Ne vem kje naj začnem, obupana sem in ne vidim več izhoda. Prvič po več kot 20ih letih bom spregovorila o stvareh, ki sem jih obupano poskušala razumeti, jih tajila pred drugimi (in predvsem pred sabo) in zaradi tega sedaj popolnoma otopela ne vidim več razumnega izhoda. Pravzaprav vidim da ne zmorem niti tega, ker se bojim…Česa? Da bi kdo prepoznal mojo zgodbo…Vseeno bom poskusila ker nekako čutim da padam vedno globje in strah me je, bolečine in samote…
V izvenzakonski skupnosti preko 20 let…Nezvestoba, zabave s prijatelji (in veliko alkohola), ustrahovanje, zaničevanje in tudi…da tudi kakšen močan make-up je bilo treba kdaj uporabiti… Mnogi so mi govorili naj grem, da on ni človek zame…zaman…V moji goreči zaljubljenosti in njegovih dobrih trenutkih polnih obljub in…laži sem šla preko vsega…
Prvi otrok…s katerim sem živela pri starših dokler ni bil star 3 leta…”ker nisva imela možnosti” na svoje…Potem smo zaživeli “srečno” družinsko življenje…kar v prevodu lahko preberete, da nisem znala skuhati (kot njegova mama), da nisem dobro oprala, da je stanovanje vedno kot v svinjaku…Otrok zelo navezan name in na moje starše, ki so mi ves čas zelo pomagali, vendar je moj partner stike začel zelo omejevati, češ da preveč razvajajo otroka. Zjutraj peš par km do avtobusa, otroka z vozičkom do mesta pa na drug avtobus do vrtca in potem še na dva busa do službe…On je bil preutrujen da bi zjutraj vstal in naju odpeljal,avta pa nisem smela vzeti…Ista pot nazaj, razen če me je odpeljal nazaj kdo od mojih staršev…Prijateljice sem raje pozabila, saj sem bila sita zasliševanja kaj smo se pogovarjale…Pregledovanje osebne torbice, “da ni kaj sumljivega” v njej, Ribanje posode dolgo v noč,ker po njegovem mišljenju ni bila dovolj čista. Zmetal mi je oblačila v smeti, ker so bila obešena na nepravem mestu,prodal moj avto ki mi je bil podarjen od sorodnikov, češ saj ne rabimo dveh…in še ogromno stvari, ki jih nikoli nisem in jih ne bom razumela. In ostala, iz strahu, zaradi groženj da se nimam kam skriti ker me bo našel in odpeljal otroka ker jaz sem tako zmešana. Vmes pa tako lepi trenutki, ki so me popolnoma zaslepili.Obljube, laži, obljube.
Kasneje kot strela z jasnega pride k nam otrok, ki ga je imel prej z žensko, ki zaradi bolezni za otroka ne more več skrbeti…Pa dalje…večino noči sama, sedaj z dvema otrokoma, no vsaj preselili smo se v mesto. Ves čas redno zaposlena samo jaz, vendar brez pravice do razpolaganja z denarjem. On je prinesel denar samo od kakšnih “občasnih” poslov…Drugi otrok oziroma tretji saj je otrok iz njegovega prejšnjega razmerja ostal z nami.vedno sem se trudila biti poštena do vseh treh otrok. Z otroci večino časa jaz razen ob njegovih svetlih trenutkih ko jih je peljal nakupovat in v lutkovno gledališče ( ker je tam dosti mladih mamic – njegova izjava)…pleničke ni zamenjal nobenemu od otrok…nikoli…na sprehod z vozičkom…sramota. Ko so zrastli pa druga zgodbe…V večini primerov jim je dajal potuho v trenutkih ko jim nebi smel. Če je bilo kaj narobe sem morala “ukrepati” jaz. Nikoli jih nisem tepla…za razliko da če je njega kaj razjezilo, je potem ko so že pozabili kaj so sploh ušpičili prišel s pasom in kasneje dejal da si bodo tako bolj zapmnili. Ne nočem reči da je bilo dosti fizičnega nasilja, bilo je pa ogromno psihičnega. Ko se spomnim nazaj se mi zdi da kot da me je programiral…da razmišljam kot on delam to kar mislim da mu bo prav…Ves čas pa zmerjanje da nisem sposobna za nič…ne vem zakaj nisem nikoli zmogla oditi, ne vem. Dostikrat sem si mislila da bo potem otrok ostal sam z njim in nisem mogla….In s tem otrokom sem pred par dnevi govorila in mi je rekel; >>veš dostikrat se spomnim kaj je delal in se drl na tebe naj zgineš iz hiše, pa sem si mislil ( takrat je ta otrok bil star 10-12 let) naj greš, da boš imela mir obenem pa sem si mislil ne potem pa bom sam

Lepo pozdravljeni!

Obupanost in stiska, občutek, da ste brez moči kar preplavljajo vaše pisanje. V vseh teh letih ste sprejeli vse, kar vam je mož ponudil in se odločali, kot se je on sproti odločal. Na vsakem koraku ste prilagajali sebe njemu, samo, da bi on bil v redu in da bi bil mir v hiši. Njegovega otroka ste sprejeli kot mama, čeprav kot razumem, do takrat sploh niste vedeli, da ga ima. Pa vendar po vseh teh letih spoznavate, da moža niste nikoli mogli spremeniti, ne glede na to, koliko ste ga ubogali in sledili njegovim navodilom.

