S partnerjem sva v odnosu čez desetletje, imava triletnega otroka, najino razmerje je polno vzponov in padcev. Razlike, ki so naju na začetku povezovale, naju zdaj razdvojujejo. Sva iz popolnoma različnega testa in nisem več prepričana, da lahko to razrešiva/uskladiva. Hodila sva že na svetovanje, a so se stvari kmalu spet vrniel v stare tire. Mož je impulziven, vsake toliko znori in se zdere name, je zelo, zelo varčen (škrt, bi lahko rekla), iz primarne družine je prinesel nekaj vzorcev, ki so čisto drugačni kot moji: na primer: nikoli ne pohvali, ampak vedno kritizira/graja (on pravi, da je le realen), vsakega centa mu je žal, vse dela sam, za kar porabi ogromno časa, ki bi ga lahko posvetil družini, je izredno ljubosumen na moja starša & če je otrok pri njima, je zelo živčen in dobesedno želi, da v nekaj minutah pride nazaj k nam (smo v skupni hiši, ločeni stanovanji), plačevanje stroškov je večni problem, ipd. Zelo različna svetova, prav zares. Hkrati trdi, da me ljubi, da me ima zelo rad, a mi to le redko pokaže z dejanji – da bi me objel, poljubil, stisnil k sebi – to so redke reči, sama sem se trudila in dajala pobudo, potem pa mi je vse padlo dol in preprosto nisem mogla več. Zdi se mi, da sem se iztrošila, da preprosto ne morem več biti edina, ki to razmerje drži pokonci. Zadeve v postelji klapajo 100/uro, do otroka je tudi krasen.

Sprašujem se, ali gre le za krizo in morava malo poskrbeti zase kot par (zdaj sva bila predvsem starša in sva na partnerski odnos precej pozabila, priznam) ali je kaj več. Na trenutke me ima, da bi zaključila to razmerje, ker ne vidim več sreče v njem. Zunaj – v službi, v družbi – sem vesela, nasmejana, priljubljena, doma je situacija obrnjena – nisem srečna, čutim se nadzorovana, usmerjana, večno nezadovoljnega moža težko prenašam in toleriram. Tuje mi je njegovo na trenutke grozno kolerično vedenje, ko letijo iz njegovih ust besede in zmerjanja, ki jih ne poznam in so mi tuja (moja primarna familija je od nekdaj živela složno in brez takih pretresov, njegova deluje drugače in se tudi takole “spičijo”). Skratka ne bi želela, da otrok odrašča misleč, da je tak odnos oče-mati normalen. Zavedam se, da se v partnerskem odnosu ne znam postaviti zase, pa sem sicer odločna, samozavestna in uspešna mlada ženska.

Kaj pravzaprav hočem? Nekaj vaših razmišljanj … se tudi vi kdaj znajdete v takšni situaciji … je tako grozno kot se mi na trenutke zdi ali potrebujeva le eno orng čustveno injekcijo, iskren pogovor in odklop? Naj povem še, da se njemu nič od zgoraj naštetega ne zdi problem, meni, da pretiravam in da sploh ni tako in mi govori, da me ima res rad in mu pomenim vse na svetu …

Hvala, ker ste brali.

Draga Nika1!
Iz prebranega je razvidno, da ste v zelo težki situaciji. Prav nihate med dvema popolnoma različnima svetovoma, med katerima, tako je čutiti, ni stika, ni povezave. V svojih dejanjih, pobudah, trudu ostanete prizadeta, spregledana, v nemoči-brez objema, poljuba, varnosti, spoštovanja. Kot da vas ne vzame zares, da to kar vi mislite in čutite, kako se počutite, da je pomembno.
V vaš svet prodira nadzorovanje, ljubosumje, zmerjanje, nezadovoljstvo… Kaj še vse boste spustila v vaš svet? Kje je meja? Potrebno se je postaviti zase in jasno povedati, kaj je vam v redu in kaj ne boste več trpeli. Vzemite vaše občutke zares. Nihče drug jih ne bo, če jih vi ne boste. Saj oba trpita v takem odnosu, zaslužita si pa mnogo več in veliko lepšega. Odgovornost pa je na obeh. Koliko sta pripravljena oba delati za boljši odnos? Če vas ima rad, kot trdi, potem je tudi njemu vredno, da se vajin odnos razvije v en ljubeč, spoštljiv, varen prostor-tako za vaju, kot za otroka, ki sedaj samo nemo gleda in čaka kako se bo to razvilo. Tudi tu imata odgovornost, kakšno popotnico bosta s svojim vedenjem dala otroku in kako mu bosta pokazala svet moškega in ženske. Verjamem, da vas skrbi za otroka in si ne želite, da bi sprejel tako stanje kot za nekaj normalnega. Marsikaj lahko naredite za to.
Ali se lahko ta dva svetova približata?Četudi to pomeni, da gresta še enkrat na svetovanje. Da si dasta priložnost za to čustveno injekcijo in iskren pogovor, ki si ju tako želite. Če to ni možno, se vprašajte, kaj vam to pomeni, koliko lahko še pretrpite. Tudi to je vaša odločitev.

