Lej, po tvoji logiki je potem popolnoma vse nasilje.
Že rodili smo se ne po svoji volji – evo, nasilje.
Pa upoštevati moramo družbena pravila – nasilje, da mu ni para.
Upoštevati moramo tudi pravice drugih – to je šele nasilje.
Dej no malo se ustavi pri osnovnih pojmih, pa najprej tiste pospravi v red, potem se bomo pa fajn pogovarjali.
[/quote]
Ojej no, si res čisto zabluzila. S tabo ne ne strinjajo ne zagovorniki ne nasprotniki fizičnih kazni. Ker si kar nekaj vmes. Razčisti res najprej ti pri sebi, potem se pa oglašaj.
[/quote]

Nič nisem zabluzila. Samo tebi se ne da razmišljati, pa kar kontriraš, čist iz dolgega cajta.
Evo ti ene vzgojne – debato s tabo zaključujem, ker si nekompetenten sogovornik. Namesto argumentov se greš nagajanje in podcenjevanje sogovornika. Ko boš imel pa kakšen argument za debato, se pa lahko vključiš.

Jaz jo že vidim, brez skrbi. Samo ti pa ne vidiš, da je pravzaprav tudi to nasilje. V tem je keč. 🙂
[/quote]

Lej, po tvoji logiki je potem popolnoma vse nasilje.
Že rodili smo se ne po svoji volji – evo, nasilje.
Pa upoštevati moramo družbena pravila – nasilje, da mu ni para.
Upoštevati moramo tudi pravice drugih – to je šele nasilje.
Dej no malo se ustavi pri osnovnih pojmih, pa najprej tiste pospravi v red, potem se bomo pa fajn pogovarjali.
[/quote]
Res ne zmoreš dojeti napisanega? Res ne zmoreš dojeti, da si sama sebi kontradiktorna? Da si striktno proti nasilju, ampak ena focka po roki pa gre, da otrok vidi, da to boli? Tu pa tudi mene zanima, če otroka ugrizneš nazaj, če te on najprej? Saj veš, da bo videl, da to boli? 🙂

🙂 Ne, ne mislim, da bo rekel. Tudi z jokom ne mislim, da je kaj narobe. Ampak do določene starosti otroku priznavamo te njegove potrebe, ki jih tudi takoj poskusimo zadovoljiti, potem pa taistih potreb (npr. po bližini, hrani, pijači tisti moment) ne priznavamo več na enak način – še več, postale so izsiljevanje (in tako tudi preizkušanje mej) in jih ne izpolnjujemo več vedno in povsod. In temu rečemo pravzaprav vzgoja. Vendar otrok še vedno vidi najprej sebe in svoje potrebe, zato jih še vedno hoče samo zadovoljiti.

[/quote]
Dojenček ne zmore zase poskrbet. On ne vidi samo sebe, on ne dojame še teh stvari. Bo si sam naredi za jest? Bo se sam preblekel, umil?
Odrasel človek, ki vedno zahteva, da mora biti najprej poskrbljeno za njegove potrebe je egoist.
[/quote]
Tudi dojenček je egoist, pa če prav se ti tega izraza braniš kot hudič križa. Je egoist, mora biti egoist, sicer ne bo preživel oz. bo imel zelo malo možnosti za preživetje.

Končno!

Dojenček ne zmore zase poskrbet. On ne vidi samo sebe, on ne dojame še teh stvari. Bo si sam naredi za jest? Bo se sam preblekel, umil?
Odrasel človek, ki vedno zahteva, da mora biti najprej poskrbljeno za njegove potrebe je egoist.
[/quote]
Tudi dojenček je egoist, pa če prav se ti tega izraza braniš kot hudič križa. Je egoist, mora biti egoist, sicer ne bo preživel oz. bo imel zelo malo možnosti za preživetje.
[/quote]
In dojenček ve, kaj pomeni egoist….
Tebe se bere kot težkega egoista, ki si noče priznati, da je dojenček nemočno bitje, ki ne zmore preživeti brez pomoči zunanjega sveta. Prav- tvoj dojenček je ali bo egoist ;).

Razloži mu, zakaj tisti hip od otroka to zahtevaš.
Otroci razumejo prepoved, a pogosto ne vedo zakaj.