Vaša zgodba mi nenehno daje občutek majhne deklice, ki se boji očeta in njegovih reakcij. In tukaj se vaša zgodba otroštva sreča z vašim življenjem danes. Zgodba, ki je vseh dvajset let vstopala v vaš zakonski odnos. In kakorkoli obrnemo dogodke, ki jih opisujete, nenehno je prisotna ista čustvena dinamika strahu.

Veliko je stvari v tej zgodbi, za katere je odgovoren vaš mož, vendar, ker zgodbo opisujete vi iz vašega čustvenega sveta, se vprašam, kje ste vi v tej zgodbi. Kaj lahko danes naredite zase drugače. Kako lahko prekinete začarani krog odzivov, s katerimi vedno znova ustvarjate zgodbo nebogljenosti in nemoči. Sedaj ste odrasla ženska, odgovorna in zrela. S tremi skoraj odraslimi otroki. Enega ste sprejeli, kljub temu, da vam to ni bila nuja. Začutili ste otroka in ga vzeli k sebi, ker ste vedeli, da otrok ni kriv. Sprejeli ste ga, če tudi ni bil vaš in poskrbeli zanj, ob tem pa še za dva svoja otroka. In vse to ste zmogli v vseh teh letih. Ko berem vašo zgodbo, prvi trenutek dobim občutek, kako nebogljena in uboga je ta ženska. Ta moški jo je popolnoma zasedel, jo naredil nesposobno in krivo za vse. Če pa se tukaj ob vseh teh stavkih nemoči ustavim, začutim za zgodbo vašega življenja žensko, ki je močna, z veliko volje in potrpežljivosti. Kajti ženska, ki se zmore prilagajati iz dneva v dan in podrejati do te stopnje, poskrbeti za tujega otroka, je v sebi močna. Ne vem pa, zakaj ne smete začutiti te svoje moči. Česa vas je strah. Vso svojo moč in odgovornost ste predali možu. On se je odločal namesto vas, on je določal, kakšna bo posoda, ki ste jo vi pomivali, on je odločal ali boste imeli avto in kje bodo otroci. Kako to, da se enkrat v vseh teh tisočih zgodbicah, ki so zgradile vseh dvajset let vajinega odnosa enkrat niste obrnili in rekli, NE, tako bom naredila, ker jaz tako čutim, da je prav zame. To je moj avto, to so moji starši, jaz želim in hočem tako. Ste se bali prepira in njegovih reakcij? Gospa, kako to, da ste dovolili, da vas ljudje tako globoko ponižajo, se odločajo namesto vas, vam usmerjajo življenje, vi pa stojite zraven in nemočno opazujete, kako vaš partner prodaja vaš avto. In zgodba, ki jo opisujete, se ponovno ponavlja sedaj z vašim sinom in vas ponovno uči starih lekcij. Spet nemočno in ubogo opazujete, kaj partner počne z vašim sinom, vi pa stojite zraven obupani, nemočni in nesrečni, ker se vam v življenju to kar dogaja.

Gospa, nihče nima moči nad vašim življenjem, če mu je vi ne daste. Nihče ne more prodati vašega avta, če vi tega ne dovolite. Nihče ne more vzeti vašega otroka, če ga vi ne daste. Pojdite ponj. Če ne bo hotel z vami, bo to storil zato, da bi čustveno poskrbel za očeta, ker se ga boji, tako, kot ste se ga vi vedno bali. Ta strah vi zelo dobro poznate. Mar želite, da vaš otrok živi v tem strahu, da je čustveno in fizično zlorabljen? Pojdite ponj, ker ga imate radi, ker je vaš sin in mu povejte, da bo oče ok, da zna sam poskrbeti zase, ter da ga boste odpeljali s sabo, ker ga imate rada. Možno je, da bo sin povedal, da želi ostati pri očetu, vendar bo to povedal, zaradi čustvene zlorabe, saj nezavedno ve, da vas ne bo izgubil, očeta pa lahko, zato želi nezavedno poskrbeti zanj, in tako ohraniti stik z njim. Morda je pod vplivom starih staršev, očeta in okolice in po telefonu ne upa povedati, da ne želi nazaj. Vendar to ni razlog, da ga vi ne bi šli iskat. To je vaš otrok. Vi ga najbolje poznate. Vi ste mama. Vi ste ga rodili. Ne glejte nemočno, kako se vam življenje dogaja. Vi se odločate, za vse, kar se vam v življenju godi. Ni potrebno, da stojite na mestu in iz priučene nemoči ne premaknete nog, ter čakate, da vam bodo drugi rekli, kaj je vaš naslednji korak. Partner je šel, zato ni več druge osebe, ki bi vam vodila življenje. Zato se počutite zgubljeni in ne veste kam, saj ste svojo moč in odločnost vse življenje dajali drugim. Naučili ste se biti nemočni in nebogljeni ter ubogati ukaze. Sedaj je čas, da primete za krmilo in sami začnete usmerjati vaše življenje.