Želim vam vse dobro!

Odgovor pripravila:
Lucija Smerdel
zakonska in družinska terapevtka
Zakonski in družinski inštitut
07 33 21 133 / 031 489 309 / http://www.zdi-nm.si
najdete nas tudi na facebook-u

Vsekakor je rešitev, sicer studio Simbalein ne bi imel naziva Na igrišču rešitev! :)

Srečno!

Mi.

Nika, pa si res prepričana v realnost tega kar pišeš? Najbrž bi tudi sama pred desetletjem napisala enako. Pa veš zakaj? Ker sem bila slepa in zaslepljena in nikakor nisem bila sposobna videti realnosti. Tvoja podzavest in občutki ne lažejo, s tvojim domačim odnosom nekaj enostavno ni v redu. Se bojim, da gre za koleričnega posesivca, morda celo ženomrzca…tisti, ki te ima res rad in ki te ljubi ti to pokaže, ne samo govori. Jaz sem poskušala tudi s terapijami, vendar ni šlo, ker enih patologij enostavno ne moreš pozdraviti, še najmanj če “pacient” nima interesa za to. Šlo je še nadaljne desetletje..in sedaj sem tu. Srečno ločena, brezskrbna in samozavestna – končno se dobro počutim tako doma kot v okolju :))) Le strah pred novo zvezo mi je ostal, ker je bilo dogajanje zadnjih let pregrdo. Vem, da bi bilo mnogo boljše oditi po par letih ali najkasneje po desetletju, bi mi bilo marsikatero trpljenje prihranjeno.

Svetujete svetovanje?

Mož je pripravljen narediti VSE, da bi bile razmere boljše. Njemu se situacija sploh ne zdi kritična, meni, da sem preobčutljiva in da ni tako.

Zdaj pa res ne vem – ko ti nekdo to večkrat ponovi, kar nekako dobiš občutek, da je temu res tako.

Pa je?

PS: Hvala za odg. Še kakšna izkušnja na to temo mogoče?

Svetujete svetovanje?

Mož je pripravljen narediti VSE, da bi bile razmere boljše. Njemu se situacija sploh ne zdi kritična, meni, da sem preobčutljiva in da ni tako.

Zdaj pa res ne vem – ko ti nekdo to večkrat ponovi, kar nekako dobiš občutek, da je temu res tako.

Pa je?

PS: Hvala za odg. Še kakšna izkušnja na to temo mogoče?

Nika1 sama sem bila v zelo podobni situaciji. Bivši fant me ni nikoli pohvalil,samo grajal, bil je pa tudi zelo impulziven. Z njim sem se počutila kot manjvredna, izgubila samozavest zaradi graj. bila sva si preveč različna, kot sama praviš, 2svetova. Sedaj ko sva zaklučila,se počutim odlično, samozavest se mi je vrnila. Mogoče bo tebi pomagal pogovor z njim…meni ni. Če ne bo izboljšanja, je najboljše,da zaključita. Jaz sama vem,da ne bi bila zmožna poslušati še 30 in več let graj. Pomembna si ti, vredna si spoštovanja in ljubezni. Zato premisli kaj je zate najboljše, sama vem, da sem bila preveč zaslepljena od ljubezni. Resnično se sprašujem,zakaj nisva že prej zaklučila.

Draga Nika1,
Če je mož pripravljen narediti vse, kot pišete, potem mu ne bo problem iti na svetovanje, da skupaj najdeta rešitev, s katero se bosta oba pomirila. Če pa ni pripravljen iti, potem vam tudi to nekaj pove. Pomembno pa je kaj si vi želite: ali želite boljši odnos, za katerega bosta oba morala garati in se spopadati z različnimi strahovi in nerazumevanji ali ne ? Prav tako je pomembno, kako se počutite v tem odnosu, kaj vam sporoča vaše telo? Je lahko mirno, je polno energije-lahko črpa pozitivno energijo iz vajinega odnosa, se lahko oddahne ob vašem možu ali je napeto, razdraženo, ujeto?
Tudi sami se sprašujete ali je res, da ste samo preobčutljiva? Vprašajte svoje telo, bodite iskrena do sebe. Vaših občutkov ne smete prezreti, ker boste prezrla samo sebe.
Odločitev je vaša.
Pogumno naprej!

Vse dobro!

Odgovor pripravila:
Lucija Smerdel
zakonska in družinska terapevtka
Zakonski in družinski inštitut
07 33 21 133/ 031 489 309 / http://www.zdi-nm.si

Tisto, kar potrebujete, je predvsem čas zase, da začutite, kaj si želite, kaj hočete, kdo ste… In da si odgovorite na vprašanje, zakaj se tako razburite, ko vaš mož naredi nekaj od tega, kar ste zapisali.

V splošnem se ne splača ukvarjati z drugimi, ker je možnost, da jih spremenimo, minimalna. Lahko pa spremenimo sebe: svoj pogled na stvari, svoje doživljanje… Kako to, da vas ena izjava moža tako razburi, vrže iz tira, prebudi v vas toliko negotovosti? Kako to, da ob tej izjavi ne morete enostavno zamahniti z roko, se nasmehniti in iti dalje? Zakaj se je potrebno vedno znova ustaviti v tem?

