Zdravo!

Se mogoče spomniš te, zelo stare pesmi? Vidiš, že pred nama so imeli podobne težave. ))Moj se še ni ženil, ampak 7 let je pa le 7 let;))))))))

Prišel je kakor veter,

v sanjavi svet želja,

odkrila sem ljubezen,

ki v pesmih je samo.

V obleki beli srečna,

zaplavala v nov svet,

a ljubil ni le mene,

življenje teče in nič ne reče,

samo nasmeh je bolj grenak.

Prišel je prav potihem,

z obetom sončnih dni,

preveč bila sem sama,

in padla mu v objem.

Vsak drugi dan je k meni,

zahajal skrivoma,

saj bil je že od druge,

življenje teče in nič ne reče,

samo nasmeh je bolj grenak.

Prišel je nepovabljen,

z njim vrnil se je smeh,

ostal je kar pri meni,

in še se ljubiva.

Morda je končno pravi,

a ne verjamem več,

nekoč bom znova sama,

življenje teče in nič ne reče,

samo nasmeh je bolj grenak.

Nekoč bom znova sama,

življenje teče in nič ne reče,

samo nasmeh je bolj grenak.

*

Nikdar, ampak res nikdar se ne predaj

lp!

M

ko sem prebrala do konca, sem bila že v solzah. ne vem kako je to, ne sanja se mi. nikoli nisem še doživela tega kar doživljaš ti, pa sem že kar v letih. pa vseeno….tako živo si predstavljam, da jokam s teboj.

Petanka je

Toliko o petanki, samo za informacijo.

Vse ostalo, kako se počutiš, kako ti on še vedno ne gre iz glave, kako zate obstaja samo on – vse to (mogoče na malo drugačen, ali pa tudi enak način) čutijo vsi, ki prebolevajo konec neke zveze. Tudi tvoji odgovori, ki sem jih prebral, kažejo na to, da si globoko v fazi prebolevanja, ko bi po eni strani najraje z eno potezo vse pozabila, po drugi pa se trdno oklepaš svojih trenutnih čustev in se jih trudiš vzdrževati, ker ti na nek način, čeprav prinašajo bolečino, zapolnijo luknjo, ki je nastala s partnerjevim odhodom. Tukaj je še način, na kateri je to storil, kar te, po moje, še najbolj boli.

Prav zaradi vsega tega je najboljša rešitev tista, ki sem ti jo napisal v prejšnjem postu. Bolečina bo tukaj še nekaj časa – koliko – to pa je v veliki meri odvisno samo od tebe. Pomembno je, da si v tem času ustvariš temelje za nadaljevanje življenja – ki je, verjemi, še veliko lepše, kot si ga uspela izkusiti s tem partnerjem. Pomembno je, da se zaveš, da imaš samo to eno življenje, ki ga lahko preživiš tako, ali drugače. Čeprav se sedaj ne zdi tako – smo v največji meri sami svojega življenja kovači.

Veliko poguma in sreče ti želim!

lp,
Sreč

Sem človek, ki se težko odloča za spremembe. Včasih me morajo vanje dobesedno prisiliti spremenjene okoliščine ali drugi ljudje. Ko pa sem na takšni meji, za nazaj razčistim dogodke tako, da si shranim tiste, ki so bili lepi, ki so me kakorkoli prekalili. Potem pa spremenim password, izberem nov parfum, druge barve in začnem brati čisto drugačne knjige… V avto namontiram novi CD, ker me glasba prejšnjega nenehno vrača v tisti čas, ki je mimo. Ko tako zaključim neko fazo, se ljudem, ki so prehitro šli iz mojega življenja in kar bi do nedavnega še obžalovala, sicer ob ponovnih stikih prijazno odzovem. Ne gredo pa mi njihove reakcije več tako do živega, kot so mi šle nedolgo tega. Predvsem pa preneham PRI SEBI iskati razloge, da se je nekaj – na kar nisem mogla vplivati – dogajalo zato, ker nečesa nisem storila prav. In nekaj, kar bi se mi pred časom zdelo popolnoma nemogoče, postane možno.

Zakaj ti to pišem? Ker bo tudi pri tebi prišel čas, ko si boš rekla: “Če bi me imel zares rad, ne bi tega rekel, ne bi tega storil, ga to pri meni enostavno ne bi smelo motiti – ker je ravno to tisto, kar je zame tako značilno in kar zares sem.” In živeti z nekom, pri katerem bi morala biti v nenehnem krču, ali boš ravnala prav ali bo vse vzeto za slabo, pomeni samo, da zadušiš sebe. Življenje pa je le eno.

