Najprej se opravičujem za tako dolgo besedilo, vendar se ni dalo krajše opisati problema.
To, kar berete sem pisal zelo s težkim srcem. Malce nenavadno mi je, da takole objavljam svojo zgodbo širnemu svetu, pa vendar ne vidim rešitve in ne morem naprej, zato si želim mnenje strokovnjaka.
Star sem 23, s punco (22 let) sva hodila skoraj 2 leti. Imela sva se zelo lepo, zelo močno sva se ljubila, skupaj sva se pogovarjala o načrtih za prihodnost, stanovanje, otroci, ipd.
Eno leto je bilo super, potem pa so se začele težave. V bistvu sploh ne vem kje začeti. Imela sva problem komunikacije. Vedno, kadar je prišlo do problema, se nisva mogla pogovoriti. Jaz sem vedno skušal najti mirno pot in rešitev, ki bi bila ugodna za oba, ampak z njo se ni dalo pogovarjati. Ali je šla ven iz sobe, ko ji kaj ni bilo prav ali mi je kakšno zabrusila ali se je drla…V glavnem, na koncu me je vedno tako močno sprovucirala, da mi je bilo dosti in potem sem začel dvigovati glas tudi jaz. Če so bili problemi ponoči, je šla spat in je bila vedno »preutrujena« za pogovor. Zatrjevala mi je, da je vredu, vendar jaz nisem bil vredu in to sem ji tudi povedal. Pa ni nič zaleglo. Tako, da sem slabe volje zaspal. In tako so se mi nabirale zamere ena za drugo, ker jih nisva rešila. Šele čez nekaj dni je prišlo za njo in potem se je ona hotela o tem pogovoriti in bog ne daj, če se nisva, če razumete. Je zelo temperamenta, trmasta in zadirčna.. Groza
Oba imava službo. Res je, da jaz sicer zaslužim 3x več kot ona in sem bil tudi več pripravljen finančno vložiti v najino razmerje, vendar ji nikoli ni bilo dosti. Ko je rabila denar, ga je rabila samo zase (avto, študij, pohištvo…) in ne za naju. To me je motilo. Da bi pa skupaj v kaj vlagala, to pa ne. Ko sem imel manjšo finančno krizo, je rabila denar, vendar ji ga nisem mogel dati, ampak ona tega ni razumela in mi je kar težila in sva se zaradi tega skregala. Torej, dnevi so minevali in zamere so se še nabirale. Skoraj vsak dan po službi, ko sva prišla iz službe domov, torej k meni ali k njej(nisva še živela skupaj), sem moral jaz kuhati, ko sem jo pa prosil, da pomije posodo je bila pa vedno preutrujena, tako da sem potem še pomival. Zatrjevala mi je, da hodi v službo, da je utrujena, ko pride domov in da je za to preutrujena. Kakor, da jaz ne hodim v službo(imam malo daljši delavnik kakor ona) in da jaz nisem utrujen. Vendar, če hočeš jesti, je treba za to tudi kaj narediti. Nič ni pomagalo. Skušal sem ji dopovedati, pokazal sem ji kako, da se da, samo malo volje je treba imeti, vendar nič od nič. V glavnem, počutil sem se izkoriščenega. Na začetku je bila dosti boljša. A se človek lahko tako močno spremeni in zakaj?
Kadar koli sem še ven s prijatelji ali pa če sem jo povabil, da bi šla sama skupaj ni hotela iti, ker je rekla da se ji ne da. Svojih prijateljev pa tudi ni imela nobenega, razen eno prijateljico, ki jo videla mogoče enkrat na teden. Ta sem nekako sčasoma sprejel. Tako da, kadar koli sem se šel zabavati, sem šel brez nje.
Pred menoj je imela fanta, s katerim je bila leto in pol, pa je tudi on pustil. Verjetno se ne rabim vprašat zakaj!
Jaz vem, da me je imela rada, ravno tako sem jo jaz imel, vendar mi to ni bilo dosti. Ogromno stvari me je motilo. Bila pa je tudi taka: ko je bila vredu, je znala biti zelo prijazna in sladka, ko je bila pa slabe volje, pol pa adijo pamet. Sicer je ona zelo seksi punca in v seksu sva se izredno dobro ujela.
Zdaj pa k problemu. Zelo močno jo pogrešam in še vedno jo imam rad. Tudi ona ima še vedno rada mene. Ona je moja prva punca, ki sem jo imel resnično rad bi z njo tudi ostal do konca. Saj sem imel tudi druge punce, ne me narobe razumeti, imel sem jih rad, vendar nisem nobene tako močno ljubil. Nikoli pa nisem imel problema dobiti kake punce, če me razumete. Varal pa nisem. Ko pomislim na to, da bi bila z drugim, se mi v želodcu obrne. Ne prenesem misli na to. Ona me izredno dobro poznala, v dno duše, kakor jaz njo. Bi se lahko reklo, da sva sorodni duši.
V glavnem pogrešam jo in rad bi bil spet z njo z upanjem da se bo spremenila, vendar se bojim da se nebo. Zelo močno jo pogrešam! Kaj naj naredim? Kaj naj si mislim? Kako bi mi bilo lažje v srcu? Prosim, pomagajte, jaz ne najdem več odgovorov.

Vnaprej hvala za pomoč!

Spoštovani Andrej,
, tako izčrpno , doživeto in s takšnim čustvenim nabojem ste napisali ta post, da besedilo govori samo zase ,zato vam priporočam, da ga pokažete prijateljici.Njena reakcija Vam bo povedala, ali je pot nazaj še možna, ali bo treba poiskati novo zvezo.Če ni obojestranske pripravljenosti bo namreč še tako odkritosrčno prizadevanje le enega neuspešno.

Ne vem kaj ti naj svetujem…ce sta se tako kergala ne vem ce kam to pelje…tut pri nama z bivsem je bila podobna zadeva…
morda je vredno poskusiti (tako kot sma z bivsem pa se ni obneslo zdi se mi da se 99% ne obnese ce ne celo 100%) ce 1x samo ce bo spet ista pesem raje naredi konec se mi zdi.
Jaz sem zdaj prav vesela da ne hodim vec z bivsem, samo ostajam se naprej samska kot sem bila pred bivsem.lep pozdrav