Jaz, partner, otrok. Zakaj nisem srečna?
Pozdravljeni!
Po forumu sem iskala teme, ki bi obravnavale stisko, ki jo čutim sama, vendar sem ugotovila, da je vsaka zgodba individualna in da je najbolje, da objavim tudi svojo in vas prosim za nasvet.
V čim krajšem tekstu bom poskušala opisati mojo situacijo, vem pa, da je to pisni medij in podan enostransko in čustveno, tako da….
S partnerjem sva skupaj skoraj 3 leta. V tem času sva se vselila skupaj v kraj izven prestolnice, kjer sem včasih živela. V času, ko sva se spoznala sem izgubila službo, kasneje našla novo, jo izgubila, ker sem zanosila in sedaj, ko je otrok v varstvu, ponovno iščem službo. Sam ima dobro pozicionirano službo.
S partnerjem se ljubiva. Vsaj mislim tako. Oba skrbiva za otroka, lahko rečem, da je dober oče. Hodi v službo in finančno skrbi za vse obveznosti (je skrbel tudi takrat, ko sem imela službo, tudi porodniško nisem imela slabo, vendar sam financira vse račune, naše počitnice itd.)
Vikende preživljamo skupaj, ponavadi na izletih, iz službe hodi domov redno, redko hodi na zabave.
Od mene ne zahteva, da imamo perfektno pospravljeno, da je skuhano, da mi denar za stvari, ki jih potrebujem.
Ko gre v službo, me poljubi in mi želi lep dan, ko pride iz službe tudi.
Skratka…lahko bi rekla, da imam idelanega partnerja, takega, ki bi si želela vsaka ženska.
Kje je torej problem?
Problemov imam več. Najprej spolnost. S partnerjem imava spolne odnose zelo redko. Mogoče enkrat na mesec. Na začetku najine veze je bilo drugače. Bila sva si zelo privlačna in se drug drugemu nisva mogla upreti. To se je nekako spremenilo potem, ko sva se preselila skupaj. Sama sem seksualno zelo odprta, vendar za seks in pobudo potrebujem iz njegove strani občutek, da sem mu zelo privlačna. Tega že nekaj časa ne čutim. Ni tistega žara v njegovih očeh. Posledično se mi zdi, da mu do seksa ni in iz moje strani ni pobude. Večkrat sem izrazila željo po pogovoru, vendar sem vsakič slišala nek izgovor. Enkrat je bil za najino nespolnost kriv kakšen dogodek, ki se je zgodil, enkrat moja slaba volja (ki je dejansko posledica nespolnosti – začaran krog), enkrat je utrujen, pa da je problem v njemu (ne fizičen ampak psihološki). V vsakem pogovoru pravi, da če bi sam nekaj želel, bi pač si to vzel in da me nikoli ni zavrnil. Ampak sam ne da pobude skoraj nikoli. Še takrat, ko jo da, se mi zdi, da želi samo meni ustreči. Vem, da občasno gleda pornografijo in se samozadovoljuje. Kolikokrat ne vem. S tem ne bi imela problema, ampak ker sama ne seksava, sem s sledenjem kdaj to počne postala že skoraj obsedena. In vsakič ko ugotovim, sem globoko žalostna. Če grem prej spat, premišljujem ali bo sedaj čas izkoristil za gledanje porničev. Ko me ni doma in se vrnem premišljeujem ali je sedaj “opravil svoje”. Resnično…prav obsedena sem s tem.
Ker ga vidim kot skoraj idealnega partnerja se tudi bojim, da bi ga izgubila. Vsakič ko se spreva, sem najprej globoko jezna nanj, potem pa se bojim, da me bo zasovražil in se ustrašim. Sam na najine konflikte reagira zelo drugače. Najprej je zelo jezen name, potem sva lahko nekaj časa v tišini, potem pa mi jutraj da poljub – kot da je robot, kot da se ni nič zgodilo in to je to.
Problem imava tudi pri komuniciranju. Sam ima zelo močan ego in ga vsak moj stavek, ki bi ga lahko prevedel v nezadovoljstvo ali kritiko zelo razburi. Se mi zdi, da naju vsak neuspeli pogovor oddalji. Sama sem tudi zelo občutljiva in potem je to še slabše. Včasih sem bila zelo samozavestna in odločna pri svojih stališčih, sedaj večkrat zaradi ljubega mira odneham, pogovora sploh ne začnem in vse tiščih v sebi. Seveda sem zaradi tega večkrat resna, namesto vesela, on verjetno čuti, da z nečem nisem zadovoljna in potem sva v začaranem krogu. Resna ženska seveda ni tista, ki bi si jo želel. Jaz pa sem resna, ker si me ne želi (čeprav sam pravi drugače).
