JAOO STARSI
Danes me je nekaj mocno razkurilo v soli. Obravnavali smo pesmico Uspavanka in sem jih vprasala,
kdo kao pride ko zvecer zaprejo oci,…In mi zacnejo govorit, duhovi, vampirji, itd..halooo??? In seveda sem
napeljala na to, da Spancek Zaspancek in ni mi dalo miru, pa smo se o teh stvareh malo pogovorili- torej o njihovih strahovih.
In en decek mi je rekel, ja da se boji vampirjev, pa da se mu kdaj tudi sanja o tem, potem druga deklica je rekla da se boji lopovov (pri 5h letih!!!).
In sem jo vprasala, kako to misli, pa je rekla, ja da bi kdo v hiso vdrl, pa sem jo vprasala, ce jim je ze kdo vdrl v hiso,
je rekla da ne. In sem jo vprasala od kje pa se potem boji, pa je rekla, da je gledala nadaljevanko Na kraju zlocina. Baje mamica je pa zraven sedela.
Jaoo, starsi, starsi, kako neodgovorno-pa ta deklica je iz zelo “ugledne” familije. Taksne filme, grozljivke pustijo petletnikom gledat, potem pa razlagajo o
svojih strahovih. Ko bi se potem vsaj pogovorili z otroki, kaj je res in kje je meja. Z vzgojiteljico nisva mogli verjet, koliko otrok se ze pri teh letih ubada s takimi
stvarmi (vampirji,…). Vse pa je iz filmov. Malo bi se morali zamislit, zakaj potem toliko nasilja…
Draga Sončica!
Pri nas v vrtcu se starši zgražajo, ko jim povem, da moji otroci NE gledajo risank na kasetah in televizije tudi NE. Verjetno se drugim otrokom v vrtcu zdi nenormalno…saj bo še čas ko jih bo zanimalo…..
Aja, stari so tri in štiri leta:-)
Enostavno se cela družina igra družabne igrice, lego kocke, dirke na cesti…
Lep pozdrav,
Maja
Res je nedopustno, predvsem pa hudo žalostno, neodgovorno in skrajno nesramno, da nekateri sploh utegnejo v vlogi staršev ali vzgojiteljev otroka “nafutrati” s kakšnim strahcem. Da pa s toliko različnimi strahovi in tako zgodaj, je resnično nepojmljivo.
V čiste, nedolžne duše nekateri odrasli ljudje neodgovorno projecirajo lastne strahove, predsodke, nestrpnosti itn. zavoljo le lastnih (“odraslih”, “zrelih”) nerazčiščenih pojmov, neizpetih hrepenenj, gneva, pomanjkanja ali pa preobilice časa in ne vem še česa.
Morda pa ne gre za to. Morda gre pri “futranju” s strahovi – raznimi bausiji, baubavi, zlobnimi vilami, hudobnimi tatovi, vampirčki itn. – za sila odgovorno in ljubeče početje? V tem primeru so vsa ta ustrahovanja in strahovi pravzaprav nekakšen ultra moderen dodatek vitaminov za otroško vzdržljivost, morda so prijazna posledica sodobnega vzgojnega principa ali pa gre za nedolžno novodobno obliko kvalitetno preživetega skupnega časa, druženja…
Kdo ve? Jaz ne vem. Meni se zdijo preveč grozljive že običajne podobe vsakdana. Da ne govorim o rušilni moči negativizma, ki bruha v raznih oblikah in podobah iz teve ekrana ter drugih medijev, o (naši) vsakodnevni medsebojni komunikaciji, modernih igračah itn.
Očitno to nekaterim ne zadostuje, zato je nujno treba otrokom odvzeti njih otroško igrivost, nedolžno slo po življenju…
Vredno premisleka, predvsem pa ukrepanja!
se strinjam, da otroci nimajo kaj početi pred teve ekrani v času njim neprimernih vsebin (oziroma sploh več kot za kako kratko risanko). To je neodgovorno od staršev in kvarljivo vpliva na otroke.