Tudi dojenček je egoist, pa če prav se ti tega izraza braniš kot hudič križa. Je egoist, mora biti egoist, sicer ne bo preživel oz. bo imel zelo malo možnosti za preživetje.
[/quote]
In dojenček ve, kaj pomeni egoist….
Tebe se bere kot težkega egoista, ki si noče priznati, da je dojenček nemočno bitje, ki ne zmore preživeti brez pomoči zunanjega sveta. Prav- tvoj dojenček je ali bo egoist ;).
[/quote]
Tebe pa kot osebo, ki se ni zmožna racionalno pogovarjati ko gre za nemočne, majcene, ljubke dojenčke. :-))) Tudi tvoj otrok je ali pa bo egoist. Ker je to v naravi vseh bitij. Ali, če hočeš,ker je to nagon po preživetju. Lahko pa se še naprej mirne duše slepiš, da to ni resnica. Samo da bo tebi lažje. 🙂

Tudi dojenček je egoist, pa če prav se ti tega izraza braniš kot hudič križa. Je egoist, mora biti egoist, sicer ne bo preživel oz. bo imel zelo malo možnosti za preživetje.
[/quote]
In dojenček ve, kaj pomeni egoist….
Tebe se bere kot težkega egoista, ki si noče priznati, da je dojenček nemočno bitje, ki ne zmore preživeti brez pomoči zunanjega sveta. Prav- tvoj dojenček je ali bo egoist ;).
[/quote]

Da nekaj si (v konkretnem primeru egoist), ni nujno, da se tega res zavedaš. Pravzaprav se tudi večina odraslih egoistov ne zaveda, da to so. Pa so vseeno. 🙂

Podpis.

Res je. Prepoved, katere namen bodo otroci razumeli, bodo tudi ponotranjili. Ni problem razložiti, če je v ozadju zahtevanega neka zakonitost (če njeno delovanje starš pozna). Bolj je težava, ko govorimo o medčloveških odnosih, ki jih še kot odrasli nekateri niso osvojili: ko se že podvprašanje otroka obravnava kot “odgovarjanje”. In ko si odrasli lastijo pravico, da zaključijo: “Zato, ker sem jaz tako rekla.”

Želimo pa otroku privzgojiti zavedanje lastne vrednosti in pogum za soočanje s tistim, kar bo srečeval.

hiperprotektivnih mater, ki sinčeke priklenjate nase, namesto bi živele tvorno partnersko življenje, tako v emocionalnem kot tudi v seksualnem smislu.
[/quote]

Kaj je to za ena fama? Da se ženskam očita, da otroke priklenjajo nase je kr nekaj no. In zakaj misliš, da smo netvorne? To enostavno ne drži.
Večina nas je zelo “sound” pa seksamo tud fejst veš ;PP
[/quote]

Pri vzgoji je enako pomemben oče, če ne še bolj, ker mu odpira pot v svet iz udobne maternice ugodja in zaščitništva – temu pravimo proces odraščanja (sposobnost spoprijemanja z vsakdanjimi težavami v družbi v sklopu socializacije). Zunaj v svetu ne bo vaših sončkov nihče ujčkal, svet je takšen, kot je – lahko ga nek fant pretepe v OŠ in se ne bo znal braniti izpod materinske perutničke, ker bi to bilo ‘nasilje’, doma pa si ne bo niti upal povedati, da jih je dobil. To je tragika takšne vzgoje, kjer je odsoten oče.

Tukaj vzgajate samo matere, ali kako? Ker nikjer ne omenjate otrokovega očeta. Ne vem, zakaj pri vzgoji izključujete otrokovega očeta oz. svojega partnerja. Ste ločene, samske, nezadovoljne z moškim in vidite edino poslanstvo v življenju, ki bi vas naj izpolnjevalo, v materinstvu? Če je tako, je to zelo narobe, to so najslabše matere, sploh te , ki delate ‘ženske doktorati o vzgoji’.

Kaj je to za ena fama? Da se ženskam očita, da otroke priklenjajo nase je kr nekaj no. In zakaj misliš, da smo netvorne? To enostavno ne drži.
Večina nas je zelo “sound” pa seksamo tud fejst veš ;PP
[/quote]

Pri vzgoji je enako pomemben oče, če ne še bolj, ker mu odpira pot v svet iz udobne maternice ugodja in zaščitništva – temu pravimo proces odraščanja (sposobnost spoprijemanja z vsakdanjimi težavami v družbi v sklopu socializacije). Zunaj v svetu ne bo vaših sončkov nihče ujčkal, svet je takšen, kot je – lahko ga nek fant pretepe v OŠ in se ne bo znal braniti izpod materinske perutničke, ker bi to bilo ‘nasilje’, doma pa si ne bo niti upal povedati, da jih je dobil. To je tragika takšne vzgoje, kjer je odsoten oče.