Je tudi dober retorik. Večkrat na dan mi pove, da me ljubi, mogoče že prevečkrat. Potem se pa v naslednjem trenutku lahko spreva in takrat je v njegovih očeh vse sovraštvo tega planeta.
Večkrat se zalotim, da o njem premišljujem negativno. Ga ljubim ampak te stvari, ki mi manjkajo, torej dobra komunikacija, seks…včasih se počutim ujeto. Če ne bi imela otroka, bi verjetno že šla – sem dokaj samosvoja. In včaih se zalotim, da premišljujem o odhodu tudi z otrokom – ker se počutim v vezi tako nemočno in nezaželjeno. Vem, da bi morala poskrbeti zase. Iščem službo, vendar to traja. Lahko bi se ukvarjala s športnom, malo več zdrave prehrane mi ne bi škodilo, malo več druženja s prijatelji tudi ne. Vendar sem popoldne in zvečer utrujena in mi ni do tega, da bi se vozila daleč, da grem na pijačo s prijateljicami in potem domov. Se mi potem ta manjko spanja pozna več dni – pri zelo živahnem otroku, ki ga imava.
Poleg tega ima službo, pri kateri je lahko na terenu vsak dan. In potem premišljujem o tem ali ima kakšno žensko, s katero izživlja svoje spolne fantazije. Ljubosumna sem na sodelavke. (prej nisem bila nikoli preveč ljubosumen tip). Ko gre na službeno pot, se sprašujem ali gre resnično sam, ali bo tam kakšna privlačna poslovna ženska – nasmejana, zapeljiva…taka, ko sama trenutno v mojih očeh nisem.
Saj razumem, da je tudi sam utrujen – služba, otrok itd. Razumem, da mu manjka čas za lastne hobije. Vem, da tudi sama premalo naredim za lastno srečo in da preveč razmišljam o nama in najinih problemih. In tudi, ko delam stvari zase…vse te negativne misli še vedno pridejo na plano. Ta želja po odprti, brezkonfliktni komunikaciji, ko se človek lahko izraža (in mu ni potrebno paziti res na vsako besedo ali stavek), tisti trenutek, ko greš mimo moškega, pa te prime za zadnjico ali kaj podobnega in vidiš v njegovih očeh, da si mu huda. Ker vsega tega ni, se zapiram vase, sem žalostna in razočarana in se mi zdi, da najina veza, pa naj bo še tako krasna, ne bo zdržala, ker sama ne bom zdržala.
Lahko še povem, da sem v času, ko sem zanosila verjetno preživljala neko predporodno depresijo. Postala sem bolj ljubosumna, strah me je bilo in zamerila sem mu, ko je kam šel (službeno ali privat). Počutila sem se zelo osamljeno. Nezaželeno. Rojstvo otroka je prestavljalo velik fizični napor. Otrok je čez dan spal zelo malo, tudi ponoči ne. Bila sem kronično neprespana. Želela sem biti dobra mati in gospodinja, slednje mi v mojem perfekcionisičnem pogledu na stvari ni uspevalo najbolje.
Lahko bi pisala še in še…samo se bojim, da se nikomur ne bo dalo vsega brati.
Resnično vas prosim za kakšen odgovor, sploh od tistih, ki imate podobne izkušnje.
Aja, večkrat sem premišljevala, da bi šla jaz do psihoterapevta, s katerim bi lahko te stvari predebatirala, samo…se nisem pripravila, ker še vedno upam, da nama bo uspelo vse to zrihtati brez pomoči.
LP,
Spoštovani,
v vaši situaciji so vsa občutja, ki jih opisujete – od globoke jeze, razočaranja, strahu, globoke žalosti, nemoči, nezaželenosti, tudi sramu, ki ga zaznate, ko se gledate v očeh svojega edinega moškega in v njih ne razberete želje, ki vaju je nekoč tako močno povezovala – nadvse koristna. So kompas, ki je veliko natančnejši in uporabnejši od pretehtavanja: »Ljubiva se. Vsaj mislim tako.« Ljubezen je težko opredeljiv pojem, kot beseda pa je sploh nadvse izmuzljiva. Zdite se mi natančen človek, ki mu ni vseeno, kaj in kako pove, zato bom skušala biti tudi jaz čim jasnejša.
Ob vseh negativnih občutkih, ki so vaši vsakodnevni spremljevalci, je jasno, da je vajin odnos v krizi, samo da se vi tega zavedate in o tem veliko razmišljate, mož pa skuša to potlačiti, minimalizirati (jutranji poljub po večernem nerešenem prepiru, kot da se ni nič zgodilo), nadomestiti z drugimi izhodi (samozadovoljevanje, pornografija, bojite se, da še kaj več). Kleč je v tem, da je v vaših očeh idealen partner in da se ga – čeprav ste že premišljevali o odhodu – bojite izgubiti, torej tudi karkoli brezkompromisnega zahtevati.
