Je res vse v genih?

Prejšnji pogovor o šolah za starše, se mi zdi priročno izhodišče za moje vprašanje. Namreč, genetika. Se vam ne zdi, da se vpliv genov poveličuje?
Ali ni genska zasnova le ena tretjina dejavnikov, ali celo manj, v človekovem življenju?
Namreč, sama se nekako ne strinjam s prepričanjem, da so npr. odvisnosti bolezen. Ali pa depresije. Manko nekih snovi v možganih je lahko posledica vedenja, čustvovanja in razmišljanja človeka. Zakaj se govori le enostransko? Namreč, da zaradi pomanjkanja neke snovi v možganih, ki je genska, se pojavi duševna bolezen, ki jo je potrebno – za celo življenje, torej, zdraviti z zdravili? In dalje, če je alkoholizem bolezen, ali gredo lahko alkoholiki na bolniško, ko se ga napijejo ali ko so v deliriju?
Kako to, da včasih niti zdravila ne pomagajo? Kako to, če pa ima biologija tak pomen?
In nenazadnje, se vam ne zdi nevarno biološko razmišljanje o človeku, ki bi moral znati tudi sam pomagati, medtem, ko mu zdravnik reče, da na neko motnjo nima vpliva? Se vam ne zdi, da se tako podpira pasivnost v človeku, ki je lahko izbral neko vedenje? Ja, izbral tudi norost, zakaj pa ne? Včasih so konflikti tako hudi, da si človek lahko celo izbere nora vedenja, odvisnost, pa zaradi tega še ni bolan. Glede tega, se opiram na Glasserjeve knjige in njegovo TEORIJO IZBIRE, ali npr. Bernova Transakcijska analiza, ki pravi, da je alkoholizem IGRA in ne bolezen.
In če je pomanjkanje snovi v možganih razlog za duševno bolezen, ali se naredi kemijska preiskava, da to potrdi, preden se človeku predpiše psihofarmak?
Upam, da bodo moja vprašanja objavljena.
Hvala.

Spoštovana Sasha,
razmišljate dobronamerno, vendar malce nedosledno.Res je izvor različnih duševnih motenj biokemično še nedorečen in se slika nenehno dopolnjuje, so pa zato statistične metode, ki opredeljujejo genetske zakonitosti eksaktne in se njihovi izsledki z leti ne spreminjajo, še več, vse bolj se potrjujejo s spoznavanjem funkcije posameznih genov in njihovih sklopov.V končni fazi bolezen ni le neposreden odsev genoma, ampak vsebuje tudi vse z življenjem pridobljene izkušnje, ki niansirajo njeno intenzivnost, obstojnost in socialne posledice za posameznika.Po sedanjem medicinskem znanju je treba nekatere bolezni zdraviti z zdravili celo bolnikovo življenje na primer nekatere oblike visokega krvnega pritiska, enako velja za del psihoz shizofreskega tipa, saj bi bila ob opustitvi ogrožena bolnikova sposobnost za preživetje.Seveda pa je treba ločiti potrtost ob neuspešno opravljenem izpitu od depresije, ki se pojavi čez noč,brez vsakršnega očitnega zunanjega povoda in je pod njenim vplivom človek prepričan, da je kriv za svetovne vojne, da ni vreden, da bi jedel, ker s tem hrano odžira drugim in v najhujšem primeru s seboj potegne v smrt še svoje otroke, da bi jih s tem obvaroval trpljenja,za katerega je sam prepričan, da jih čaka v prihodnosti.Menite, da bi si kdo sam, na lastno željo izbral takšno vlogo?
Povezava med biokemičnimi disbalansi in duševnimi motnjami je dokazana, zato je prepoznavanje klinične slike, ki je odraz te motnje, lečečemu zdravniku zadosten kriterij za izbiro terapije, ki pa jo mora izvajati skladno z veljavno doktrino.Vsekakor pa mora za svoje odločitve prevzeti polno strokovno in moralno odgovornost.