Tukaj vzgajate samo matere, ali kako? Ker nikjer ne omenjate otrokovega očeta. Ne vem, zakaj pri vzgoji izključujete otrokovega očeta oz. svojega partnerja. Ste ločene, samske, nezadovoljne z moškim in vidite edino poslanstvo v življenju, ki bi vas naj izpolnjevalo, v materinstvu? Če je tako, je to zelo narobe, to so najslabše matere, sploh te , ki delate ‘ženske doktorati o vzgoji’.
[/quote]

Midva vzgajava oba, zato pa sem se odzvala tako, kot sem se, da menim, da enostavno ne drži, da smo pa zdaj kar vse mame hiperprotektivne in celo da sinove priklenjamo nase. Imam namreč tri in sem ta tvoj zapis vzela malo dobesedno. Brez zamere.

Kdo to pravi? Nasilje je, če nasilnega otroka ne zaustaviš. In kje so tu očetje vaših otrok, izjemno pomemben člen pri odraščanju in trganju otrok od hiperprotektivnih mater, ki sinčeke priklenjate nase, namesto bi živele tvorno partnersko življenje, tako v emocionalnem kot tudi v seksualnem smislu. Dobra mati je nagonska mati, ne filozofira, kaj sme in kaj ne, ampak točno ve, kaj ji je storiti, ker naredi po občutku.
[/quote]

Nasilnega otroka je treba zaustaviti na nenasilen način. To lahko stori mama, oče, vzgojiteljica ali vzgojitelj, učitelj ali učiteljica, babica, dedek, teta ali kdo drug. Nihče od njih pa ne sme otrok tepsti.

Ker sem ženska, nisem kar a priori hiperprotektivna mati, za tvorno partnersko življenje pa je treba predvsem dva čustveno zrela osebka: ni važno kakšnih spolov. Zrel človek ne sledi vedno svojim nagonom in občutkom, ampak jih zna obvladati tudi pri sebi in udejanjiti na družbeno sprejemljiv način, s katerim ne škodi ne sebi ne drugim. Hiperprotektivnost je recimo eden takšnih nagonov, ki jih prav s čustveno zrelostjo presežemo. Enako velja za občutek, da bi nekoga kar užgali, ker nam stopi na živec – pa naj bo to otrok ali odrasel. To velja tako za očete kot matere.
[/quote]

Hehe, potem bi te kriminalci tepli in imeli za osla, če jih ne bi dobili po glavi – in bi vsi hodili po tebi. Verjetno si dobra kandidatka, da bi te pretepal kak nasilen partner, če te že ni, ker imaš težave s spopadanje z lastno agresijo (prekomerna popustljivost – oblika pasivizirane navznoter obrnjene agresije – odličen recept za depresijo ), v kolikor si poskušala vse rešiti na miren način, ker nasilneža boš težko prepričal na miren način, saj so njegovi vzvodi pogosto iracionalni, že del njegove osebnost. Poznamo konstruktivno agresijo, ki je lahko zelo tvorna.

Kdor je izključno proti agresiji, ima sam težave z agresijo, ker je ne zna izražati, ampak ‘požira’ (recimo postane pasivno agresiven), npr. ravno otroci agresivnih staršev lahko zapadejo v ta drug ekstrem, da jemljejo vse oblike agresij kot nekaj negativnega, česar bi se bilo treba bati kot hudič križa, in ravno njihov otrok najpogosteje ‘pokasira’ polno dozo njihovih lastnih psiholoških nezavednih konfliktov.

Pri vzgoji je enako pomemben oče, če ne še bolj, ker mu odpira pot v svet iz udobne maternice ugodja in zaščitništva – temu pravimo proces odraščanja (sposobnost spoprijemanja z vsakdanjimi težavami v družbi v sklopu socializacije). Zunaj v svetu ne bo vaših sončkov nihče ujčkal, svet je takšen, kot je – lahko ga nek fant pretepe v OŠ in se ne bo znal braniti izpod materinske perutničke, ker bi to bilo ‘nasilje’, doma pa si ne bo niti upal povedati, da jih je dobil. To je tragika takšne vzgoje, kjer je odsoten oče.