Rada bi vas spodbudila, da premislite to »idealnost«. Če je za vas najpomembnejše, da je soliden, urejen, dobro situiran, da je dober oče in finančno odgovoren, pa še kritizira vas ne, potem je to res to in o tem ni kaj razpravljati. Ampak, in ta ampak je pri vas res velik, med vama je umanjkal čustveni stik (ki je TEMELJ za spolno privlačnost in kakovostno komunikacijo, in ne obratno!). Umanjkal je, ko sta zaživela skupaj. Ugibam, da je bilo to približno takrat, ko ste zanosili, oziroma po enem letu zveze, torej takrat, ko je »hormonski koktejl« dobil drugačen okus. Govorite o predporodni depresiji, sprašujem pa se, kako depresivno se počutite trenutno. Nekoč samozavestni ženski, ki je vedela, kaj hoče, se nič več ne da, iskanje službe traja, otrok gre v varstvo, vi pa ste še kar utrujeni … kar sploh ni čudno, saj morate vsak dan potlačevati ogromne količine žalosti, strahu in besa ob vajinem »robotskem« odnosu. Morda boste dobili kak preblisk tule: http://www.youtube.com/user/MedOverNet#p/u/8/29XEN_bJZtM
Za vajine težave upate, da jih bosta rešila sama. Brez pogovora, pa ne samo enega, o prav vsem, kar vaju (oba!) boli, ne bo šlo. Doslej sta bila zaposlena z zaljubljenostjo, nosečnostjo, porodniško. Zdaj je kriza prinesla priložnost, da se začneta z odnosom ukvarjati resno. Če nas boli zob, gremo k zobozdravniku. Če boli srce … želim vam, da se odločite za svoje dobro počutje, odločno in čim prej.
Upam, da ne bom zvenela nesramno, saj nočem biti. Vendar se mi zdi, da se moraš sama na nek način zbuditi, da moraš sama najprej na sebi marsikaj spremeniti in šele nato začeti delati na odnosu s partnerjem. Če sem prav razumela, si ti zdaj doma, v službo ne hodiš, otrok je pa že v varstvu, tako da domnevam, da imaš dovolj časa zase, samo koristneje ga moraš porabiti. Jaz bi ti priporočala, da se začneš ukvarjat s kakšno telesno aktivnostjo, fitnes, sprehodi, ampak hitri, vožnja s kolesom, da se malo nahraniš z energijo. Spremeni frizuro, nabavi nova oblačila. Spomni se kakšna si bila na začetku vajine veze. Vem, da otrok jemlje ogromno energije, ampak če je dopoldne v varstvu, imaš ti vseeno dovolj časa zase. Napisala si, da za pobudo za seks potrebuješ občutek, da si mu privlačna. Motiš se, ti sama potrebuješ občutek, da si privlačna, sama sebi moraš dati ta občutek in on ti bo sledil.
Praviš, da si popoldne in zvečer utrujena. Od česa? Otrok je dopoldne v varstvu, ti ne hodiš v službo…
Sama sebe moraš prebuditi, najdi kakšno prijateljico v bližnji okolici, nekoga za čvek in mogoče skupno telovadbo, da ti ne bo dolgčas. Preveč si sama, preveč imaš časa in preveč razmišljaš. Poišči spet staro sebe, kot si nekoč bila, poišči novo sebe, na novo se definiraj, prvi korak k rešitvi veze si namreč ti. potem šele vidva… Vso srečo ti želim…
Cepetati na mestu, to je najslabše kar se ti lahko dogaja. Navzven je vse super in ok. Ampak duša, tvoja duša umira. Nekaj manjka, ne veš kaj bi, ne veš kako bi in ne veš zakaj je tako? Ja je problem, ko ni cilja, ko ni službe, ko se počutiš kužno, ker te nihče noče zaposliti, pa zato, ker si opazila da te celo tvoj mož ne “pocarta” več tako kakor na začetku.
Moja situacija je podobna, ne komunicirava kakor bi bilo potrebno. Zaradi izgube službe se počutim kužno. Potem so tukaj še sorodniki, ki nama niso v nobeno podporo. Čustva so se nekam skrila…mah včasih bi se najraje vrgla pod vlak, če ne bi imela otroka.
Moj največji problem je slaba samopodoba, nesamozavest in črnoglednost. Strokovnjak bi to poimenoval z eno besedo depresija.
Tudi jaz še vedno čakam, da dobim službo, da bo potem bolje in mi ne bo potrebna strokovna pomoč. Upam, da imam prav.
