Pozdravljeni.

Imam kup problemov s sabo, ne vem pa, kje naj začnem.. Tako s pisanjem kot reševanjem. Imam 28 let.

Rojena sem v družini, kjer se o čustvih (sploh negativnih) in s tem pogovorov o kakršnemkoli čutenju, ni nikoli na glas govorilo. Vsi smo čutili, katero čustvo je v nas ali obdaja drugega, a tega nismo izrekli.
Sama sem dala skozi prvo menstruacijo, prve nedolžne zaljubljenosti in ljubezni, kasneje težave v zvezah in prijateljstvih, tudi šoli, a ne glede ocen..
Spomnim se srednje šole, ko sem bila zelo zaprta, nikogar nisem imela ob sebi, da bi se z njim iskreno pogovorila, mislim, da je bilo to zame zelo travmatično obdobje- po cel mesec nisem šla v šolo, ampak dopoldneve preležala v postelji (dijaški dom) in zdravnikom lagala za opravičila.. Počutila sem se grozno, v meni pa je vrelo od jeze, žalosti in tesnobe. Pa sploh ne vem, zakaj.

Mati je precej zaprt človek, o intimnih temah ne govorimo. Čeprav je v sebi močno čustvena, tako kot jaz, tega ne pokaže. Pravzaprav vidim, kot da na nek način trpi, tako kot tudi jaz, ki mi manjka mati, zaveznica, prijateljica, bližnja oseba, ki je nisem nikoli imela. Spomnim se najstniških let, ko so nekatere prijateljice z mamo govorile vse, ne le o šoli, ocenah in hobijih. Ko so bila globlja čutenja, prve ljubezni, dvomi in strahovi izraženi vsakodnevno, tolažba mame pa prva in najbolj tolažilna. Pri meni ne. Tega nisem mogla deliti z nikomer. Imela sem nekaj prijateljic, a nobene res prave, ki bi ji zaupala vse.
Oče se mi zdi bolj odprt, čeprav imam občutek, da ga je zaprla ravno mati. Že njegova družina, moji stari starši po očetu, so bolj odprti, intimne debate so bile del vsakdana. A se je oče “prilagodil” mami, postal je nekoliko otopel, površen, nečuten. Vsaj navzven. Ko pa iz kavča gleda kak čustveni prizor iz filma, se mu naberejo solze v očeh. Mami prav tako. Torej sposobna sta čustvovanja, a tega ne pokažeta, delita.
Zdi se mi, da mati očeta ne najbolj spoštuje, velikokrat ga skritizira, tudi po nepotrebnem. Oče je bolj prilagodljiv in vodljiv, velikokrat jo vpraša za mnenje, tudi kjer ni potrebno.
Ne spomnim se, kdaj sem ju videla (če sploh) izkazati drug drugemu kako ljubezensko čustvo, kaj šele objeti, poljubiti. Kregata se, čeprav ne pretirano, večinoma zaradi brezveznosti. In ja- večinoma je prisotna tišina. Po nekaj ostrih besedah, vsak zase jezno in neopazno zavijeta z očmi, zamahneta z roko, češ, EH. Ni izbruhov jeze, ni očitkov, ni kričanja, ni povedanega ven vsega, kar jima gre- ne takrat, ne kasneje. Sta tiho in vsak na svojem. Potlačena čustva. Kako zelo moreče!

Moj prvi fant (tudi v spolnosti) je “trajal” slabo leto, pustila sem ga takorekoč čez noč. Hudo mi niti ni bilo. V drugega nisem bila zaljubljena, bila sva prijatelja, godila mi je njegova pozornost in sem poskusila. A sem od vsega začetka vedela, da to ni to in se čez leto dni razšla. Brez bolečin. Tretji je trajal (traja) 4 leta, ki so bila zelo burna, z bolečimi prepiri, ki so me izčrpali in popolnoma oslabili imunski sistem, veliko sem bila bolna. Vmes sva tudi parkrat prekinila, a je ta fant še vedno aktualen, čeprav bedno bolj dvomim v vse to.

Naj povem, da sem, odkar sem začela s partnerstvi (20 let), vedno imela nekoga “na očeh”- godila mi je pozornost in dejstvo, da sem v njihovih očeh “posebna”, pa četudi sem vedela, da človek ni zame iz kateregakoli razloga (npr. pri potovanjih prevelika oddaljenost ali pri lastnostih, ki so me že od začetka zelo motile..), sem ga spustila ravno toliko blizu, da se je zaljubil, se z njim družila, pogovarjala, mu posvečala pozornost, na koncu pa odšla- z bolečino in neskončnim jokom (ko solze tečejo same), čeprav ne vem, od kje vse to izvira. Vem, da ti fantje niso bili zame, a bilo mi je hudo za njih.
Je mogoče, da sem si le ustvarjala čustvene situacije, kjer sem se lahko nekomu zjokala v objemu, čeprav se sploh dobro ne zavedam, kaj se je v meni dogajalo- nisem jokala, ker bi si z osebo želela ostati, le neskončno hudo mi je bilo ob slovesu.
Fante sem vedno zelo težko predstavila doma, če pa že, sem vedno želela, da na starše napravijo najboljši vtis in ko so me začele na njih stvari motiti, jih nisem več “vozila” domov. Starši so jih vse precej slabo poznali.

