Večkrat sem že pisala….A odgovora še nisem našla…Morda ga ne vidim…
Enostavno ne pridem do dna problemu.
Gre za mojo enajstletno zvezo.V njej je bilo vse,od zelo lepih trenutkov, pa do varanja in…
Glavni problem zame je vedno bil občutek, da mi nekaj manjka, da bi nekaj moralo biti drugače…
Sprašujem se, ali sem tako ujeta v romantične predstave o idealni ljubezni in iščem nekaj kar nikjer ne bom našla…
Želim si bližine, pripadnosti, spoštovanja in sprejetosti. A enostavno ne prebijem partnerjevega zidu.
Po tolko letih še ne žviva skupaj, čeprav si jaz to močno želim…Kot bi obstala na mestu, ne morem dihat…strah me je prihodnosti z njim, ker se bojim, da bo šlo vse narobe, da se bom narobe odločila, da že zdaj vem da je vse obsojeno na propad,pa kar rinem v to… In potem sanjam,da je nekje nekdo ki bi me razumel, ki bi me samo objel, ko gre vse narobe in mi rekel, da bo vse ok. Počutim se kot da sem vedno KRIVA, da vedno delam vse narobe in da sem zato slaba oseba, da ne znam ničesar narediti prav, Pa vendar se tako trudim in delam delam….A vedno pridem do te točke, ko sem krivec za vse…Vse bi naredila, da bi šle stvari prav, a vedno nekaj naredim narobe…In potem kritike….KRIVA SEM ZA VSE.
Absurd je v tem, da bi vse naredila, da bi nama bilo lepo…
Že od doma nosim to seboj…Moja mama mi je delala to in sedaj še partner….
Prebrala sem, da v zvezi rastemo in razrešujemo kar smo prinesli iz družine, da bi bilo v novi zvezi enako…A ne vem kako dolgo bom vzdržala s temi občutki. Delam napake, a zato nisem slaba oseba, Kaj mi je storiti,kam se lahko obrnem?

Pozdravljeni!

Iz vašega pisma veje nemoč, tesnoba in strah pred prihodnostjo. Vsa ta težka čutenja so se v vas nakopičila in vas paralizirajo, da ne morete naprej. A prvi korak ste že storili in lahko ste ponosni nase! Spoznali ste, da tako ne gre naprej in ste poiskali pomoč. Kljub težkim izkušnjam vztrajate in se trudite, za kar si lahko daste priznanje!

Če prav razumem, vas občutek krivde in nezadostnosti spremlja že od otroštva. V očeh okolice niste ničesar naredili prav, krivi ste bili za vse… To ste sčasoma ponotranjili in se podzavestno sprijaznili s to sodbo okolice (mame) o vas. To pa je do vas popolnoma krivično! Otrok in mladostnik od okolice potrebuje veliko razumevanja in spodbude, ne pa obsojanja ob napakah, ki so sestavni del življenja in najbolj dragocene lekcije.

Sedaj od življenja že vnaprej pričakujete poraz. Strah vas je tvegati in sprejeti odločitev glede partnerske zveze, ker se bojite novega poraza in obsojanja. Tavanje na istem mestu pa za vas postaja nevzdržno. Kaj torej storiti?

Pravite, da me morete prebiti partnerjevega zidu – kako pa je z vašim zidom? Krivda, ki se je v vas neupravičeno nabrala, je tudi zid, ki ga ne morete prebiti. Dobro bi se bilo vprašati, koliko vi dovolite, da vam nekdo (partner) pride blizu? Zveza z nekom je res največja priložnost za rast in razrešitev nefunkcionalnih čutenj iz primarne družine, saj se problemi, ki so nastali v odnosih, tudi najlaže rešujejo v odnosih (v kolikor sta oba pripravljena 100 % vložiti v odnos in zapreta vse destruktivne izhode – afere, alkohol, različne oblike zlorab…). Je pa velika krivica in zloraba odnosa, v kolikor drugi ni pripravljen tudi 100 % biti v odnosu in se truditi za rast. V takem odnosu se bolečina, strah, krivica, izdanost in zlorabe le še ohranjajo… Če pa je bolečine in strahu preveč, nas ta lahko ohromi in pričnemo se vrteti v začaranem krogu. Takrat je čas, da se ustavimo in pogledamo, katero napako mi ponavljamo – zakaj dovoljujemo to (kopanje v krivdi, ohromljenost ipd.)?