Naj bo vaš naslednji korak v smeri, ki jo čutite na telesu. Naredite enkrat za spremembo to, kar vi čutite. Pojdite ponj. To je vaš otrok, šel bo z vami, ker ste vi mama in to je edino kar šteje. Ne glede na njegov odziv vas zelo pogreša in si želi, da pridete ponj. Vztrajajte tako dolgo, da bo prišel domov. Če ga boste sedaj pustili tam, mu bo ostal pečat zavrženosti in občutek, da ga mama ne želi. Zato ne verjemite njegovim besedam, v kolikor ne bi želel z vami, saj so verjetno naučene. Poskušajte začutiti, kaj čuti in kaj doživlja. Strah ga je, sam je, oče ga je odpeljal, ga prepričal, da bosta sedaj kar ostala v Sloveniji, ker je tukaj lepše in boljše. On pa je razklan in negotov, poln krivde in žalosti, ker vas je zapustil. Zmeden je in negotov. Začutite njegov svet, potrebuje vas. Povejte mu, da ga imate radi in da ste ga prišli iskat, ker ga nikoli in nikdar ne boste zapustili kot mama. Sedaj, ko to preberete, spakirajte, počakajte do jutra, da se otrok naspi, nič ne kličite, temveč pojdite v Slovenijo po njega. Čaka vaš odziv, ali vam je dovolj pomemben, da ga boste poiskali in mu rekli, da vam pomeni vse na svetu, zato ga boste odpeljali s sabo. Ne odlašajte z odločitvijo. Ni je stvari na svetu, ki bi bila pomembnejša od njega. In vi to zelo dobro veste. Naj to začuti in ve tudi on. Čaka vas.

Srečno pot! Ko se oba vrneta domov, mi prosim javite.

Spoštovana g.Sabina,

Najlepša hvala za vaš odgovor. Kar težko sem prebrala do konca, saj sem zajokala kot majhen otrok. Hvala za vaš nasvet in vzpodbudo. Tako težko mi je…Otrok sploh več noče komunicirati z menoj, kar preprosto me je…izbrisal. Jaz pa vem in čutim,da mu ni vseeno…saj sem njegova mama. Bojim se kako bom to izpeljala, saj je partner (lahko rečem bivši, ker ga nikoli več ne želim ob sebi) zelo ne predvidljiva oseba in zmožen marsičesa. Vem in razumem, da ga ima otrok rad in fizičnega nasilja nad njim se ne bojim. Žal pa iz izkušenj lahko rečem, da je psihično še huje. Ne vem z kakšnimi obljubami in lažmi mu je uspelo prepričati sina. Res je kot ste ugotovili, da je verjetno veliko vpliva s strani partnerjevih staršev, predvsem mame, pri kateri nikoli nisem bila priljubljena.
Glede mojega otroštva nikoli nisem imela nikakršnih težav z očetom, ki je zelo umirjena oseba in bolj tihe narave. V družini tudi nikoli ni bilo kakih večjih nesoglasij, ne alkohola, ne prepirov ali česar koli podobnega mojim izkušnjam. Bili smo čisto povprečna družina, Ničesar se ne morem spomniti,da bi me prizadelo ali kako drugače zaznamovalo skozi moje otroštvo….
Res je , da mi je marsikdo na začetku najine zveze toplo priporočal in odsvetoval le to…Starši, prijateljice…a sem bila trmasta in zaljubljena ter prepričana,da stvari niso takšne kot mi jih hočejo predstaviti. Pa mi žal ni uspelo. Ko sem se prepričala sama, se je pot samo spuščala navzdol…Sram me je bilo priznati da so imeli prav in se zaprla v svoj svet, se trudila in trpela…
Sedaj me je le še strah, sramu ni več…strah me je kako prepričati otroka, da mu želim le dobro? Kako naj ga prepričam, da bo hotel z menoj? Ne razumem kako lahko to naredi? Pogovarjam se z otrokoma, ki sta že odrasla, ne razumeta, kaj vse skupaj pomeni, kaj mu je obljubil, s čim ga tako veže nase. Mogoče sedaj še z svojo boleznijo, Bojim se še bolj prizadeti otroka, saj ni vreča krompirja da bi si jo trgali en drugemu iz rok. Kako narediti da ne bo še večje škode. Partner je zelo zahrbten in “zna govoriti”. Ha njemu nihče ne uide če ga potegne v svoj tok govorjenja….po njegovem. Očita mi da ne bom mogla skrbeti za njega, ker nisem zaposlena. V tem trenutku to res predstavla problem, vendar sem si našla zaposlitev in v kratkem začnem delat. Ne potrebujem bogastva, znam živeti skromno in tudi otrok bo to razumel. Ne vem kako naj nastopim in kako otroku razložiti,da to kar dela njegov oče ni prav. da to dela samo da bi mene spravil ob živce in me krivi za njegovo nezadovoljstvo in neuspeh. Saj to sem mu (partnerju) tudi sama dejala zakaj če sem jaz res takšna ovira v njegovem življenju, nesposobna, lena, in tako dalje, zakaj potem on ni nikoli končal tega in me (nas) pustil….pa se je le smejal na ves glas rekel pa nič!?!
Zanima me kakšne težave mi lahko povzroča (zakonsko) in strah me je za moje starše ki živijo v istem kraju in vem da ne bo mira. Kako naj od njega zahtevam da mi izroči otrokov potni list, in ali je to kakšna ovira,da je otroku prijavil stalni naslov (kot tudi sebi,pri njegovih starših) in mu tudi dal narediti osebno izkaznico s tem naslovom. Ali mi lahko prepreči, da odpeljem otroka v tujino? In kaj….če otrok ne bo hotel z menoj?