Razlike? Kjer je pravi odnos, odnos razlike preseže, pa če so še tako velike. Vprašanje je le, koliko se spoštujete, koliko cenite svojo različnost, koliko verjamete vase in v svojo svobodo. Dokler se tako burno odzivate na svoje okolje, niste svobodni, vsaj čustveno ne. Zato si vzemite čas in zgradite svojo svobodo. Ko se boste vzljubili v vsem, kar ste, ko boste odpustili vsem, ki so vas oblikovali v to, kar ste, boste zadihali veliko bolj svobodno in sproščeno… Pa še čudeže na drugi strani (pri možu in otrocih) boste opazili.

Vztrajajte ob možu in iščite svojo svobodo!

Verjamem, da se njemu situacija ne zdi kritična, če pa ste vi tista, ki tako rekoč nosi ogromen del “kritičnih stvari” v vajinem odnosu in potemtakem res izpadete kot “preobčutljiva” (le kdo v vašem primeru pa ne bi bil!). Njemu jih ni treba, dokler jih nosite vi. Ko boste vi začeli verjeti v resnico tega kar čutite in to upoštevali, takrat pa bo neprijetnosti, ki jih sedaj čutite vi, občutil on. Nikar ne povozite svojih občutkov, to so dragocene stvari, ki vam bodo pomagale naprej in IZ stiske, ki jo sedaj doživljate.

Vse dobro!

M_

Kar še enkrat sem se vrnila, da preberem odgovore in predloge, ki ste mi jih zapisale. Hvala za vsa mnenja.

Kljub temu sem še vedno v precepu, razdvojena, zaskrbljena. Po eni strani si želim nadaljevati najino razmerje, se potruditi, po drugi pa me spreletava srh ob misli, da se nekdo tako vede do mene. Ob njem se počutim nelagodno, neprijetno, v strahu. Ti občutki ne zbujajo optimizma.

Skrbi me, da skupni trud ne bo dovolj, da bi se ta zakon obdržal, kajti tudi sedaj, po pogovorih pri svetovalcu, ni nekih sprememb. Res je, kot je zapisala tiara tt, da se drug ne spremeni, to mi je jasno – jaz bi torej morala spremeniti videnje stvari. Potem se vprašam: “Ali to pomeni, da kar vse lepo toleriram?” Ne, to ne gre. Da preslišim? Ne, tudi to ni ok. Da ga razumem v njegovih dejanjih in besedah. Hm … težko bo.

Zdi se mi, da se je nabralo že toliko negativnih reči, da bo izjemno težko izplavati iz tega.

Želim si, da bi otrok rastel v zdravem okolju, kjer se dva ljubita, spoštujeta, uspešno delujeta kot par, kot tim. Midva sva vse prej kot to. Trudiva se in trudiva, a nekih izboljšav kar ni in ni na vidiku. Žalostna sem, ko pomislim, da bi bilo verjetno najbolje zaključiti to zgodbo in poskusiti živeti ločeno.

Kaj menite vi?

Draga Nika1!

Čutiti je, da ste na razpotju in da je pred vami velika odločitev, ki lahko marsikaj spremeni. Vsi ti občutki, zaskrbljenost, razdvojenost, so normalni in čisto na mestu, ker vam je pomembno kako se stvari odpletajo ali pa zapletajo. In tudi vi imate tu zelo aktivno vlogo, da karseda poskrbite zase in za otroka.
Opisujete, da se počutite nelagodno, neprijetno, v strahu ob vašem možu. Občutje strahu nas vedno svari, da moramo biti na preži, da se moramo zavarovati, da je potrebno nekaj narediti. Koliko se da o teh stvareh pogovarjati in koliko vas sliši v tem? Pomembno je, da na glas poveste svoje občutke, saj boste tako najbolj iskreni do sebe in boste tudi videli, koliko ste slišani na drugi strani. Verjamem, da je (bo) potrebno ogromno truda in garanja, da se premaknejo stvari na boljše, je pa morda za začetek dobro, da vsak pri sebi ve, kaj mora spremeniti in kje so meje. Vedno lahko preverite, koliko je drugemu do sprememb in kaj je pripravljen za to narediti; pa tu ni govora o tem, da se tolerira nekaj, kar vas spravi v še večji strah ali žalost. Tu je govora o odgovornosti za svoje besede in dejanja in kako le ta vplivajo na drugega. In dogovor kakšne spremembe (kakšen zakon) si skupaj želita in načrt kako bosta prišla do njih- da sta oba pomirjena s tem, če želita graditi vajin odnos. Naj bodo stvari jasne, da boste vedeli pri čem ste. Ker trenutno je občutek, da se sami ukvarjate s tem in premlevate v sebi te skrbi-ni prav in je res žalostno.
Dobro ste zapisali, kaj si želite. To si tudi zaslužite.

Vse dobro vam želim!

Odgovor je pripravila
Lucija Smerdel, zakonska in družinska terapevtka
Zakonski in družinski inštitut
07 33 21 133 / 031 489 309 / http://www.zdi-nm.si