Kaj narediš… Ko po eni lepi, popolni vezi, kjer je nonstop sijal sonček… čustva minejo, zaradi xxx vzroka (posesivni starši)… partner gre… in punca preboleva… po enem mesecu se dobita…in po parih srečanjih, druženju na koncu ne vesta več ali sta prijatelja ali par, saj se njemu čustva vračajo. In nato postaneta par, ampak to ni več to…Nekaj dni lepo, potem nekoga mine… Ogromno dvomov, nezaupanja, straha… In potem pride do trenutka, ko si rečeta da ni več vredno poskušati… ker zadeva nikamor ne pelje, priznata pa si, da se še vedno ljubita. Se je treba za to da ljubezen spet vzklije v polni meri potruditi ali mora priti sama od sebe = Se je sploh še vredno truditi ? Je še kaj upanja ?

Oditi ali poskušati… Naj razčistita vse? Naj prekineta stike ali se družita kot občasne pijačke, sprehodi ali naj bosta prijatelja ? Stanje na obeh straneh je enako. Punca je prebolevala, on pa je pridobival čustav in sedaj sta na podobnem čustvenem levelu. S solzami si zatrjujeta, da je najbolje, da nista več par, a v srcih nekaj manjka…

Prosim za nasvet. Ker morda preveč pričakujema, da bodo sedaj pele fanfare in da bodo goreli ognjemeti, pozabljava pa, da je vmes preteklo dosti časa (en mesec) in da ne moreva kar nadaljevati od tam… Naj sedajk še poskušava ali naj preprosto pustiva da gre. Drugače pa se v času veze (skupaj sva bila tri leta) nisva nikoli prepirala oziroma eden drugemu sva super par.

hvala

Mala muca,

praviš, da sta super par? Se ljubita? Si predstavljata drug drugega kot življenjskega sopotnika, celo življenje?

Veš vse sčasoma skopni, kar pa pomeni, da po snegu začnejo rasti čudoviti zvončki, kronice in druge rožice.

Drugače je kot takrat ko je bil sneg, vendar še lepše, če snega ne bi bilo, tudi te rožice ne bi zrastle. Obdobja v ljubezni so tako kot letni časi, vsako prinese nekaj novega nekaj čudovitega, pa čeprav se ponavljajo že vse življenje je prav vsaka pomlad drugačna in čudovita.

Ljubezen je treba negovati in če ljubezen je, naj bomo samo mi vzrok in ne ostali okoli nas.

primož

Bom samo napisala mojo izkušnjo … Pri nama ni bilo vse v rožicah, ampak sva se kar nekaj let oklepala drug drugega. Potem je prišel spet čas, da se odločiva ali narazen ali biti skupaj. V tistem čudnem obdobju sem brala veliko knjig o odnosih in iskal odgovor. V eni knjigi sem prebrala, da na pogorišču težko zgradiš nove in zdrave temelje. Torej moraš najprej iti narazen, opustiti vse upanje, da bosta skupaj, prekiniti vse stike in preboleti. Šele takrat se lahko oba osvobojena navezanosti spet srečata in če so želje obojestranske, začneta zvezo čisto na novo, brez pretekle navlake. Takrat je možnost za uspeh, drugače se bodo stvari kar naprej ponavljale. No, takrat se je v meni izoblikovala močna volja, da bom resnično vse prekinila, čeprav sem ga še vedno imela rada, čeprav je bolelo, čeprav je on protestiral … In sem prebolela, uvidela, da ni on pravi zame. Nikoli ga ne bom pozabila, vendar sem to morala narediti, če sem sama hotela osebnostno napredovati. Najina zveza ni bila zdrava in verjetno tudi v prihodnje ne bi bila. Torej, če greš že narazen, prekiniti vse stike, dokler se ne preboli. Pijačke in občasno slišanje po telefonu je samo moteči faktor, ki sploh ne sproži procesa prebolevanja.