Ali je možno, da se oglasim pri vas za nasvet, če bodo nastale težave (še večje kot so) pri reševanju problema?

Še enkrat hvala in lepo pozdravljeni,

Sluš… za otroke na skrbi niso tako naivni kot se zdi prišli bodo za tabo če greš verjemi.Takoj moraš stran,če ne boš zbolela če že nisi.Naredi otrokom osebne izkaznice,če ne boš dobila potnega lista ne sekiraj se za pasoš,saj velja osebna marskje.Ne oziraj se preveč kaj tale tvoj za hrbtom govori saj ljudje okol tebe niso neumni,po moje se tale tvoj tudi drugje obnaša arogantno in ga že vnaprej poznajo.Dost si trpela pojd stran ni ti tega treba več prenašat.Svojih odločitev se pa drži,ne odstopaj in ne dvomi,ker to so pasti,ki človeka zmedejo,da ne naredi kar bi moral.Vso srečo ti želim.

Pojdite pa otroka, čaka vas. Morda bo na glas rekel, da ne gre, da vas ne mara, v sebi bo pa vedel in čutil, da je za vas pomemben, da ga imate radi. Morda vas bo zavrnil, enkrat, dvakrat, vendar ne odnehajte.

Tehnično bi na vašem mestu najprej poskusila zlepa – preprosto prišla in povedala, da je čas, da se fant vrne k vam, da ste prišla ponj. Morda bi bilo pametno priti s kakšnem starejšim sorodnikom, če ga imate npr z očetom (ker se mi zdi, da je vaš bivši partner v bistvu slabič in se bo starejšega moškega z avtoriteto bal in bo hitreje privolil). Ker se mi zdi, da mu je zdaj že najbrž vsaj malo žal, da je šel na svoje, prej ste oba preživljali vi, zdaj pa mora zaslužiti sam zase in še za sina.

Če zlepa ne boste uspeli, potem pa iščite pravno pomoč. Vsekakor pa mora vaš najmlajši sin vedeti, da ga ne boste zapustili in da boste storili vse, da mu naprej ostanete mama.

V bistvu je sreča, da vas je tako slab partner sam od sebe zapustil – zdaj boste lahko zaživela. Bodite pa previdna – če bo pogruntal, da imate spet službo, boste nemara postala spet zanimiva – pazite, da se nikoli več ne vrne nazaj k vam.

Ključ,

Hvala za vzpodbudo,stvar pa je taka . Tudi bolezen je že prišla a na mojo srečo sem bila dovolj močna da sem jo premagala. Z živci sem pa res bolj na koncu v tej situaciji. Da pojasnim gre samo za otroka ki je star 14 let in je odšel z očetom na “počitnice” v Slo. Potni list je seveda imel s seboj, sedaj mu je njegov oče naredil osebno izkaznico, tako da je vse pri njem. To kaj “tale” govori okoli o meni me sploh ne zanima in še manj boli. To da je aroganten tudi drži in to zmeraj če ni po njegovem…Da se bikoga ustrašil ni verjetnosti, sploh pa ne mojega očeta ki niti mravljice ne bi pohodil. V tem trenutku si samo želim da bi vse lahko rešila po mirni poti ker kakor koli drugače bo treba bo trpel samo otrok. Meni on ne more več do živega,moja koža je otrdela. Moja odločitev je da grem tja in poskusila bom na vse načine. Gre mi pa na bruhanje, da lahko nekdo ki se imenuje za očeta naredi kar je on. Ob vseh njegovih opazkah ( tudi pred otroci) da pravzaprav niti ne ve če so njegovi!!! To je bila za njega šala……Ko vsaj res ne bi bili…grdo se prebere ampak tako je moje mišljenje v tem trenutku…
Lep pozdrav!

Vse bom poskusila, da otroka prepričam da gre z mano,vendar se takooo bojim odklonilne reakcije, ki sem jih v zadnjih par dneh že doživela in se sama sebi čudim, da sem še zmožna delovat. Stvar je še bolj “zakomplicirana” in tudi to je verjetno del genijalnega načrta bivšega partnerja. Če odidem kar takoj je velika možnost, da zgubim delo…S financami mi trenutno ni nič kaj ni rožnato in si tega ne morem dovoliti, tudi zaradi otroka ne. Pomoči ( finančne) v tem trenutku žal ne morem pričakovati od nikogar…..žal. Pravite , da moral partner sedajdelati….velik hec …ne nebo….obesil se bona vse možne oblike pomoči….V to sem prepričana, on ne bo delal, še najmanj kot kakšen “fizikalec”, to ni za njega….
Jaz pa samo premlevam kako stvar izpeljat, pri vsem tem mi namreč ni jasno s čem in s kakšnimi lažnjivimi obljubami je nagovoril otroka v takšno obnašanje….
On (partner) pa zagotovo ob meni nima več kaj, to poglavje je zaključeno ….
A ima kdo kakšno idejo ali predlog kako glede pravne pomoči kje oz kako začeti, vendar to le v skrajnem primeru. Poleg tega je čas zelo pomemben….otrok mora v šolo…
Hvala vam

