Pozdravljeni,
S partnerjem sva skupaj dve leti, oba stara okrog 35 let. Jaz sem bila pred tem v dolgi vezi, ki je bila polna vzponov, padcev in dogodka, ki naju je še bolj zaznamoval. Posledično, sem se jaz, ko sem se »pobrala«, začela odmikati, ker od njega nisem dobila podpore in razumevanja, ki sem ga v nastali situaciji še kako potrebovala. Tako je med nama nastala še večja praznina. Na koncu sva se razšla, ker je bilo življenje drug z drugim nevzdržno, polno nespoštovanja, obtoževanja, grdih dejanj in besed. Proti koncu razhajanja sem spoznala sedanjega partnerja, ki je poln razumevanja, me ima zelo rad in jaz tudi njega in tudi z njegovo pomočjo sem se nekako dokončno pobrala in v teh dveh letih je moje življenje spet dobilo smisel. Po približno pol leta druženja sem se začasno preselila k njemu in njegovi mami. Naj povem, da je imel on v svojem življenju le nekaj kratkih vez, ki niso trajale več kot pol leta, zato tudi ni imel nobenih življenjskih izkušenj in ko sem mu predlagala, da bi se raje preselila v podnajemniško stanovanje, namesto, da se jaz preselim k njima in preden se odločiva za nakup skupnega doma, nekako ni bil zainteresiran. Tako sem se preselila. Z njegovo mamo sva se super razumeli, marsikaj sem ji zaupala, ker je tudi ona ločena in je imela baje težko življenje, saj je bil mož oziroma partnerjev oče zelo nasilen. Dejala mi je, da se ona ne bo vtikala v naju, če bova želela nama pa bo pomagala. In jaz sem to vzela resno. Od začetka me to ni motilo, da je vedela za vsak najin korak. Kam greva, kje sva bila, kaj sva kupila, skratka ve vse. Mene je začelo to motiti, ker sem dobila občutek, da nimam nobene zasebnosti in stalen nadzor, kar se je izkazalo, ko sva nekega večera prišla dokaj pozno zvečer domov in je prav na grd zadirčen način partnerju rekla, da kje sva tako dolgo hodila in da je mislila, da naju sploh ne bo domov. Takrat pa je meni v glavi naredilo klik in s tem je bilo vsega lepega konec. Razmišljala sem, ali sem ji dolžna pri svojih letih sploh polagati račune kje sem bila in kaj sem počela? Prišla sem do zaključka, da nikakor ne. Problem je tudi v tem, da je ona že v penziji. Ima cel kup prijateljic, ki se jih izogiba, saj je najraje sama, non stop doma in nikamor ne hodi, tako, da ve kdaj prideva in naju že na vratih pričaka in takoj plane po naju a je kaj novega. Midva sva ji torej cel svet in tudi stik z njim, oziroma prej ji je bil to sin. Navajena je bila tudi tako, da je sin hodil v trgovino in opravljal vse kar je bilo treba in kar se njej ni ljubilo. Kmalu po tistem, ko sem se jaz vselila, sva začela iskati stanovanje, da bi se preselila; pobudnik za to je bila mama, za kar sem ji hvaležna, da je sinu dala malo pospeška, vendar pa ni stvari, da je ne bi vedela, kar se tiče prenove. Ker mi vse to že dobro načenja živce, sem partnerja prosila, če lahko kakšne najine osebne stvari zadrži samo za naju in, da lahko mama kakšno stvar opravi tudi sama, saj konec koncev bo to slej ko prej morala početi, ko se bova midva odselila. Rekel mi je, da je ona navajena, da sta vsak dan, ko je on prišel iz službe podebatirala kaj se je dogajalo čez dan. Kmalu sem začela opažat, da se je včasih, ko sva prišla domov grdo držala in je bila slabe volje, zadirčna. Enkrat sem jo vprašala kaj je narobe in če sem jaz kriva za njeno slabo voljo, pa je rekla, da ne. Zadnje čase pa opažam, da ko prideva domov nič več ne sprašuje kako in kaj ampak se oba obnašata tako, da imam občutek kot da oba nekaj skrivata pred mano oziroma sta si vse že povedala. Od vsega tega se mi že prav meša. Nočem partnerju težit zaradi tega in ogrozit najino zvezo, po drugi strani pa želim, da imava neko zasebnost in da on ne skriva pred menoj kaj njej pove in kaj ne. Sploh ne morem »trezno« razmišljati do kje je tista meja, ko starši še lahko posegajo v otrokovo zasebnosti, predvsem takih, ki so že skoraj dvakrat polnoletni. Ali imam prav ali ne? Je on mamin sinko, ali ni? Zdi se mi tudi, da ima rešpekt pred njo, saj če ni vse po njeno ali tako kot si zamisli, se grdo drži in on potem naredi vse, samo da je ljubi mir pri hiši. Pomagajte mi razjasnit nastalo situacijo in rešitev iz nje, ker nočem partnerja s tem prizadet ali naredit razdor med njima ali se njej zameriti. Bojim se tudi, da se bodo stvari še poslabšale, ko bova zapustila njeno »gnezdo«. Zdi se mi, da sem v tem odnosu sin-jaz-mama, druga violina, on pa razdvojen med menoj in mamo.