Saj so ti v glavnem že pred mano vse napisali, ampak na tole sem se pa morala oglasit: Da ti reče, da si kokoš, defektna, da nisi iz pravega legla in nimaš pravega pedigreja, nisi normalna…in še dve stvari, ki si ju niti ne upaš napisat… Ja, punca, vzemi se v roke in si postavi svojo ceno! Ne pustit, da s tabo briše tla, pa če si (bila) še tako zaljubljena vanj. Če se sama ne boš cenila, te tudi drugi ne bodo.
Pa da ne boš rekla, da govorim kar v tri dni, še moja zgodba izpred 23 let: Bila sva skupaj par mesecev, zaljubljena na smrt, na pol sem že živela pri njem, zanosila sem, bila sva presrečna (čeprav je bilo mene malce strah, kako bo, ker sem še študirala), takoj sva šla povedat njegovi mami (mojemu očetu k sreči še ne), delala že skoraj načrte za poroko… Ko se je po parih dneh vse obrnilo, rekel je, da ne bo šlo, da otroka ne moreva imet, da preslabo zasluži… Še ko sem ležala v porodnišnici in čakala na splav in je v sosednji sobi zvonil telefon, sem upala, morda kliče on in si je premislil… 1 mesec po splavu me je nekega lepega dne med prvomajskimi prazniki enostavno brez pojasnila skipal pri meni doma pred hišo. In mi čez dva dni, še vedno brez pojasnila, pripeljal moje stvari. Podiral se mi je svet. Mesec dni prej sem imela vse, o čemer sem v življenju sanjala, pa sem nenadoma ostala brez vsega. Bilo mi je za umret. Dokler ga po parih tednih nisem srečala v mestu – in se je obrnil stran!! To me je ozdravilo, uspela sem se prepričati, da me ni vreden in da nima smisla jokat za njim.

Vsekakor se poskusi tudi ti prepričat, da te človek, ki ti je rekel vse tiste grde stvari, resnično ni vreden. Konec koncev je verjetno bolje biti sam, kot z nekom, ki te ne ceni in spoštuje.

Naj v njegovo obrambo povem, da tudi jaz nisem šparala jezika in da mu najbrž ne bi bilo treba tega povedat, če mu ne bi težila in bi se neslišno spokala in jokala v dežju, ko se me je naveličal, ko si je našel drugo. Pa nisem te sorte. Na podlagi te izkušnje zna bit, da postanem te sorte.

Tudi o smislih sva se precej pogovarjala. Da jih nima smisla iskat v nesmislih. In ko sem mu povedala, da je z njim odšel ves moj smisel, mi je rekel le, da upa, da ga bom kmalu našla. Širosrčnež.

Ti si močna punca. Jaz sem pa luzer in nimam pojma, kako bi šele prenesla kaj takega, kar se je tebi zgodilo. Ob tvoji zgodbi se zdim sama sebi smešna s svojim jamranjem.

Če bi me imel zares rad, ne bi tega storil. Najbrž res.

Če bi me imel zares rad. Tako prekleto naivna in brez izkušenj sem bila, da sem zamenjala tehnike osvajanja z izpovedjo nesmrtne ljubezni, ko mi je govoril, da me ima rad.

Veš, vsakemu se njegov problem, vsaj tisti trenutek, zdi najhujši, največji, najbolj grozen… In zato nisi luzer. Tudi jaz takrat nisem bila ne vem kako močna, kljub vsemu je trajalo nekaj časa, da sem se sestavila in postavila na noge. In spomini, kljub 23 letom vmes, niso čisto zbledeli, sploh na otročka, ki ga ni bilo.
Če si mu tudi ti povedala nazaj kako krepko, prav, da si mu. In nikakor ne misli, da je šel zaradi tega, ker šel bi v vsakem primeru, slej ko prej, pa če bi bila še tako ponižna. In takšna ne bodi tudi v bodoče – moraš se postavit zase. Tudi če se imata dva neskončno rada, verjetno vedno pride do nesoglasij, prepirov… ampak s pogovorom se da vse uredit. Če pa eden lahko govori (in dela) kar hoče, drugi je pa samo tiho in vse požre, samo da je “vse v redu”, potem to gotovo ni v redu.
Čas celi rane, so mi velikokat rekli. Takrat, ko boli, je v to sicer težko verjeti, pa je res.
Drži se!

Če župo kar naprej pogrevaš, se ne bo nikoli ohladila. Če si na ge moreš izbiti iz glave drugače, si pomagaj z alternativnimi metodami. Tam najdeš pripravke, ki hitro in učinkovito pomagajo pri tovrstnih krizah.

Joj, hudo. Držim ti pesti, da bi bolečina minila čimprej. Ker druge poti ni.

New Report

Close