Otroka je strah in počne stvari,ki jih noče.Če ti poreče,da ne bo prišel k tebi ne verjemi,ker je pod vpljivom očeta.Zelo si se zapletla,ker si predolgo vlekla vse skupaj.Tudi,če nabaviš odvetnika za kar koli,ti na koncu otrok lahko na sodišču reče,da nebo živel pri tebi saj lahko govori in odloča star je 14 let.Nisi napisala kje živiš,kaj delaš,zakaj je tvoj bivši sedaj v sloveniji?Tvoja zgodba me je prizadela sem apsolutno na tvoji strani,vem pa da vedno ne bo tako,otrok bo rasel in dojel skozi življenje,da ti je storjena krivica.Sluš..daj vse v božje roke,in se tudi trudi sama.Nad nami je nekdo,ki vidi verjemi.Če ti je ostal samo še ta,ki je nad nami si lahko prepričana,da se boš ščasoma rešila sila neverjetnih in zoprnih reči.Tale tvoj pa…zanj pekel šele pride.SREČNO.

Ključ…hvala za nasvete in vzpodbudo…
Stvar se stopnjuje no ampak jaz v res kratkem potujem…da razrešimo situacijo.
Ja maš prav res sem se zapletla, ampak končno sem na poti da se odpletem iz te klopke.
Moram reč, da na nek način v meni kar raste moč in ni h….da mi ne bi ratalo. To da je otrok v neprijetnem položaju vem, poskušala sem ga kontaktirati pa nobenega odgovora. No kljub temu še zmeri pošiljam in pošiljam in upam, da prebere. Pa če bi se vse skupaj zgodilo na drugačen način…da bi otrok izrazil željo da bi živel z očetom , bi mi bilo hudo in bi me potolklo ampak nekako bi stvar izgledala drugače….sedaj pa se otrok dobesedno preko noči “odloči” da z mamo ne bo več kontaktiral, ne živel z njo in tako rekoč je zanjveč ni….Halooo toje lahko vskomur jasno, da nekaj ne štima. Sedaj me je le strah počasnih mlinov, ki bodo to zgodbo mleli oz premlevali…Ne vem. Pa še to Ključ….zaenkrat upam,da se bodo stvari dale porihtat “tukaj doli” in nisem kar tako pripravljena prepustit vsega v božje roke…

Lep pozdrav

Še zdaj ne morem razumeti, kar se mi je zgodilo in bolečina je neznosna še bolj boleč pa je občutek nemoči. Kljub mojemu trudu in vsem upanjem….moj otrok noče več k meni. Spremenil se je, odvrača me z menoj ne želi kontaktirati.
Ostati hoče pri očetu, ki je očitno vse skupaj natančno zrežiral in izpeljal. S kakšnimi obljubami in lažmi še sedaj ne vem…
Po mojem prihodu v Slo sem odšla na CSD in jim predstavila težavo, nakar smo ugotovili da je otrokov oče obiskal CSD nekaj dni pred tem…Njegova zgodba je bila da je bilo dogovorjeno da gre z otrokom živet v Slo, vendar so se sedaj začele težave z moje strani, nočem mu izročiti otrokovih dokumentov in zaradi tega ga ne more vpisati v šolo. Obenem je tudi povedal, da bi bila zguba časa da mene kličejo na razgovor saj zagotovo ne bi prišla….In na CSD so mu svetovali, da vloži tožbo za dodelitev skrbništva! Z otrokom ne dovoli stikov ” ker mi ne zaupa”, razen v njegovi prisotnosti, nakar je pristal da otroka obiščem na njegovem sedanjem naslovu….Otroka je tudi vpisal v šolo. Ob obisku se je otrok pogovarjal, rekel da ne želi nazaj z menoj in da želi obiskovati šolo v Slo….Do mene se vede zelo zadržano medtem ko očeta “uboga” na besedo. Otroka sem videla za 2 uri nakar je bivši dejal da misli da bo to dovolj, saj morata sedaj nekam oditi…Kasneje sem še govorila z otrokom, ki pravi da mu je zelo všeč v šoli in da nikakor noče nazaj z mano…Sedaj bivši želi da mu sporazumno podišem da se strinjam da ima on skrbništvo za otroka oz če ne bo pa vložil tožbo.Pozanimala sem se tudi na sodišču, kjer so mi dejali, da pri 14 letih kolikor je otrok star se bo zelo upoštevala otrokova želja. Ne vem če je kdo doživel in prestal kaj podobnega , vendar res več ne vem kaj storiti. ….
Obupana mama

Ne podpisuj ničesar!

Zahtevaj na CSDju, da zapišejo tvojo zgodbo in jim povej, da on preprečuje stike z otrokom, ter da zahtevaš stike. Saj ne morej nič naredit ampak zapisano pa bo.

V državi kjer živite – kakšna so tam pravila??? Ali se tam lahko s kom posvetuješ glede tega kar se je zgodilo, lokalni CSD, šola ipd?