Spoštovana Tinchi,

razmeroma veliko ste napisali o prejšnjem partnerstvu in med vrsticami je čutiti še veliko bolečine iz tistega odnosa. Kdor pozorno bere, mu bo recimo zakljuvalo: kaj je vendar tisti “dogodek, ki vaju je še bolj zaznamoval”? Kakšno zvezo ima to z vašim problemom z materjo sedanjega partnerja? To veste le vi, pa morda razmislite tudi o tem.

Vaš sedanji fant je materin čustveni partner, edini moški, pri katerem je kdaj našla oporo. Za zdaj se še noben od njiju ni odločil, da bi popkovnico prerezal. Na to v resnici ne morete vplivati, pa če se še tako prilagajate in sami sebe do konca povozite. Lahko samo trpite, saj ste dobili celo občutek, da se menita za vašim hrbtom. To spominja že kar na ljubezenski trikotnik. Sami ste napisali “s tem je bilo vsega lepega konec”. Zakaj potem vztrajate? Ali morda vam ustreza takšen partner? Naštevate kopico stvari, s katerimi se nočete soočiti: “Nočem partnerju težiti zaradi tega in ogroziti najine zveze”, “nočem partnerja s tem prizadeti ali narediti razdor med njima ali se njej zameriti”. Koliko jeze se je že nakopičilo v vas, ker se bojite karkoli tvegati (saj ta strah ni samo vaš – koliko je NJEGA strah, da ga boste postavili pred dejstva in zahteve)? Kako prezrto se počutite, ker ste druga violina? Kako ste žalostni, ker ste mislili, da ste po mučni prejšnji zvezi dobili moškega, ki “je poln razumevanja, me ima zelo rad in jaz tudi njega in tudi z njegovo pomočjo sem se nekako dokončno pobrala in v teh dveh letih je moje življenje spet dobilo smisel” – po tem, kar ste napisali v nadaljevanju, pa ni nič čutiti ne ljubezni, ne razumevanja, ne smisla vajine skupne prihodnosti? Po vaših letih sklepam, da bi si želeli ustvariti družino. Morda se vam zdi, da tiktaka biološka ura, in imate občutek, da se vam mudi? In ste v stiski: ali čimprej “popraviti” sedanji odnos ali tvegati in iskati novega? S tem pa v sebi ustvarjate še večjo napetost in stisko.

Kaj pa, če je bila funkcija sedanjega partnerstva predvsem celjenje ran in okrevanje od prejšnjega? Ko ste bili nemočni, verjamem, da se je vaš sedanji fant odlično izkazal, saj se je že ob mami naučil, kako podpreti žensko, ki jo je odnos z moškim prizadel in strl. Zdaj pa ste se pobrali, pripravljeni ste na odraslo življenje v dvoje, ob sebi pa ste z grozo zagledali “maminega sinka”, ki na partnerstvo z močno, sposobno, odraslo žensko nikakor še ni pripravljen, in dokler ga ne boste soočili s svojimi popolnoma normalnimi potrebami po odraslem partnerstvu, tudi nikoli ne bo. Najbrž si za obnovitev romance ne boste privoščili, da bi spet postali šibki (bolni, neuspešni, zagrenjeni, nepotešeni ipd.) – to bi bila prevelika cena. Ali ne?

Morda je sedanji partner drag prijatelj, ki vam je v preteklosti resnično pomagal. Če pa iz tega lahko zraste v odraslega moškega, boste zelo hitro ugotovili. Soočite ga s svojimi pogoji za skupno življenje. Če vas bo vzel resno, lahko začneta graditi skupno prihodnost. Če boste začutili, da mame ni pripravljen “zapustiti”, pa se sprijaznite z vlogo “ljubice” ali si poiščite odraslega moškega. Ob množici čutenj, ki vas preplavljajo, ste zbegani – ampak brez strahu, prav čutite, le da je zraven tudi veliko tistega, česar si ne upa začutiti vaš partner. Vsekakor ste pripravljeni na nov korak. Pogumno, nič še ni zamujeno.

Tinchi,
moja zgodba je dokaj podobna. Razlike je v tem, da sama nisem ubežala groznemu partnerstvu, prej sem bila nekaj let sama. In v tem, da moja tašča ima ‘normalnega’ moža. Tudi sama se počasi spoprijemam z dejstvom, da je moj dragi pač mamin sine, da te popkovnice ne bo prerezal tudi ko bova daleč stran na svojem. Njegovo vedenje je identično kot od tvojega, ko pride domov, leti pozdravit mami in se malo pogovorit z njo (ker oče pride pozno iz službe in da ni reva sama). Če ona reče da morava imet tak in tak kovter imava takšnega in ne takšnega kot sama želim/želiva. Tudi najin odnos se je iz lepega prevesil v bitko za premoč; bo obveljala beseda njegove mame ali mene? Na to kar si midva želiva, gleda kot na nekaj, kar pač ne moreva imet. Tko to je…
Stara sem 32 let in resno razmišljam, da bo počasi to poglavje potrebno zaključiti. Ne predstavljam si, da bi sama sebe prodala samo zato, da bom imela moža. Potem bom raje samohranilka, ko bo čas za to.