Za lažjo pot iz njega vam svetujem obisk terapevta (sami ali s partnerjem), saj nam včasih lahko oseba, ki ni vpletena v naše življenje, osvetli težave z druge perspektive. Predvsem pa lahko v varnem odnosu začutimo sebe in se toliko umirimo, da sami pridemo do rešitve, ki jo do takrat nismo videli. Obstajajo pa tudi delavnice za boljšo samopodobo in za ženske v stiski, kjer boste videli, da v vašem doživljanju niste sami. In verjetno še marsikaj…

Zaslužite si vse najboljše, kar pa morate spoznati tudi sami. Ko boste od prihodnosti nehali pričakovati poraz, se bodo stvari obrnile na bolje. Za to pa bo potrebno kar nekaj truda in poguma, ki pa verjamem, da ga premorete, pa se tega morda niti ne zavedate.

Vse dobro in pogumno naprej!

Odgovor pripravila:
Alja Vozelj, strokovna sodelavka
Zakonski in družinski inštitut Novo mesto
http://www.zdi-nm.si
07/3321133 ali 031 489 309

Pozdravljena Dancy

Prebrala sem tvoje poste tudi od prejšnjič, ko si pisala na tem forume

Ko berem tvoje objave in probleme, ki jih našteva se mi zdi kot, da bi brala zgodbo o svoji pretekli vezi.

Sama sem bila 10 let v vezi s sedaj na mojo srečo že bivšim fantom. Pri 18 letih sem se zaljubila v njega in on je bil zame vse na tem svetu Bog. Zelo kmalu pa so se začeli problemi. On se je znal zelo grdo obnašati do mene pred svojimi prijatelji, me žaliti. Sama sem na njegove žalitve odgovarjala tako, da sem ga občasno prevarala in si tako dvigovala samopodobo. Za nekatere prevare je tudi izvedel. Mislim pa da me je tudi on nekajkrat prevaral vendar pa mu tega nikoli nisem uspela dokazati. Zaradi vsega tega in pa alkohola, saj je vsak vikend tudi zelo veliko pil, sva se nekajkrat za krajši čas tudi razšla, vendar se vedno znova tudi pobotala. Ko sem ga sam nekajkrat zapustila mi je vedno znova obljubal da od sedaj naprej bo vse drugače, kako me ima rad. Vendar je bilo že po tednu ali dveh vse po starem.

Veliko vlogo pri tem, da sem toliko časa vztrajal pa je kot mi sedaj ni težko priznati je igralo tudi to, da on prihaja iz zelo premožne družine, sama pa iz dokaj revne in tako sem si lahko na njegov račun privoščila veliko dopusta na morju na vikendu njegovih staršev. Vendar pa so se ti dopusti velikokrat sprevrgli v katastrofo, saj nisva bila nikoli sama, vedno so bili tam tudi njegovi prijatelji s katerimi je cele dneve popival, sama pa sem jih stregla.

Med najino vezo sem spoznala fanta s katerim sem se res dobro razumela se z njim tudi zapletla, vendar nisem našla poguma, da bi zapustila bivšega.Mislila sem, da bo tudi z njim slej ko prej isto, ker mi je bivši vbil v glavo da sem za vse jaz kriva.

Po neskončnih obljubah s strani bivšega, da bo sedaj vse drugače in po obljubah da bova skupaj obiskala terapevta, ki se niso nikoli uresničile.

Sem ga pre letom in pol končno zapustila tokrat zares zapustila. Bila je v tistem trenutku zame zelo težka odločitev zame, vendar sem vedela da to moram storiti zase. Bilo je težko predvsem zaradi tega, ker sem se morala paziti, da se spet ne ujamem v krog njegovih obljub, zato sem se odločila da po dnevu D, ko sem ga pustila ne bom več nič komunicirala z njim in se nisem javila več na noben klic, odgovorila na tisoce smsov in tudi ko je se 2 krat prisel k nam domov sem prosila starse, da so mu rekli naj odide.

In sedaj lahko zase rečem, da sem prvič v živlenju res srečna. Po kratkem času ko sem bila samska sem ponovla vzpostavila stik z fantom s katerim sem se zapletla že v času veze z bivšim in lahko rečem, da je najina veza za enkrat enkratna. Načrtujeva selitev v skupno stanovanje in se res v vsem dopolnjujeva.

Sedaj lahko ugotovim da krivda in problem v prejšnji vezi ni bil v meni. Bil je v njem ali pa enostavno nisva bila za skupaj.

Ne vem če ti bo moja zgodba kakorkoli pomagala želim pa ti da ugotoviš kaj hočeš in to tudi izpelješ.

LP

Maja