Vseeno pa me nekaj zanima (doma imam petletnika) – ali otroku povedati, da so otroci na svetu, ki nimajo kaj za jesti, ali mu pokazati, kaj je to vojna oz. kakšna je (sploh, ker ga – tako kot veliko fantkov – zanimajo pištolce, letala …) , ali mu povedati za tragične dogodke na svetu, ko umirajo tudi otroci? Veste, zakaj sprašujem? Ker je bil denimo dogodek v Severni Osetiji, ko so se o tem pogovarjali vsi, ko smo skupaj prižgali lučke in dejstvo tragedije ni bilo mogoče skriti pred otrokom … ko mi pride domov z dejstvom, da je sovrtičkarjeva mamica rodila mrtvega dojenčka (ker mu je to povedal ta fantek), ko mi pove, da neke vzgojiteljice ne bo več nazaj v službo, ker ima njen mož raka in bo umrl …
Za zdaj ve, da je vojna takrat, ko se nekdo med sabo ne zna pogovarjati in se namesto pogovarjanja začnejo tepsti in streljati. In da takrat umirajo ljudje, ki sploh niso skregani med sabo, ampak zaradi drugih …
Kako in koliko otrokom (tam od 5. leta naprej) pokazati resničnost sveta?
Moj 9-letnik je pri 4 letih gledal Jurski park – strašno si ga je želel. Seveda so ga “napalili” v vrtcu. Smo razložili kakšen film je in poskusili. Gledal ga je … in nič se ni zgodilo. Nobenih strahov, nič. Ko ga je gledal pred enim letom, je šel stran, ker ga je bilo strah.:)
Sama nasprotujem temu, da otroci gledajo to. Če že, potem je treba zadevo razložit.
Od sestrične punčka je pri 3 letih padla v histerijo, ko je gledala v teatru Rdečo kapico. Jokala do nezavesti.
Tinkara, jaz našemu že odkar ve zase povem vse, kar je res. Da so vojne, da ljudje umirajo – zakaj, kako, na lep in grd način. Razložim. Včasih sem po otroško, sedaj po odraslo. Razložila sem mu kaj je film, kaj je risanka. Imam morda srečo, da je razumel s tem, ker je moja teta igralka – in je videl, da je bila na odru eno, ko je prišla potem k njemu pa spet ona. S tem sem mu razložila film, risanke, kaj je res in kaj ne …
Povem mu kaj je lepo in kaj je grdo. Nikoli ga nisem strašila – če ne boš to, bo prišel bav, bav … to je trapasto! Otrok ima že toliko lastnih strahov – pred neznanim, zakaj bi ga še spodbujali. In, konec koncev, kdo bo tisti bavbav, ki bo prišel, če ne bo nekaj naredil .. nesmiselno.
Ko je moja stara mama umirala smo mu povedali. Razumel je zakaj. Ko je maček doživel svojo starost sva skupaj jokala – a sem mu povedala, da joka lahko, da mora jokat, a hkrati razložila zakaj je tako.
Mislim, da otrokom moramo po pravici povedati – na kakšen način in do kolike mere pa je od vsakega posameznega otroka odvisno.
Bolje, da od mene izve tako, kot je res, kot pa, da bi slišal velikokrat trapaste razlage sovrstnikov.
No, pa takih filmov se tudi ne gleda pri 5 letih!
tud jaz se strinjam da pač otroci živijo tuki z nami in naj vejo kaj se dogaja okrog njih … starši jim moramo na njim primeren način predstavit oz. razložit ..
naš je tudi pri štirih že gledal hery poterja ker si je takooo želel .. pa ga še danes zelo rad pogleda … nikoli ga nič ni strah … nima nobenih strahov nikjer … ampak pri šestih je gledal en čudn film čist mimogrede .. z nekimi gorilami … in so se mu zdele prav grozne in zdaj pravi da se goril boji … čeprav sva že vse preštudirala kakšne so gorile … kje živijo … ga bo minilo … ampak priznam da sem presenečena nad tem … nikdar si nisem mislila da bi na tak način lahko dojemal gorile… pa se tam niso nič streljali … nič nasilnega ni bilo ..
ko je bila tista zadeva v Osetiji pa mu nisem dovolila gledati TV … niti povedala mu nisem … nič … naš je šel takrat glih v šolo in strah me je bilo da bi mogoče začel kaj povezovati … šola pa teroristi pa talci … kaj vem … te male glavice meljejo in domišlija je neskončna.
mislim da sem z vsakim letom bol kritična do TV in kaj gleda.
