Moja zgodba se prične z vzpodbudnim začetkom. Z bivšim partnerjem sva bila še pred zanositvijo najboljša prijatelja, vse sva si zaupala, večino časa sva skupaj preživela – bila sva sošolca na faksu in kasneje tudi cimra v študentskem domu, res izkazal se je za super fanta, ki sem si ga predstavljala kot soproga in očeta. Z nosečnostjo, za katero sva se skupaj odločila, pa je šlo vse navzdol. Vedno manj razumevanja je imel zame in za moje potrebe, ni se zanimal zame, … vedno bolj je postajal diktatorski, tako pa tako bo, če ne, ga pa ne bo. Vedno bolj sem imela občutek, da sledi moji nosečnosti samo še zaradi prigovarjanja svojih staršev in mojih prošenj. Po rojstvu je najini vezi šlo še na slabše. Bila sem kronično zmatrana, a on je že imel tiste izhode in premore, češ, da se mora spočiti. Nobenega razumevanja ni imel do mene. Ko sem hudo zbolela je prišel s svojimi starši samo na obisk mene in hčer pogledat, nič ga ni skrbelo, da bi se hčer lahko nalezla kaj od mene, preprosto je odšel s starši domov. S hčero pa smo ostale same. Hvala bogu, imam vsaj tako dobra starša, ki sta mi pomagala, da sem se pozdravila. Večkrat sem si mislila, da morda bo pa drugače, če bo vse po njegovem. Mislila sem, da bo več zanimanja pokazal za najino hčer, pa se je je vedno samo križal. Nikoli ni bilo drugače, parkrat nama je kaj kupil, kam zapeljal, vendar se je tudi to prenehalo. Šele zdaj po treh letih vse te gonje, sem nekako dojela, da naj se še tako zelo trudim (da bi karkoli pričel čutiti do svoje hčere, da bi ga vsaj malo skrbelo zanjo) ne bo nič pomagalo. Sam je večkrat priznal, da je patološki lažnivec, da je zelo maščevalna oseba, da nima nikomur bit za nič hvaležen, da ne mara šihta, ne mara staršev, da se ima za zelo pametnega in da se najraje zapije in zapoha … Tudi on se je nekaj časa kazal tistim, od katerih je bil zelo odvisen(njegova družina, namreč sam ni nič naredil, ker tudi ničesar ni znal), kot dober človek in mene tlačil v drek. Kasneje se je nekako izdal, zdaj tudi njegovi vedo, da je z njim nekaj zelooo narobe(pač ne vedo še vsega hudega o njem). Hčer ima sedaj že 25 mesecev, sploh ne morem pojasniti kako zelo hudo mi je, ko hoče gledati foto album v katerem so tudi fotografije od očeta in ko ga zagleda, začne govoriti: “aaatii, aaaatii, aaati” ter ga lupčkati. Res, kar srce me zaboli, ko občuduje in z največjim veseljem kaže v foto albumu na to barabo, ki jo zanemarja. Oče od moje hčere gre raje s prijatelji ven al v hribe, al se ga zapit, al na koncerte, al na festivale, al na računalnik igre špilat, … vse raje počne, kot pa da bi nekaj časa preživel s svojo hčero. Zase si ga ne želim več, ker me je s svojimi lažmi spravil na rob obupa. Ne bom opisovala vseh negovih grozodejstev, ker jih je preveč in so preveč žalostna. Zakaj sem sploh delala na tem, da bi on nekak sprejel hčer za svojo in se začel primerno obnašati do nje? Najverjetneje zaradi prigovarjanja enkrat s strani mojih staršev, ki se z mano vred bojimo, da bi mi bivši znal kasneje greniti življenje in uničevati hčerino življenje ter drugič, zaradi prigovarjanja s strani njegovih staršev, češ, da je biološki oče najboljši oče do svojih otrok, se pravi da bi katerikoli drug moški gotovo slabše opravljal funkcijo očeta. Če pa to drži, naj me pa tud koklja brcne. Namreč meni se sedaj zdi, da je ravno obratno, da katerikoli drug moški, ki bi bil pripravljen sprejeti vlogo očeta, bi bil zagotovo boljši oče od mojega bivšega. Res si nebi nikoli želela, da bi moja hčera prevzela življenjski vzorec po svojem očetu. Z njim zaenkrat nimava še nobenih dogovorov o njegovem obiskovanju hčere oz o tem, da bi jo kdaj vzel, ker pač njemu samemu se ne da z njo ukvarjat in tudi nima interesa se naučit kako z otrokom rokovat.Vzel mi jo pa bi, ampak še to ne k sebi domov ampak k njegovim strašem(pač da bi oni skrbeli zanjo), samo v tem primeru, da bi mi jo hotel odvzeti zaradi lastnih koristi pri njegovih starših ali pa da bi mi hotel nagajati (tako kot se je to enkrat že zgodilo, ko je imela moja sestra poroko in sem želela, da bi moja hčer zraven prisostvala, zato sem že nabavila oblekico za njo in je bilo že vse dogovorjeno, pol mi jo je pa on vzel, češ da hoče biti mal s hčerko).
Ker je pač naneslo, da ne bomo živeli skupaj, sem bivšega tudi vprašala, kaj naj ji odgovorim, ko me bo začela spraševati “zakaj atija ni?”, pa sem seveda spet naletela na grde geste. Očitno bo najbolje, da bo od mene vedno slišala od le resnico, ker se je k lažem nevarno zatekati.