Od vedno imam težnjo biti drugačna, posebna in na svojstven način opažena, čeprav ne simpatiziram z nastopači in pretirano energičnimi, impulzivnimi ljudmi, sem precej umirjena in raje v ozadju, tudi vsi partnerji so bili taki.
Spomnim se, kako so druge mame iz OŠ pohvalile svoje hčerke (prijateljice), jaz pa sem po tem potihem hrepenela. Spomnim se učiteljice iz 2. razreda, ki me je pri likovni vzgoji zelo spodbujala in hvalila, imela sem jo neskončno rada. Je mogoče kaj na tem?
Tudi pri partnerjih sem vedno znova iskala potrditve, da sem jim posebna, lepa, nadarjena, nekaj “več”. Tisti, ki mi ni posvečal pretirane pozornosti, me ni zanimal.

Brala sem o tem, kako je 2. otrok porinjen v uporniško vlogo, kjer nosi jezo, zamero, utesnjenost, žalost družine in bo vedno težil k temu, da bo drugačen. Na zunaj prilagodljiv, znotraj z željo po svojskosti, drugačnosti (pri meni drži kot pribito!). Občutljiv za neizgovorjeno v družini- če se v družini čustva ne ubesedijo, jih bo otrok- z uporniškim vedenjem (moja srednja šola).

Zadnje čase v zvezi s fantom (ki z nekajkratnimi kratkimi prekinitvami traja 4 leta) vidim vse več dvomov in hkrati podobnosti s svojimi starši. Jaz sem tista, ki več odloča, se manj prilagaja, čustvena, iskajoč pozornost. On skrajno razumski, analitični, čustven v sebi, a redko navzven, prilagodljiv, vodljiv. Moti me kup stvari- od neodločnosti, nerodnosti, do “ne moškosti” (tudi oče nima tistega šarma, ki ga vidim pri kom drugem), neangažiranosti, dolgočasnosti, zadovoljen je z malim, jaz pa bi vedno rada nekaj več (predvsem pri majhnih, “nepomembnih” stvareh). Težim in zanj postajam zahtevna, ne znam biti srečna in zadovoljna. Ne vem ali sploh on pri tem igra kako vlogo, razen tega, da mi vsa ta občutja sproža ali bi bila tudi sama s sabo ista? Imam ga zelo rada, na nek način mi je sorodna duša, saj sva si o bistvenih življenjskih usmeritvah zelo usklajena, a hkrati dvomim, če sem sploh sposobna ljubiti. Ne vem, če ljubim. (Torej ne?) Bi bilo bolje, če sem samska in ne izgubljam toliko energije glede tega ali je to to ali ni? Zelo dvomim v vse. Velikokrat niti ne vem, katero čustvo imam v obtoku, kaj točno ga sproži, od kje je vsa ta žalost in jeza, ki kdaj kar bruha iz mene. Mogoče sploh ni namenjena njemu, ampak je potlačena iz mladostniških dni, ko sem znotraj krvavela od bolečin po izražanju jeze in žalosti, pa nisem pokazala. Zapirala sem se, jokala, a se je vedno znova ponavljalo. In se še danes. Čeprav se sprašujem, nekako ne zmorem zares razumeti..

Od kje mi vse to? Me lahko kam usmerite v razmišljanju? Kako prerasti te vzorce in živeti drugače? Vem, katere stvari me pri starših motijo in jih nočem živeti s svojimi otroki, a se bojim, da bom vse to ponovila. S človekom, ki bo podoben očetu- razumski, navznoter čustven, navzven hladen. Je kaka pot, da se s starši ne soočim, a vseeno prerastem te vzorce? Sicer se potihem spogledujem z mislijo, da bi z njimi govorila, a ne morem. Zablikoram že, tako kot oni, ko pride v debato kaka bolj občutljiva tema. Res ne gre. In mislim, da ni čudno, da se za relacijsko družinsko terapijo velikokrat odločajo in pridejo vsi člani družine šele takrat, ko je stvar že zelo kritična..

