Jasli in bolezni
Ojla,
ma, nič hudega. Saj ni rečeno, da bo otroček res kaj staknil. Je pač glih zimski čas, pa vsi otroci nekaj smrkajo pa kihajo in se potem zlahka nalezejo drug od drugega. Naša miška je zbolela po prilbližno mesecu dni v jaslih. Je imela močan prehlad, pa iz oči ji je tekel gnoj – to je full nalezljivo. Sedaj je pa spet vse v redu (že trkam, hehehe) in se nič ne naleze …
Nekje do tretjega leta je pač tako – imunski sistem še ni dovolj razvit.
Ciao,
Tadeja
Glede možnih pogostih obolenj v vrtcu ti lahko veliko pove že dosedanje fizično stanje otroka oz. njegova dosedanja (ne)nagnjenja k boleznim.
Poleg tega je dobro vedeti, da prav vsak vstop v vrtec predstavlja hud stres, ki se kaže pri otrocih zelo zelo različno. Eden takih “pokazateljev” je zmanjšana odpornost pri naših najmlajših. Le ta je med drugim tudi psihosomatskega značaja in (vglavnem) ne zavisi od vremenskih prilik oz. neprilik.
Zato ne glede na vreme, letni čas in ostale “bolezenske potenciatorje” lahko (ni pa nujno!) pričakuješ pri sinku zdravstvene težavice, vsaj na začetku v prvih mesecih. Temu se žal ne boš izognila niti, če z vrtcem štartata kasneje. Če nič drugega, je običajno vsaj nosek smrkav…
Seveda ni nujno, da je tako. Lahko, da boš prijetno presenečena in vama s sinkom vrtec ne bo povzročal težavic – ne zdravstvenih ne nobenih drugih. Upam, da bo tako. Srečno!
Brez panike pega, saj ni rečeno, da bo ravno tvoj sine zbolel. Veliko je odvisno od otpornosti imunskega sistema.
Naša triletnica ni bila niti en dan odsotna iz vrtca zaradi bolezni. Res je da smo jemali sirup Sanatogen in veliko sadja, zelenjave in veliko smo na zunaj, če se le da sprehodi po sončenem gozdu…
Lep pozdrav in čimveč zdravja,
Kaja
Naš sicer ni šel v jasli, je pa šel v vrtec pri dveh letih in pol. V pol leta je bil zaradi bolezni odsoten 2-krat po 3 dni, pa še to je bil le prehlad. Nobene resne bolezni, nobenih antibiotikov, nobene vročine, pri zdravniku nimamo razen sistematskih pregledov sploh nobene “kartoteke”. Ker tudi prej nikoli ni bil bolan. Jaz samo upam, da se mu ne bo vse skupaj začelo v šoli:)) Je pa res, da smo ga uvajali zelo počasi in postopoma, za vsak naslednji “korak” je dal sam signale, pa tudi v vrtcu smo vsi skupaj maksimalno zadovoljni, zelo rad hodi, tako da mu očitno to ne predstavlja tako velikega psihičnega napora.