Morda bi bilo dobro, da ga prehitiš, čimprej se obrni na odvetnika in vložita zahtevo za dodelitev otroka, ki ga je oče proti tvoji volji odpeljal v Slovenijo. Pod nujno najnujenejšo vlogo za začasno odredbo. Morda je dobro, da vložiš tožbo tam kjer živite, ker imajo najbrž boljši in hitrejši pravni sistem kot v Slovneiji. Po sistemu prava v svetu noben starš ne sme odpelajti otroka iz okolja kjer je živel zadnje leto proti volji drugega starša v primeru ločitve!

Ne obupaj! Nisi obupana mama ampak si carica preživetja, zato boš zmogla tudi to!

Misy,
berem tvojo zgodbo in se v mislih vračam v preteklost… Tvoja zgodba je moja zgodba. Vse to sem pred leti doživljala sama. Ob branju sem se razjokala za vsa leta nazaj…
Ne obupaj, že sedaj si zmagovalka. Tudi, če bo tvoj sin na sodišču izrazil željo, da bi ostal pri očetu, boš sama pri sebi vedela, da si storila vse, da bi ga dobila nazaj. Vedel pa bo tudi on. In prav je, da ve, da ga imaš rada, da ti ogromno pomeni in da ga želiš imeti ob sebi. Morda pride čez čas k tebi sam od sebe, ker bo vedel, da je pri tebi dobrodošel, da si se borila zanj. Posvetuj se s kakšnim odvetnikom, pojdi na CSD s svojo zgodbo…samo ne obupaj. Ne odnehaj.
In ne, ti nisi ničesar kriva. Bila si žrtev, sedaj si zmagovalka. Ne glede na razplet te zgodbe. Drži se.

Hvala “mamasama” in “Alegra”, hvala za vzpodbudo…
Res je težko in so dnevi ko ne vidiš izhoda. Pa vem da moram naprej, poti nazaj ni več…
Moja zgodba je bila povedana in zapisana na CSD, prav tako sva bila vabljena oba z bivšim na razgovor. Povedala sem, da onemogoča stike, rečeno mu je bilo, da tega nima pravice on pa samo vztraja da si otrok stikov ne želi…Na centru so mu tudi dejali, da v primeru da med nama ne bo sporazumnega dogovora o skrbništvu naj pa on vloži tožbo…in to v pričo mene… Dobila sem občutek…in to boli…da je vsa moja pripoved o vseh teh letih psihičnega nasilja, o tem, da sedaj manipulira z otrokom….pravzaprav izzvenela v prazno. Nič…pa saj nisem pričakovala nekih drastičnih odzivov in jokavih tolažb….sploh ne. Pričakovala pa sem vsaj razumevanje in kakšen nasvet. Vse kaže, da je “bivšemu” že uspelo tudi njih zmanipulirat, saj to pa res zna. Igra vlogo skrbnega, zaskrbljenega očeta, v šoli razlaga kako je potekalo otrokovo šolanje do sedaj, kakšen učni sistem so imeli…ob tem pa ni bil niti 1x v šoli za otroka, ne na sestankih ne na kakšnih prireditvah….
Bila sem v šoli kamor ga je vpisal, in razložili so mi da se bodo trudili in pomagali otroku… Tudi tam sem dobila občutek, da je očetova beseda “glavna”.
V dveh tednih sem otroka videla 3x; enkrat 2 uri, drugič kakšnih 15 minut in še enkrat za 3 ure…
Otrok se pogovarja z menoj kot s kakšno tujko, nobenih čustev, nobene besede, zakaj in kako se je odločil da hoče ostati, meni ne…
O tem, da bi živel z menoj noče niti slišati.

Hudo mi je za otroka, ki me sedaj odvrača,in to me boli…Niti slišati noče, da bi šel nazaj z mano.Kako se je lahko to zgodilo ne bom nikoli razumela.
Pravi da sem “tečna”, da grozim (bivšemu) po telefonu kar gotovo ni res, saj je edino kar sem mu rekla, da to kar mi je naredil se mu bo pošteno vrnilo…
V pogovoru z drugimi otrok vse govori v dvojini…midva ( z očetom) ne greva nazaj ker tam ni lepo in midva nimava tam kaj početi. V glavnem o meni (in tudi ostalih “mojih” sorodnikih) vse slabo, same obtožbe in laži….
Bojim se tudi, da bo otrok na nek način tudi poskušal izkoriščati to situacijo, vendar si jaz tega nočem dovoliti. Jaz nočem pridobiti otroka nazaj s podkupovanjem in lažmi oz resnicami o njegovem očetu. Kakršen koli razumen pogovor ni uspel. Ostati želi pri očetu v Sloveniji, tu obiskovati šolo k meni pravi, da bo prišel med počitnicami.
Kaj naj, naj bijem jalovo bitko na sodišču, porabim še zadnji denar za odvetnike, na koncu pa bo otrok dejal da noče z menoj???
Dovolj nepotrebnih stvari je otrok že doživel in slišal v svojih 14 letih. Da bo pa zdaj še poslušal vsemogoča podtikanja in obtoževanja ter povrhu vsega pa še moral potrjevati kakšne laži se mi zdi zelo nizkotno in mu želim to prihraniti. Vem pa da “bivšega” ni ovir in da je pripravljen iti preko vsega….za njega ni ovir…
Nekako razmišljam in poskušam najti neko razumno odločitev, ne vem če je prav ampak kaj pa če pustim otroku čas, mu povem, da ima pri meni vedno odprta vrata, da mu dajem možnost, da začasno živi z očetom in tukaj obiskuje šolo??? Saj vendar to je živo bitje, kaj naj , ne morem ga odpeljati z silo če on tega noče…Zakaj je do tega prišlo in kako pa tako ve najbolj moj bivši…
Ob vsem tem kar si je zamislil pa mu ena stvar le ni uspela…..da bi zlomil mene, me poteptal do konca….

