tega spomnila se boš le še nasmehnila.
Good luck!

Na žalost je pri takih zadevah (v podoni situaciji sem bila sama) tako, da se je treba pogovorit in to temeljito, zakaj se mu zdi brezveze in brez koristi, da bi se preselili k tebi, to ti je DOLŽAN po 8 letih razložit, če te ima rad mu bo to valda jasno..moškim je treba zares povedat zakaj ti je to tudi pomembno, dobesedno jim je treba vse lepo logično razložit, ker drugače nič ne razumejo dobro, če boš kaotično nalagala en problem na drugega, brez repa in glave, kot ponavadi ženske govorimo, sploh če nas zraven pretresajo močna čustva ali pa tudi jok, te bo imel samo za histerično, se bo ustrašil ali pa ti bo nakoncu rekel, da nehaš pretiravat in seveda bo konec pogovora..Zato se skuliraj, čustva probaj dat na stran in mu lepo razloži, kaj čutiš (smešno ne, ampak tut to je všasih treba razlagat, da se jim lučke prižgejo), zakaj tako čutiš, kaj si z njim želiš, zakaj si to želiš in da te situacija kakršna je, žalosti in da te s takim načinom in pogovorom (da ne vidi koristi skupnega življenja), močno prizadane..
Mogoče se bosta morala tako večkrat pogovarjat, izberi si čas, ko bosta doma, ne po služi, ko bosta oba imela kakšno urico časa in ne obupaj, če bo prvi pogovor totalni polom, probaj še parkrat, toda če vidiš, da prav nikoli ni pripravljen niti prisluhnit, ali pa je totalno indiferenten za kakršenkoli kompromis, potem je sploh vprašanje koliko mu je zares do vajine veze..
Ostane ti še ‘trapasti’ ultimatum (ki pa je pozitiven le v primeru, če iz pogovora ‘ugotoviš’, da v bistvu je za skupno življenje le da ga je strah narediti ta korak, ker se zaveda bremena odgovornosti), torej postavi mu ali sprejmita neko časovno obdobje (nekaj dni, tednov, odvisno tudi, koliko časa si pripravljena čakat in živet tako naprej), v katerem naj se odliči kaj hoče, biti s tabo in živeti s tabo ali živeti brez tebe..vse ali nič..polovično življenje te bo samo uničilo, uničilo bo tudi tvoje samospoštovanje in na koncu vzelo ti bo nekaj nepovratnega časa in let..Le za kaj? Ni vredno tebe in tvojih živcev, zdravja, življenja..

Želim ti vse dobro!
Lp, Laura

Zberi pogum in odidi.