B.
Draga Soncica,
se strinjam s tabo, da bi starsi morali biti malo bolj pozorni kaj otroci gledajo na TV.
Hkrati pa bi te rada spomnila na vse tiste risanke, ki so namenjene otrokom in so hkrati prepolne agresije, krvi, …. Torej so stvari, katerih ciljna publika so otroci, pa so kljub temu zanje ne primerne.
Po moje je tudi veliko prevec nasilnih igrac (puske, sablje…).
Ocitno je da imajo starsi vse manj casa za otroke in potem svojo nedruzabnost kompenzirajo s kaksno neumno risanko ali igraco.
Kaj ces.
Jaz sele pricakujem moja prva dva otroka in ze zdaj razmisljam o tem kaj bo dovoljeno in kaj ne, seveda v pravi meri.
lp
ada
Ne vem, no, vsi ste tako planili po starših, češ da svojim malčkom dovolijo gledat neprimerne TV oddaje… Moja petletnica se npr. tudi boji lopovov, pa tudi pod razno ne gleda kakšnih krimičev, NMK ali kaj takega, sem in tja pogleda kakšno risanko. Preprosto je lopove privlekla ali iz vrtca ali pa stvar napihnila iz kakšnega našega pogovora. Saj smo zadnjič brali knjigico o vrani (ali je bila sraka…), ki je živalim pokradla vse igrače… pa smo imeli lopova in pogovor o tem… tudi iz tega lahko otroci s svojo fantazijo ustvarijo strahove… Da ne govorim o mlajši, ki se je pred enim letom grozno bala krofov. Ja, prav ste prebrali krofov. Smo jo prepričevali, da so krofi za pojest, pa smo jih kazali in pred njo jedli, ona pa je trmasto “vztrajala” v strahu. A zdaj pa zato ne bomo pekli oz. jedli krofov? Sama se spomnim, ko sem bila še majhna, pa neko noč nisem mogla spat, ker sem bila vznemirjena zaradi izleta, ki me je čakal naslednjega dne – ne me vprašat, kaj vse sem videla v sencah… pa nismo imeli takrat nobene TV, knjigice so bile čisto nedolžne (Ela Peroci ipd.), preprosto sem si pošasti izmislila…
Kok me tole pogreje, uglajena in fina, kakšno vezo ima to s strahovi otrok, ki jih omenjaš?
Moj triletnik tudi sem pa tja pogleda kakšno risanko na DVD-ju in imam jaz tistih 20 min miru na dan, zato ga še ne bo konec in to še ne pomeni, da sem slaba mati in da se nič ne ukvarjam z otrokom. Pač pa da si ti po vsej verjetnosti vzgojiteljica, ki vtika nos tja k ni treba!!!
Pa lep dan.
Darja
Sokrajanka oprosti mojemu izpadu, v bistvu me motijo komentarji v stilu iz urejene družine, ugledne družine, fine dame… ipd., ki jih vzgojiteljice, z mojo svakinjo na čelu, tako rade uporabljajo. Skratka, če priznajo ali ne, diferencirajo otroke na podlagi tega kaj so in kaj imajo njihovi starši.
Upam, da je zdaj bolj jasno kaj sem želela povedat.
Pa lep dan.
Darja
Kot otrok sem tudi jaz imela strahove in more ,katere se spominjam še danes pa ne zaradi filmov ampak pravljic ,kot so Čarovnice ,zmaji in volkovi.
Zato me zelo moti ,ko še ne triletnemu sinu želim prebrati pravljico in prav v vseh nastopajo grozljivi liki(rdeča kapica,sneguljčica,volk in sedem kozljičkov……)Tudi na zgoščenki od Marte Zore ZVONČEK(imam celo zbirko) so zelo grozljivo povedane pravljice in se jih sploh ne upam predvajat sinu,ki ima zelo bujno domišljijo.Mi je pa recimo za malčke zelo všeč risanka o Telebajskih,ker zelo pomirja in ponavlja kako se imajo radi :Hvala bogu ,ker jo najraje glada in ga drugače še ne zanima televizija.
LP moya