Kaj naj si mislim?
Po desetih letih zakona, prevara s sodelavko (čustvena, zaljubljen, sms). Razlog – ga ne ve, zgodilo se je pač… Ko sem zvedela je bilo hudo, zmeda v njegovi glavi ogromna. Po šestih mesecih MOJEGA prizadevanja, da se zakon popravi, okrepi, zlepi nekako se je in spremenil le do te mere, da ni več tako zaslepljen. Morda globoko v sebi hudo razočaran, ker ga je tudi ljubica, ko je zvedel njen partner “dala na hladno”, poleg tega o njem govori zelo grde stvari zgolj zato, da bi branila sebe, zanimivo, on čez njo niti ene slabe besede ( logično, če je bil/ je še zaljubljen). No ker ne želim živeti z nekom, ki mi ne nameni 100% iskrenega odnosa sem predlagala, da se odseli ( imava dva otroka). Seveda se noče, zatrjuje, da se je odločil, že zdavnaj za nas, ne za njo. Izven delovnega časa se ne dobivata, slišita nič…a kaj je v njegovi glavi težko ugotovim. Funkcionirava kot dva izredno dobra prijatelja, tudi sex je odličen…a ni nežnosti, ni lepih besed, ni več ljubkovalnih besed….ne more, še ne pravi…Pogovor je nemogoč ali molči ali izusti bedarije (ki so lahko tudi laž seveda). Razum mi pravi naj se že neham slepiti in čakati na nekaj česar nikoli več ne bo in naj že končam to agonijo..Srce seveda hoče drugače…Kako naj vem? Morda sem bila do sedaj ena izmed zaslepljenih, naivnih žensk, a postajam močnejša iz dneva v dan in sem pripravljena tudi na korenite spremembe, a kaj ko po drugi strani se trudi, pomaga, je doma, “na zunaj” se vidi, da želi družino, zakon..a nikakor ne morem priti, čutiti v njegovo srce? Morda kak nasvet?
Hvala
Sem že mnogokrat pisala, pred skoraj šestimi meseci me je mož prevaral s sodelavko, skoraj deset let majšo z otrokm in partnerjem…8Midva imava tri otroke) (šlo naj bi za čustveno prevaro, zaljubil se je, smsim brez sexa) Res je bil zeljubljen prve mesece, kot mesečnik..se nekajkrat odselil in spet prišel nazaj..dobre tri mesece smo spet skupaj, sama sem naredila vse, da bi zakion rešila, enkrat sva šla skupaj k terapevtki, potem ni želel več. Sodelavka se je kao umaknila oz nimata nič, ker je tudi njen partner zvedel za vse..tenutno stanje pri nas pa je čudno. Jaz sem postala veliko močnejša kot v prvih mescih, vmes sem tudi predlagala, da se odseli in se ločiva..Tega ne želi, ker se je kao odločil za nas, za družino. Torej, nikakor ni več tako zaslepljen kot je bil, zdaj ko sem jaz veliko bolje, mu pokažem, da sem močna, trdna, da se ne obremenjujem in ukvarjam samo z njim, se uredim in grem tudi sama kam..je kar malce zmeden, zaskrbljen, opazila sem, da mi je preverjal maile in druge stvari…Ampak moti me pa, da ne pokaže nibene nežnosti, objemii so tako..prijatelljski, če vidi, da sem zamišljena se me hitro dotakne, prime..kakih nežnih besed, dotikov ni…če ga vprašam če ima kak načrt, idejo, predlog kako bi midva gradila naprej, pravi da nima, da ne premišljuje o ničemer, ker le tako lahko trenutno živi..na momente imam občutek, da je kako njegovo dejanje iskreno, spet naslednji trenutek pa se mi zdi, da smo mu samo opcija strehe nad glavo in pridobivanje na času. Da s sodelavko nima nič vem, ne vem pa kako je v njegovi glavi…Daleč od klasičnih prevarantov je, ni tisti, ki bi se plazil po kolenih, opravičeval, jokal…tak ni bil niti prej zato ne morem pričakovati teh stvari od njega, a vseno menim, da bi MORAL pokazati nekaj..še sama ne vem kaj…zato prosim za namig..Pogovori o tem kaj se je zgodilo so zaključeni, enkrat je povedal kar je in o tem ne bo govoril več…tako pravi…Ponosna sem nase, da sem se toliko pobrala, še vedno pa ne vem kje sem, pri čem sem/sva..sem čustveno zelo bolj zrela kot n, to mi je jasno, in tudi premišljujem zelo resno, da mi ni treba celo življenje preživeti z njim, ker roko na srce zelo me je prizadel in vsak mesec boloj se zavedam svoje moči in tega, da se bova lahko tudi razšla…vaše mnenje na tole njegovo obnašanje, izkušnje, zdi se kot, da je otopel, da mu je za vse vseeno, kar bo pa bo…Kak dan sem vesela, da je z nami, kak dan pa ga ne morem niti videti..oh kaka zmešnjava..