Tukaj vzgajate samo matere, ali kako? Ker nikjer ne omenjate otrokovega očeta. Ne vem, zakaj pri vzgoji izključujete otrokovega očeta oz. svojega partnerja. Ste ločene, samske, nezadovoljne z moškim in vidite edino poslanstvo v življenju, ki bi vas naj izpolnjevalo, v materinstvu? Če je tako, je to zelo narobe, to so najslabše matere, sploh te , ki delate ‘ženske doktorati o vzgoji’.
[/quote]

Midva vzgajava oba, zato pa sem se odzvala tako, kot sem se, da menim, da enostavno ne drži, da smo pa zdaj kar vse mame hiperprotektivne in celo da sinove priklenjamo nase. Imam namreč tri in sem ta tvoj zapis vzela malo dobesedno. Brez zamere.
[/quote]

Kako oba? Ker če čitam MON, dobim občutek, da ste ženske ekspertke za vzgojo, ki bi jim morali podeliti vsaj 3 doktorate. :)) Vzgoja med materjo in očetom se razlikuje. Matere so naravno bolj nagnjene k zaščitništvu in zagovarjanju otrok, saj je dojenček popolnoma odvisen od njih. In ravno tu je še kako potreben oče, ko enkrat otrok dobi rogljičke in loči, kaj lahko in kaj ne,, da mu jih oče malo zavije nazaj – ker sicer jih preveč zaščitniške matere ‘požrete’ in zadušite z ‘ljubeznijo’.

Nasilnega otroka je treba zaustaviti na nenasilen način. To lahko stori mama, oče, vzgojiteljica ali vzgojitelj, učitelj ali učiteljica, babica, dedek, teta ali kdo drug. Nihče od njih pa ne sme otrok tepsti.

Ker sem ženska, nisem kar a priori hiperprotektivna mati, za tvorno partnersko življenje pa je treba predvsem dva čustveno zrela osebka: ni važno kakšnih spolov. Zrel človek ne sledi vedno svojim nagonom in občutkom, ampak jih zna obvladati tudi pri sebi in udejanjiti na družbeno sprejemljiv način, s katerim ne škodi ne sebi ne drugim. Hiperprotektivnost je recimo eden takšnih nagonov, ki jih prav s čustveno zrelostjo presežemo. Enako velja za občutek, da bi nekoga kar užgali, ker nam stopi na živec – pa naj bo to otrok ali odrasel. To velja tako za očete kot matere.
[/quote]

Hehe, potem bi te kriminalci tepli in imeli za osla, če jih ne bi dobili po glavi – in bi vsi hodili po tebi. Verjetno si dobra kandidatka, da bi te pretepal kak nasilen partner, če te že ni, ker imaš težave s spopadanje z lastno agresijo (prekomerna popustljivost – oblika pasivizirane navznoter obrnjene agresije – odličen recept za depresijo ), v kolikor si poskušala vse rešiti na miren način, ker nasilneža boš težko prepričal na miren način, saj so njegovi vzvodi pogosto iracionalni, že del njegove osebnost. Poznamo konstruktivno agresijo, ki je lahko zelo tvorna.

Kdor je izključno proti agresiji, ima sam težave z agresijo, ker je ne zna izražati, ampak ‘požira’ (recimo postane pasivno agresiven), npr. ravno otroci agresivnih staršev lahko zapadejo v ta drug ekstrem, da jemljejo vse oblike agresij kot nekaj negativnega, česar bi se bilo treba bati kot hudič križa, in ravno njihov otrok najpogosteje ‘pokasira’ polno dozo njihovih lastnih psiholoških nezavednih konfliktov.
[/quote]
Zdaj si me spomnil na eno mamo, ki sem jo poznala, ki je vsem drugim pamet solila, kako je treba otroke vzgajat z lepo besedo, zgledom, potrpežljivostjo in kar še vse v tisti knjigi piše, sem jo pa enkrat kasneje tudi videla, ko je svojega neukročenega mulca nečloveško premlatila. Ne ena vzgojna čez rit, ampak divjaško pretepanje. Je bila pa tudi sama doma menda grdo tepena od fotra, še kot odrasla, zato se ji je tudi zdelo, da je teorija o nenasilni vzgoji odgovor na vse vzgojne težave – tako kot ti praviš. Pa seveda ne gre tako, frustracije se nabirajo in na nek način izbruhnejo – ali izčrpanost ali depresija ali zakonski problemi, pri nekom, ki ima v sebi ta vzorec agresije, pa tako, kot je od doma naučen.