Razmišljam s predpostavko, da smo ljudje veliko bolj zapleteni, kot si upamo misliti. In, ja, verjamem, da si lahko nekdo izbere noro vedenje, kar je lahko odraz hudega konflikta. In konflitk se lahko izrazi tudi na samouničevalen način. Vendar se sprašujem, kakšen smisel ima jemati zdravila, zato, da izginejo tej simptomi, ko pa se ne reši konflikta.

Spoštovana Sasha
res ne gre vsega imenovati konflikt, po vaši logiki bi morali tako poimenovati tudi vse infekcijske bolezni ( konflikt med telesom in povzročiteljem) ali zlom noge (prehitri konflikt med telesom in trdo podlago).Ne, spoštovana Sasha, vseh bolezni in težav,,ki imajo DOKAZANO organsko osbnovo ne moremo enoznačno opredeliti, še manj pa zdraviti s filozofijo.

Moj dvom podkrepijo primeri, ko žal zdravila ne pomagajo. Niti sprememba zdravil. Niti 5 različnih zdravil, ki so vsa indicirana za enako b o l e z e n.
Sicer pa ste v svoji praksi lahko opazil tudi veliko primerov, ko so bili simptomi res čudaški, pa to ni bila bolezen oz. potrjena možganska motnja. Itd, itd.. Ja doktrina je pač taka.

Seveda, spoštovana Sasha, zdravnik mora biti sposoben ločevati čudaštvo od bolezni,čudaštva se namreč ne da zdraviti.

Problem je le v tem, da ko prides k zdravniku, te kaj dosti ne sprasuje ampak le pripise par skatlic tablet 🙂
Kje je torej celostna obravnava cloveskega telesa ? Vse bolezni so ogromno pogojene tudi s nacinom zivljenja, custvenim stanjem in se bi lahko nastevali. Ko pa prides k zdravniku in mu reces, da ne mores spati, ti brez kakrsnegakoli podvprasanja pripise uspavala ? Kam pa ta stvar pelje ?
Bom drugic ko mi bo v avtomobilu zasvetila indikatorska lucka bencina to enostavno prezrl, ali se bolje lucko razbil. Vse lepo in prav ampak do kje se bom potem peljal.

Kar hocem reci je to, da so zdravniki zmanipulirani s strani farmacevtske industrije, ki sluzi mastne denarce. Ze sam podatek, da mora vsak zdravnik tekom solanja podpisati pogodbo, da se ne bo ukvarjal s kakrsnimikoli neuradnimi strokami, pove vse.

Spoštovani R,
zdravnik, če ne gre za usmerjenega specialistam, ki se drži le svojega področja,bo opravil pred svojo odločitvijo o terapiji tiste diagnostične posege na telesu, ki bodo zadostovali za opredelitev zdravljenja, tako nekomu,ki toži zaradi zamašenega nosu ne bo odrejal snemanja EKG z obremenitvijo , ali opravil rektalnega pregleda,ampak mu bo prepisal sredstvo, za katerega ve kako deluje.V vsakem primeru bo za svojo odločitev prevzel tudi polno strokovno in moralno odgovornost.Žal precenjujete vplive okolja( mimogrede, dokler ni Koch odkril povzročitelja tuberkuloze, je veljalo javno prepričanje , da je bolezen povzročena z slabimi življenjskimi razmerami, danes pa vemo, da jo le poslabšajo, zdravljenje pa je usmerjeno proti mikrobu).Ko boste torej pri zdravniku povedali svojo težavoin prejeli zanjo tako ali drugačno terapijo imate ne samo pravico, temveč tudi dolžnost izvedeti, kako sredstvo deluje, kakšni so stranski učinki in pričakovano stopnjo izboljšanja.Pri psihiatru, ki ima pri svoji stroki več opravka z dejavniki okolja imate tudi pravico izvedeti, v kolikšni meri so ti dejavniki stanje zakrivili ali pospešili.Le vprašati je treba…

New Report

Close