Spoštovani,
združila sem oba vaša prispevka, ker skupaj ustvarjata bolj celostno sliko, predvsem pa lepo kažeta razvoj vašega razmišljanja v tem času.
Strinjam se z vami, da je vaš ponos nase na mestu. Storili ste vse, kar ste mogli, in zelo verjetno še več, da bi vajin odnos rešili. Poleg tega delate vse, da gradite svojo moč, samozavest in samopodobo, da skušate gledati stvari čim bolj realno, obenem pa se tudi realno zavedate, da vam srce govori drugače. Ostaja pa vam ogromno hrepenenja, neslišanost in grenki občutek, da z besedami ne morete do njega in tudi on z besedami ne more do vas. Ne vem, kako težko vam je ob misli, da je morda celo res, da je bila moževa afera zgolj čustvena, kar pomeni, da se je z neko žensko lahko pogovarjal zelo čustveno intimne stvari, z vami pa se ne more. To ste izrazili z besedami »a vseeno menim, da bi MORAL pokazati nekaj …še sama ne vem, kaj«. Ali so morda tisto nekaj besede, ki jih je v vajinem zakonu (kako dolgo že?) kronično primanjkovalo? Ali ste potrebo po intimnem čustvenem stiku – občutku, da vas partner globoko empatično razume in zna to povedati tudi z besedami – nadomeščali z občutkom zlitosti v spolnosti? Mož več kot ene terapije ni zdržal, osnovno orodje oziroma sredstvo partnerske terapije pa je pogovor.
Kako pa bi bilo, če bi začeli bolj tenko prisluškovati, kaj vam govori … vaše telo? Ko se vas partner dotakne, namesto da bi izrekel boleče pričakovane besede; ko pomislite na to, da je zanj zadeva »zaključena«, obenem pa preverja vaše mejle »in druge stvari« (?); ko tuhtate, ali nemara ostaja z vami samo zato, ker pridobiva čas, in koliko negotovosti to pomeni za vso družino – vam telo s čutenji jasno sporoča, kje ste. Ali ga lahko slišite? In kaj vam telo govori med spolnostjo s človekom, ki vam je nedostopen, ki vas je prizadel, pa ne potolažil niti vam dal občutka varnosti in zagotovila, da bo odslej za vajin odnos storil vse, kar bo v njegovi moči? Ali to svoje telo lahko še uporabite za doseganje iluzije stika? Ali pa že čutite njegov upor?
Odkritje moževe čustvene afere je za oba priložnost, da začneta govoriti. Ali bo on to priložnost izkoristil, na to ima vpliv samo on in odgovoren je tudi za posledice svoje odločitve. Isto velja za vas. Razveza sama po sebi ni veliko vredna, če pusti samo razbit dom in polno maščevanja, mi pa ponavljamo iste vzorce z novim partnerjem. Z razvezo ali brez nje, dobili ste – čeprav po bridki in krivični poti – priložnost za drugačno življenje. Pravico imate do partnerstva, v katerem ni vohunjenja drug za drugim in v katerem lahko OBA odprto spregovorita o vsaki stiski in sta tudi VREDNA ODGOVORA V BESEDAH.
Vaš adut je iskrenost do sebe. Izkoristite ga.
