Pozdravljeni!
Naj vam na kratko povem svojo zgodbo, ki bi jo lahko razvlekla v dolg roman, a vendar…
Imam problem. Mislim, da sama s sabo še najbolj… Poglejte:
Stara sem 20 let, s fantom sva skupaj pol leta, poznava se od prej.. Imela sem par (dve, tri) kratke avanturice, nič resnega, je pozabljeno. Vedno sem bila bolj hladna, želela in sanjala sem o popolni zvezi z nekom, nikomur nisem se takoj pustila, čeprav sem imela veliko priložnosti. Nisem izkušena. On je torej moj prvi. Prvi, s katerim imam neko resno zvezo, prvi, kateremu sem se odprla, s katerim sem se spustila v spolnost, prvi, ki me ima rad iz vsega srca. Je prvi, ki mu res zaupam. Vem, da mi nikoli ne bi storil hudega. Po duši je dober človek, vsaj do mene.
A pojavil se je problem. Sem bolj sanjave narave, veliko rišem, ukvarjam se z jogo, z igranjem klavirja mi igra srce, berem poezijo, veliko (mogoče preveč) razmišljam o splošnih življenjskih temah in o sebi, obožujem filozofijo.. Rada imam razgledane ljudi, dobre sogovorce, ljudi, ki imajo interes do neke stvari, se z nečim ukvarjajo in so v tem nekako »dobro podkovani«. Ne pravim, da sem jaz nek zelo pameten človek, ampak zanima me veliko stvari, z nekaterimi se aktivno ukvarjam. On ni tak. Žal. Z besedami sicer pokaže nek interes, ne zaničuje mojih aktivnosti, ampak sam je nekako len in tako »pust«.. Z njim se o tem ne morem pogovarjati, ker se kmalu konča, zelo pa me očarajo ljudje, ki nekaj vedo. Razumete, kaj hočem povedati? Ne, ne bom rekla, da mi mora biti podoben, se ukvarjati s tem kot se jaz, ampak lahko bi bil vsaj s kakšno stvarjo bolj zagret.. Pojma nima o računalnikih (to naj bi bile kao bolj moške zadeve, vsaj na splošno), šport ga ne zanima, o avtih ne ve ničesar, o kakšni umetniški žilici ni ne duha ne sluha..
Že v družini smo vsi taki in priznam- kdaj me je kar nekako strah, da bo on »ustrelil« nekaj, kar bo totalno mimo.. Ker mi ni vseeno, kaj si tudi drugi mislijo o njem, ker je le moj izbranec. Tako me je že velikokrat zamorilo..
Po drugi strani mi je pa z njim lepo. Ko sva sama je zelo pozoren, nežen, razumevajoč.. Vse bi storil zame, vsaj tako pravi. Veste, verjamem mu. Ampak nočem ga spreminjati. Kdaj sem prav v dvomih, da nisva za skupaj, drugič mi z njim igra srce.. Mogoče pa si želim nekega popolnega človeka, ki sploh ne obstaja.. Mogoče preveč sanjam.. Morda imam pred sabo zaklad, ki ga bom po neumnosti lahko izgubila.. Mogoče pa le obstaja nekje nekdo, ki mi je bolj podoben, ki mi bo pogledal v dušo in mi brez besed povedal marsikaj..
Torej, kaj naj?? Vsaj kakšen nasvet, podobna izkušnja? Vsak odgovor je dobrodošel.
Lepo in radi se imejte!
EnYa

EnYa,

povedala in napisala si svoj problem. sedaj pa se osredotoči na njegove pozitivne lastnosti, ni treba govoriti, česar ne ve, kaj ni, povej kaj zna, kaj je, zakaj se sploh imata rada, kaj so lastnosti, ki so vaju zbližale???

Veš, popolnega človeka ni, edina ideja, ki jo lahko izvajamo, je ta, da bi mi želeli biti popolni. vendar je jasno, da nikoli ne bomo, ampak že to da se trudimo veliko pomeni.

Zappomni pa si nekaj, nikoli ne dobiš tisto kar želiš, temveč samo tisto kar je potrebno.

primož

Podobna izkušnja? Najbolj mučno mi je bilo, ko si je moj dragi na obisku pri mojih sorodnikih začel vrtati po nosu, pa nisem vedela, kako naj ga prekinem, saj če bi mu rekla, bi vsi vedeli, če ne bi, bi nadaljeval…
Sedaj se zgodi, da načne popolnima neprimerno temo pogovora, za katero je jasno, da ostalim ne leži… Ko sem se zaljubila, sem se vedno z vsem srcem in ihto, nič razmišljala o teh stvareh, poslušala sem svojo intuicijo. Zdaj imam kar imam, včasih se mu smejem, včasih mu vnaprej rečem, o čem naj s kom ne govori, v glavnem pa sem precej hladnokrvna, saj on je on, jaz pa sem jaz. Nikoli nas ne sme biti sram zaradi drugih, vsak lahko le sam govori in misli in dela, vsak ima svojo kožo.
Malo se oddvoji od njega in pusti, naj bo on, naj ravna, kot ravna, zanesi se, da je odrasel in se bo že znašel. Dokler ni tebe spoznal, je bil povsod brez tebe in je tudi šlo, ne?
Midva z možem sva različna, da bolj ne bi mogla biti. Tudi jaz rada berem filozofijo, rada debatiram, on pa se najraje pogovarja o denarju in je materialist. Malo sem se polenila ob njem, ampak to je moja krivda.

Seveda je nekje nekdo, ki ti je bliže po nagnjenjih, saj je že toliko milijard ljudi na svetu. Ampak ti si zaljubljena v tega. Bodi ponosna nanj, ni važno, kaj drugi mislijo. Če ti je to res važno, pa naj mislijo, da mora biti že v redu, če si lahko zaljubljena vanj. Pač skrite dobre lastnosti.
Čeprav bi lahko mojim izkušnjam rekla tudi slabe izkušnje, bi še enkrat naredila isto : poslušala notranji glas.

Ej, Enya, dvakrat sem prebrala tvoj post in nikjer ni pisalo, da ga LJUBIŠ. Tukaj tiči problem. Če bi ga zares ljubila, ne samo, da ti je lepo z njim, te njegove pomanjkljivosti (kdo pa jih nima, vključno s tabo?) ne bi tako motile, oziroma bi jih znala kompenzirati z njegovimi kvalitetami.
Po moje sploh še nisi ljubila in sploh ne veš, kaj to je. Mogoče si tako zagledana sam vase in v svoje ‘duhovne kvalitete’ in neko pravljično podobo idealnega fanta ( ki res ne obstaja, prav imaš), da sedanjega fanta sploh ne vidiš, oziroma ne čutiš.
Predvsem moraš najprej dozoreti. Veliko časa še imaš…