Pozdravljeni!

Tudi jaz se obračam na vas z upanjem, da mi boste lahko osvetlili zadevo oz. problem v katerem sem se znašla. S partnerjem sva skupaj štiri leta, lani sva se tudi poročila in do pred kratkim sva bila oz. sem bila popolnoma srečna, zadnje čase pa vse bolj pogosto mislim na bivšega fanta, s katerim sem prekinila odnos pred 7 leti. Z bivšim fantom nisva ostala v najboljših odnosih, toda najina čustva so bila zelo globoka, a v tistem obdobju nisem znala ceniti tistega kar sem imela. Sprašujem se, če je vsa ta zmešnjava povezana z njegovo letošnjo poroko in je z moje strani mogoče prisotna le “nevošljivost”? Mož je opazil mojo nemirnost in svoje občutke sem mu tudi obrazlažila, vem, da trpi toda pravi, da mi pri tem ne more pomagati, da moram sama priti do odgovora, ki ga iščem. Kaj se dogaja? Je mogoče, da sem pri tridesetih letih čusveno nedorasla?

Mož vam je popolnoma pravilno odgovoril. Sami morate raziskati, kaj se dogaja v vaši duši. Ali ni nenavadno, da vas bega fant s katerim ste se razšli pred sedmimi leti? Zakaj sta se pravzaprav razšla? Zakaj bi bili bivšemu fantu nevoščljivi? Ali je vaš odnos z možem res tako dober, kot trdite? Kaj je tisto kar pogrešate in po čem hrepenite? To so vprašanja, na katera si poskusite iskreno odgovoriti. Ne obremenjujte se s tem ali ste čustveno zreli ali ne. S starostjo pogosto to nima zveze. Res pa je, da se lahko vse življenje trudimo za svojo osebnostno rast in razvoj, ki vključuje tudi čustveno zrelost in seveda v tem lahko tudi napredujemo. To velja seveda tudi za vas.

Alenka B

Najina zgodba se je začela pri mojih rosnih petnajstih letih in se nadaljevala vse do mojega 21. leta. V tem obdobju sva skupaj rasla, se dopolnjevala, a obenem tudi zelo razlikovala. Rada sem imela njegovo nežnost, a motilo me je predvsem to, da ni karakterno dovolj močan, da bi se zoperstavil mami, ki ga je čustveno in finančno zelo izkoriščala. Ker imam tudi sama zelo manipulativno mamo, sem postala morda preveč “trda” oseba in sem to pričakovala tudi od partnerja, kajti mnenja sem, da te starši vodijo do neke meje, toda ko postaneš finančno samostojen in si poskušaš ustvariti svoje življenje, je njihovo vmešavanje in vodenje tujega življenja neumestno. V najini dobi odraščanja sva izgubila nit medsebojnega komuniciranja, kajti mene je pot vodila na fakulteto, on pa je bil zadovoljen z obstoječim življenjem. Na fakulteti sem padla v čisto drug krog ljudi, kot pa sem jih imela v srednji šoli in s tem se mi je posledično odprl čisto drug svet razmišljanja in kar naenkrat sem se počutila utesnjeno v najinem odnosu. Bila sem utrujena od neprestanega dokazovanja vsem okoli sebe in vse kar sem si želela je bilo le to, da sem sama. In to je bil začetek najinega konca (čeprav sem konec naredila v času, ko sem ga imela še vedno rada).On mi je očital, da mi je bolj pomembna izobrazba, kot pa prava ljubezen, toda nekako sem videla, da ni izobrazba tista, ki me moti, temveč pomanjkanje splošne izobrazbe, zmožnost komuniciranja, odnos obeh najinih družin do naju.

Ob koncu študija sem spoznala sedanjega moža, ki je vse tisto, kar sem kdaj iskala pri fantu: zabaven, iskren, karakterno močan, razgledan… a ob vašem pisanju, sem spoznala, da imava takšen tempo življenja, da se enostavno premalo vidiva in verjetno sem izgubila stik z njim, počutim se čustveno prazno in tako sem pričela idealizirati bivšega fanta in s tem nekako kompeziram svoje nezadovoljstvo. Toda vseeno ne razumem, kako lahko takšne “stvari” prebudijo stare občutke in kako hitro lahko postaneš popolnoma zmešan ter narediš prehitre odločitve. Zavedam se, da sama nisem popolna, da moram urediti stvari in da si bova morala nekako prilagoditi čas samo za naju.