Hvala, da ste me brali!
Marina

Spoštovani,

ne samo opisali, tudi pojasnili in utemeljili ste dinamiko v svoji primarni družini tako poglobljeno in jo tako jasno povezali s svojimi partnerskimi odnosi, da nimam kaj dodati, razen če bi z drugimi besedami ponavljala za vami. Zato mi dovolite, da stopiva korak naprej, vsebinsko in tudi časovno, v prihodnost torej. Prihodnost je tista, ki vas skrbi: bližnja (čutite, da so potrebne spremembe v vašem videnju partnerske zveze) in malce bolj oddaljena (ali boste vzorce, ki jih nosite v svoji prtljagi, prenašali na otroke).

Zdi se mi, da je učljivost ena najpomembnejših dobrodošlih lastnosti, po kateri se ljudje razlikujemo pri reševanju svojih težav. Če smo učljivi – se pravi dovolj prožni, sproščeni in radovedni za sprejemanje novega – se nam ni bati, da ne bi v življenju prej ali slej prispeli do točke uvida, točke, ko laže zadihamo, integriramo boleče izkušnje in se v razvoju premaknemo naprej. In ker je življenje eno samo potovanje, se učljivi lahko veselijo, da je takih točk več. Ali ste dovolj učljivi? Zame je odgovor očiten.

Kljub boleči popotnici, ki so vam jo dali čustveno blokirani starši, mislim, da so vam prav zato dali veliko. Starši nam ne dajejo samo zgledov, kako biti dovolj dober starš (odziven, rahločuten, odprt, samozavesten …) in kakšen je čustveno pretočen zakon – ampak se ob njih učimo tudi, kakšni mi kot partnerji in starši ne želimo biti. In slednje je težko, kar je popolnoma naravno, ker moramo vse to, kar si želimo in česar nismo bili deležni, izumljati sami. Ampak najimenitnejši izumi, najdrznejše umetnine nastajajo iz potrebe po nečem, česar sploh še ni. Seveda pa ti dosežki ne nastanejo iz nič, ampak s trudom in vero v proces in vase, s krizami, vzponi in padci, s pobiranjem s tal in poskušanjem znova. In prgišče sproščenosti, ko sami sebe ne jemljemo pretirano kritično, močno pomaga.

Zdi se, da ste ob starših odrasli v zelo senzibilno žensko, ki se pretanjeno zaveda svojih čutenj. Včasih vas muči, od kod vse to in zakaj. A tudi ko si boste odgovorili na vsa ta vprašanja, bo še vedno ostala bolečina: in kam naj zdaj s tem bremenom, s temi natančno zanaliziranimi predalčki moje preteklosti? Pač, treba jo bo osmisliti, integrirati in jo pustiti, kamor spada – v preteklosti. Naši geni in vzgoja nas določajo samo delno. Preostalo si zgradimo sami. In kakor je povsem naravno, da ste ob fantih vedno iskali potrditve in pozornosti (ali ste prepričani, da hlepite po pretirani pozornosti, ali pa si je samo »ne smete« dovoliti? Kako je s tem, ne morem trditi, ampak kaj ko bi namesto vase raje kdaj podvomili v svoje visoke zahteve do sebe?), pa vam bo v veliko olajšanje, ko boste začeli potrebo po pozornosti zadovoljevati tudi drugače: sami. Na partnerja najraje projiciramo tisto, česar sami v sebi nismo sposobni začutiti, doživeti in izživeti. Koliko so vam morali torej ti fantje namenjati pozornosti samo zato, ker si je sami niste znali dovolj. Kot ste sami rekli: »Ali bi bila tudi sama s sabo ista?« Toda to ne pomeni, da ne smete »zapravljati energije« v partnerstvu; kajti na to misel, da bi nad dvojino najraje obupali, vas napeljuje predvsem obup staršev, ki med sabo ne moreta komunicirati najbistvenejšega. Vi pa ste vi, ne onadva. So stvari, ki jih lahko doživimo samo ob partnerju; zakaj bi se za polnost partnerstva prikrajšali zaradi zgodbe svojih staršev?

Torej gre za to, da žaromet s partnerja (prepoznavanja njegovih lastnosti, ki vam niso pogodu ) usmerite nase – na svoje talente, lepoto, očarljivost, občutljivost, edinstvenost. Odkril se vam bo neverjetno zanimiv svet. Potrebo po drugačnosti, po nekaj več in po upiranju tistemu, kar za vas ni vrednota, boste lahko dejansko zaživeli. Na vašem mestu za zdaj ne bi razčiščevala s starši, če se vam to upira. Najprej se posvetite sebi, delajte na sebi, da si okrepite samopodobo, potem pa bo spontano prišla priložnost tudi za komunikacijo z njimi.

Naj bo prihajajoče leto v znamenju radovednega spoznavanja sebe.