Spoštovana Misy!

Vse čestitke za korake in pogum do sebe, otroka in situacije, v kateri ste. Nimam recepta, kako otroka “pridobiti” nazaj, sploh ne s prošnjami, jokom, zahtevo, da se z vami pogovarja, ostaja pa mi občutek, da ste začeli dejavno posegati v situacijo, kar je ogromen korak.

On bo vedno in povsod pripovedoval, kaj vse je naredil za kogarkoli, v tem primeru za otroka.Kaj lahko poveste vi? ZASE, da vas bo nekdo slišal. Občutek imam, da zmrznete, kaj bo on spet povedal npr. na CSD, šoli, drugje, kaj bo spet njegova igra za pridobitev otroka. In vi čakate, sledite mu, strah vas je, kaj bo naredil. Ravno v tem je bistvo. Namreč jasno morate povedati, da vse, kar je neizgovorjeno (da ni bil v šoli za otroka niti 1x, da ima v šoli “že” glavno besedo in da sam odloča o vajinem otroku) je tisto iz česar se hrani njegova “moč”, za kar pa morate vi, zase in za otroka prevzeti odgovornost in povedati na glas. To je manipulacija. Soočiti ga morate ravno s tem, da on pač pove vse o šoli, da izpade skrben za okolico, vi pa veste, da je zadaj še druga (vaša), neslišana plat zgodbe, ki vas teži in jo vi vidite povsem drugače kot on. Če ne sami, s pomočjo nekoga, ki mu zaupate, ki bo zdržal njegovo (zanikanje) in vašo (burnost, šok in nejevera) reakcijo. Ravno s tem, ko boste svoja doživljanja ob njegovem pripovedovanju, dejanjih, ki se zbujajo v vas poimenovali, boste odvezli ostrino manipulaciji.

Kar se tiče otroka in vas: otrok je star 14 let, torej niti otrok,niti odrasel. Na videz brezčuten in z odmikom, ker “… se pogovarja z menoj kot s kakšno tujko, nobenih čustev, nobene besede, zakaj in kako se je odločil da hoče ostati, meni ne… O tem, da bi živel z menoj noče niti slišati.” Tudi otrok se brani z navideznim brezčutjem, ker drugače ne zna. Otrok je med dvema svetovoma, tudi sam prestrašen. Na notri pa, polno negotovosti: kdo bo poskrbel zame, preizkušenj za vas: je moji mami dovolj za mene, da me bo prišla iskat, da mi bo povedala, da me ima rada, ne pa zahtevala od mene odločitev, kje naj živim. S tem, da ste šli za otrokom, da ste poskušali vzpostaviti stik z njim, da se zanj borite (pa ne v smislu, da bi moral biti fizično pri vas), ste otroku dali najboljšo doto, kar jo lahko da mati: pokazali ste, da vam ni vseeno.

Otrok te vaše situacije ne bo izkoriščal, kot pišete zgoraj, če boste vi sami pri sebi razmislili o tem, kaj je za vašega otroka dobro in kar že razmišljate na koncu, ko pravite: “Nekako razmišljam in poskušam najti neko razumno odločitev, ne vem če je prav ampak kaj pa če pustim otroku čas, mu povem, da ima pri meni vedno odprta vrata, da mu dajem možnost, da začasno živi z očetom in tukaj obiskuje šolo??? Saj vendar to je živo bitje, kaj naj , ne morem ga odpeljati z silo če on tega noče”

Morda ob koncu še to: otroci vedno vse vedo. Čutijo, kaj se dogaja, čutijo tudi komu je mar za njih. Otroku jasno pokažite, da ga imate radi, da vam ni vseeno zanj, pogovarjajte se z njim. Naj vas njegova navidezna brezčutnost ne odvrne od tega. Pod tem je prestrašen otrok, ki potrebuje mamo in to, da ta zdrži ob njem