Midva vzgajava oba, zato pa sem se odzvala tako, kot sem se, da menim, da enostavno ne drži, da smo pa zdaj kar vse mame hiperprotektivne in celo da sinove priklenjamo nase. Imam namreč tri in sem ta tvoj zapis vzela malo dobesedno. Brez zamere.
[/quote]

Kako oba? Ker če čitam MON, dobim občutek, da ste ženske ekspertke za vzgojo, ki bi jim morali podeliti vsaj 3 doktorate. :)) Vzgoja med materjo in očetom se razlikuje. Matere so naravno bolj nagnjene k zaščitništvu in zagovarjanju otrok, saj je dojenček popolnoma odvisen od njih. In ravno tu je še kako potreben oče, ko enkrat otrok dobi rogljičke in loči, kaj lahko in kaj ne,, da mu jih oče malo zavije nazaj – ker sicer jih preveč zaščitniške matere ‘požrete’ in zadušite z ‘ljubeznijo’.
[/quote]

Razumem zakaj tako misliš, ampak to ne pomeni, da mečeš vse ženske v levi in vse moške v desni koš. Dosti na to temo so napisale punce pred mano.
Ali se lahko oba (jaz in ti) strinjava, da MON ni realna slika, temveč neki virtualni neresničen svet? Jaz namreč jemljem večino napisanega s kritično distanco, beri, da rada pridem sem, da se nasmejim, včasih preberem kaj koristnega, tu in tam se čudim človeški ……..
Mimogrede, nihče ne trdi, da nimaš prav glede očetov, se absolutno strinjam s teboj.

Midva vzgajava oba, zato pa sem se odzvala tako, kot sem se, da menim, da enostavno ne drži, da smo pa zdaj kar vse mame hiperprotektivne in celo da sinove priklenjamo nase. Imam namreč tri in sem ta tvoj zapis vzela malo dobesedno. Brez zamere.
[/quote]

Kako oba? Ker če čitam MON, dobim občutek, da ste ženske ekspertke za vzgojo, ki bi jim morali podeliti vsaj 3 doktorate. :)) Vzgoja med materjo in očetom se razlikuje. Matere so naravno bolj nagnjene k zaščitništvu in zagovarjanju otrok, saj je dojenček popolnoma odvisen od njih. In ravno tu je še kako potreben oče, ko enkrat otrok dobi rogljičke in loči, kaj lahko in kaj ne,, da mu jih oče malo zavije nazaj – ker sicer jih preveč zaščitniške matere ‘požrete’ in zadušite z ‘ljubeznijo’.
[/quote]
Nismo zdej zenske krive, ce se na temo vzgoje ne oglasi noben oce, se ti ne zdi?

Ne rogljičke, ampak rožičke.

Kaj je sin takega naredil, koliko približno star?
In če je bil poškodovan z modricami, ali si jo prijavila?

Kaj je sin takega naredil, koliko približno star?
In če je bil poškodovan z modricami, ali si jo prijavila?
[/quote]
Nisem. Ti po pravici povem, da se je njen po vseh sodobnih smernicah vzgojeni otrok do takrat (kakšnih 10, 11 let) že uspel razviti v malega psihopatka brez vseh omejitev, ki smo se ga vsi izogibali, otroci in odrasli. Po svoje jih je zaslužil, ampak mnogo mnogo prepozno. Smo mamo pred tem že razni dobronamerno vzeli v roke (ponavadi po kakšnih escesih, v katerih so utrpeli naši otroci) in prepričevali, da njen pristop ni v redu, ampak ne. Ona je vedela bolje. Potem ji je pa prebilo in se je znesla nad otrokom – kot so ji v bistvu vsi govorili, ampak spet ni razumela poante, enako kot ni razumela tistih knjig o brezstresni vzgoji. Eno okrog ušes, smo rekli, ne pa divjaško pretepanje – ta njen napad divjega besa, to je tisto, kar sem tukaj izpostavila. Mali Chucky se je mogoče kljub vsemu kaj naučil iz tistega. Upam, v njegovo dobro. Še vedno se pa sprašujem, koliko je bila za njegove vedenjske težave kriva zgrešena vzgoja, koliko pa genetski material.

Če bi prijavila mamo, ne bi s tem ničesar naredila. Ko bi mulca naslednjič samo grdo pogledala, bi ji zagrozil s policijo. Sem prepričana, da se mu je itak stokrat opravičila za tisto.