Lepo pozdravljeni!

Krivica se je zgodila vam in vaši punčki. Zgodba, ki jo pišete je zelo žalostna. Vi ste oropani za partnerja, moža, ki bi vam moral biti v oporo, vam stati ob strani in z vami deliti težke in lepe trenutke življenja, hčerka pa za očeta, ki bi jo moral imeti rad in ji biti v življenju opora. Ostali ste sami, s hčerkico, ki ima komaj 25 mesecev in ji ne morete dati očeta, ki bi ga potrebovala. Kajti vi ne zmorete nadomestiti očeta v njegovi očetovski vlogi. In ravno to je tista zgodba, ki najgloblje boli. Želeli ste, da bi hčerka imela očeta, ki bi se zanimal zanjo, se igral z njo, bil ob njej, ko ga potrebuje, sedaj pa samo nemočno, s polno bolečine in trpljenja zrete v to punčko, ko lupčka atijeve slike in ga kliče aaati, aaati, aaati.

Dolgo ste se trudili in vse je bilo zamanj. Sedaj z obupom spoznavate, da partnerja niste mogli spremeniti. Tudi očeta v njem ne zmorete prebuditi, to lahko naredi le sam. In ravno ta nemoč, ki jo čutite ob vsem tem, je najbolj boleča. Kot pišete, ni nujno da je biološki oče najboljši oče. To najverjetneje drži, ker potem bi bil vsak oče, ki zlorablja, se ne zmeni za otroke, jih ponižuje, sramoti, najboljši oče. V takšni zgodbi je moški, ki ni oče in ima otroka rad, pomaga pri vzgoji, ima rad mamo, veliko boljši model očeta. Verjamem, da se bo tudi za vaju našel moški, ki vaju bo imel rad, mu bo mar in si bo želel življenje deliti z vama.

Kaj boste rekli hčerki, ko bo začela spraševati? Ati in mamica se nista razumela, zato je ati odšel. Verjamem, da je najlažje reči otroku, ni naju maral in če tudi je to resnica, takoj ko boste rekli hčerki, da je ati ni maral, bo za vse življenje nosila krivdo, da je z njo nekaj hudo narobe in jo je ati pustil. Nakar jo bodo vsi zapuščali, ker bo ona nosila breme, da je nihče ne mara. Tako nevarna je ta resnica, gospa. Resnica ima vedno več obrazov. Zato je zelo smiselno razmisliti, kako in kaj boste rekli. Otrok ne sme nositi občutka krivde na svojih plečih. Zato vam priporočam, nikoli ne govorite nič slabega pred njo o očetu in tudi njej ne. Otrok se identificira z podobo očeta, ki jo mama ustvarja, če očeta ni zraven. Če ne marate očeta, ne marate nje, on je vendar njen oče. Otrok je do 16 leta egocentrično naravnan že po naravi in vso krivdo prezame nase.

Nekega dne, ko bo dovolj razumela, ji boste lahko ovrednotili krivico, ki se ji je zgodila in se bosta kljub bolečini lahko o tem pogovarjali. Tako kot sem jaz danes ovrednotila krivico, ki se je zgodila vam. Vprašali jo boste, koliko je žalostna, ker ni očeta in kako globoko jo to boli, kako močno ga pogreša in si želi, da bi bil ob njej. Punčka bo najverjetneje jokala, vendar bo ob sebi imela mamo, ki ji bo vedno stala ob strani in jo imela rada.

Svoje ime ste naslovili z Otopela. Začnite živeti, znova, danes, hčerka vas potrebuje. Potrebuje mamo, ki je ob njej, je vesela, da jo ima in se ob njej sprosti. Ne dovolite, da vam bivši partner zaseda življenje. Nihče nima moči, da vam otopi življenje in vas pahne v depresijo, če vi tega ne dovolite. Preveč je že bilo stisk, pričakovanj in bolečine. Sprejmite, da njega ne zmorete spremeniti in poskrbite zase, da se boste vi počutili vredu, ob sebi, ob svoji hčerki, življenje gre naprej in verjemite, da vam nosi samo še najboljše.

Sedaj pa objemite svojo deklico, ki polna vznesenosti in volje do življenja raziskuje ta svet in se vam smeji. Samo radi jo imejte, vse ostalo se bo uredilo. Življenje gre naprej, vi pa poskrbite za čim več stika in objemov med vama. Vas ima, mamo in to je največje bogastvo, ki ga otrok lahko ima.

Lepo se imejta in veliko se igrajta in smejta.

No, tole vsekakor pripročam 3x prebrati. Jaz sem od svojega 5-ga leta dalje poslušala kako grozen oče je bil, nesposoben, neljubeč, da ga ni brigalo za nas, da nas je pustil brez vsega, bla, bla, bla … In razumem mamo, da ni znala drugače, ampak vem pa tudi, da sem bila zato za ogromno prikrajšana, predvsem pa mi je tako nevede naložila kup bremen, strahov, krivde, …

Sliši se sicer precej nepošteno, a žal ima ta zgodba res več plati. Zato vam na srce polagam, bodite mama, ljubeča in prisotna, a s hrbtenico in takšna, ki zna postaviti meje, umiriti in čutiti.