Spoštovani “Slapovi”,

Naj povem, da sem jaz že začela NA GLAS govoriti. Povedala sem na CSD, povedala sem v šoli. Mojega več kot 20 let molka je konec. Moja zgodba je bila povedana, končno tudi na glas…S tem sem razčistila in končala. Ni me več “sram” za vse kar se mi je dogajalo, ker zdaj vem, da to ni bila moja osebna krivda….Ni mi več pomembno kaj bo on povedal, sedaj imam tudi jaz odgovore na vse to. So bili časi, ko sem vse to skrbno prikrivala in tajila a to je mimo…Želim si končno urediti življenje in početi stvari, ki so mi bile omejene oz “prepovedane”. Za otroka pa tako….verjamem, da je prestrašen in jaz nisem zahtevala od njega odločitve. Dejala sem mu da lahko to lepo rešimo na miren način in da jaz nisem jezna in ga zato ne bom imela nič manj rada, če si on v tem trenutku želi ostati in živeti z očetom. Da bom zelo vesela, da se čim večkrat vidiva in slišiva, ter da sem mu vedno na voljo če me bo potreboval za kakršno koli pomoč. Omenjeno je bilo, da otrok ne bo izkoriščal te situacije….mogoče sem se napačno izrazila…Otrok pripoveduje dvojne “zgodbice”… naprimer ko je prišel na stik sem ga vprašala če je že imel kosilo in ker je rekel ne sem mu ponudila več možnosti a je vse zavrnil češ da ni lačen. Danes me je kontaktiral oče in dejal, da je otrok dejal, da je lačen saj ga nihče ni niti vprašal če bo kaj jedel….na koncu koncev….jaz sem mama in če tudi ga ne bi vprašala (pa sem ga) bi mi komot lahko rekel mama jaz sem lačen….kot običajno tudi je….Pa pripoveduje, da se niti nihče ni pogovarjal z njim, da se norčujemo…..itd. Odšel je brez pozdrava, kaj šele kakšnega objema…..Lepo sem tudi razložila bivšemu, da vse kar je otrok dejal ni res, pa ne v smislu opravičevanja kot vedno…povedala sem kako je bilo, mojo stran zgodbe in dejala naj razmisli,o vsem in ne obtožuje kotzmeraj.
Bivši pa nadaljuje s svojim, da on mu ni nič rekel, ker če bi mu me otrok niti pogledati ne bi hotel več….haloooo?
Otroku sem večkrat povedala da ga imam rada in da ga pogrešam. Do njega se skušam vesti čisto “normalno” kot pred tem kar se je zgodilo. Da pa imam čustva in da mi je hudo pa res ne skušam tajiti obenem pa ne uprizarjam “izpadov” kot on to imenuje. Mislim, da sem naredila kar je v tem trenutku bilo mogoče. Ne želim obremenjevati otroka in mu želim dati možnost, da pač poskusi, ostane z očetom…
in zelo sta mi všeč tadva pregovora….
– Vse na svetu je najprej majhno, potem pa raste. Le težave so na začetku velike, potem pa so vsak dan manjše…..
– Kdor se smehlja, namesto da bi besnel, je vedno močnejši…

Misy!

Hvala za to sporočilo. Iz pisma čutim pogum in odločnost, da zase in otroka naredite največ, kar je možno, hkrati pa ne udrihate kar povprek, kar je velika vrlina, saj (nas) znajo zamere včasih potegniti v vrtinec obtožb, ki se končajo “pred našim štetjem”. Zlasti mi je všeč postavljanje zase, kjer pravite, da ste bivšemu razložila svojo plat zgodbe in se ne opravičevala – torej ste postavila mejo. Od tu dalje se bodo začele spremembe pri vas, saj bo veliko preizkušenj, kjer bo otrok reagiral kot zgoraj v primeru ali je lačen ali ne in bo skušal otrok vaju “spraviti skupaj”. Meje boste zmogla postavljati vse višje, tudi merila, da boste vse prej ustavljala obtoževanja bivšega. Vsakič, ko se bo karkoli takega zgodilo, se lahko vprašate, kaj vam otrok želi povedati, zakaj je enemu rekel eno, drugemu drugo; pri sebi pa lahko razmislite, ali vas takšno početje jezi, bega…, ali vam sporoča kaj drugega. Koliko lahko otroku prepustite skrb za to, kdaj in kaj bo jedel (saj si končno 14 letnik lahko že sam kaj naredi, vzame iz hladilnika, poskrbi za svoj želodec), koliko pa je v tem tega, da mu (tudi) na ta način pokažete skrb in to, da ga imate radi. Ne mislite, da vas provociram, ali karkoli namigujem, da bi vi morala narediti drugače, samo sproža se mi, kar mi je znano iz svojih izkušenj. In še nekaj: da vam je hudo je čisto razumljivo v takšni situaciji, še bolj pogumno je, da to priznate sebi in drugim. Bivši s tem, da imenuje, da imate “izpade” želi še naprej igrati svojo igro, ampak kot pravim, začela ste postavljati mejo.

Lep pozdrav

S partnerjem imata oba čustvene težave, on je manipulator in sadist, ti si pa vse to tiho požirala in tako izgubila sebe. Pridobila komplekse manjvrednosti, da nisi dovolj dobra za nič, si neke vrste novodobna sužnja. Zdaj je šel, ampak spet te je razvrednotil kot mater, ti odtujil otroka, ker si jemlje absolutno oblast nad tabo. Nobeden si ne bi smel dovoliti tega v našem času, v to so prisiljene ženske v nerazvitem svetu, ali so bile naše babice, neveste na kmetijah, kjer so bile le služkinje.

Drugače bo pa otrok prej ali slej sam spregledal in bo spet tvoj, ne boš ga izgubila, ampak poišči tudi sebe in se začni spoštovat, začni mislit na sebe. Zelo verjetno ima tvoj tudi kakšno žensko tam kjer je, ampak spet bom rekla, tudi to ni nič novega.