izsiljevanje

imam tri letno frčafelo in ne vem več kaj naj storim kajti nevem a smo jo preveč razvadili da zdaj če nečesa ne dobi ali da ne naredimo tako kot si je gospodična zamislila je vse narobe in začne zganjati sitnosti (nerganje brez pravega joka in brez solz)Uglavnem vse mora biti po njeno. Če pa je v varstvu pri babicah je pridna kot angel.Ko pa pridem domol nastopi jok in stok brez razloga.Včasih jo enostavno ignoreram vendar se lahko dere tud cel popoldan tko da mi začnejo popuščati živci.ponoč je isto nevem več kdaj sem spala celo moč brez zbujanja enostavno se zbudi in začne nergat.zanima me če katera doživlja podobno situacijo da bi o tem malo poklepetali.?

Sami še nimamo takih problemov, se pa bojim da smo na dobri poti ker je naša tamala tudi mala trma in svojeglavka (čista različica od bratca). Zmeraj mora biti po njeno in ne sklepa kompromisov. Ker je sedaj stara skoraj dve leti in ker njene zahteve še niso tako velike nekako še gre. Me je pa že kar strah kako bo in kakšno trmo in scene bo zganjala v bodoče.
Po moje še vedno velja, da ignoriraš njegovo grdo obnašanje in da ga poskušaš zamotiti s čim drugim.
Pa veliko veliko energije in moči. LP

Otroci točno vedo, kje lahko izsiljujejo in kje ne.
Nič hudega ne bo, če potočijo kako solzico, ker ni ‘takoj’ in ‘po njihovo’…. Kar naj se naučijo. Ker naš namen ni otrok osrečit, ampak jih pripravit za življenje.

LP Martina

Kot si lahko prebrala, imam sam take probleme s sinom – mislim pa, da ima Martina prav – tudi sam bom poskusil s tem, da ga zamotim (absolutno pa se strinjam, da jih je potrebno pripraviti za življenje in ne osrečiti na kratek rok.

Strinjam se z Martino. Moja štiri-in-pol-letnica je v zadnjem mesecu postala prava cmera. Se ji je očitno splačalo. Zdi se mi, da se je tega naučila od mlajše sestrice. Odločila sem se, da temu naredim konec in da cmeranje niti enkrat več ne bo obrodilo uspeha. V nekaj dneh je bilo cmeranja skoraj povsem konec, moj odgorov na cmeranje je namreč zdaj vedno: ‘Ne, ker se cmeraš.’ Če lepo vpraša pa skušam njeni želji ugoditi. Ob takem pristopu dvakrat tulila (bila je res zelo besna: ‘Mami me bo dala spat in pika’) po pol ure, potem pa je očitno ugotovila, da se cmeranje naenkrat ne splača več in da več doseže na lep način.

Veliko uspeha in lp,

Maja

tudi jaz sem ji rekla da če bo cmerala ne bo nič vendar to sploh ne pomaga se mi pa zdi da se je še najbolje obneslo ko sem jo enostavno ignorerala vendar pa ta cmeravost te dobesedno ob živce sprav. saj vem to je obdobje bomo že preživeli z veliko potrpljenja.

LP Frčafela

Strinjam se z martino. Svetujem ti knjigo Elizabeth Pantley – Z otrokom lahko sodelujete.

Zala

Tudi mi imamo eno triletnico, ki že od 1. meseca naprej nekaj zahteva, tečnari, joka, se dere, ihtavo valja po tleh in zdaj ko je večja postane čisto trda kot struna, tako da se je sploh ne da dvigniti iz tal. Pa je sploh nismo kaj dosti razvajali, hotela je biti razvajena. Ima tak karakter po mojem mnenju. Nekjakrat sem ji pač rekla, da če kaj želi (oz.zahteva) naj lepo pride do mene in lepo reče “prosim če bi lahko dobila to in to” pa potem to res naredi in tudi zadevo dobi, drugače pa ne, ignoranca tudi pomaga pri tem če vpije in kar nekaj hoče, kar nekaj, samo da se ona veselo dere in vpije in da obvelja njena volja.
Malo se je zdaj pri treh letih že naučila tega, da se da tudi na drugačen način kaj dobiti. Je pa zelo nemiren otrok že prvo noč po rojstvo se je popraskala po celem obrazu, tako da je potem spala cel teden v rokavičkah na rokah in še vedno zelo slabo spi, hodi ponoči okoli in največkrat pristane pri nama z možev, v zakonski postelji. Veliko veliko potrpljenja in uveljavljanje svoje volje je potrebna za take otroke, pa čim manj kazati da nas njihova ihta kakorkoli vznemirja, potem šele uživajo….

New Report

Close