pozdravljeni!

pišem vam prvič. doma imam 13 mesečnega sina, ki si že dobre 3 mesece tlači prstke v usta, ko hoče isiljevati. dejansko porine oba kazalčka tako globoko v usta, da mu gre na bruhanjae. mož je zdržal do konca in mali je dejansko izbruhal hrano. jaz pač tega ne morem, ga vedno prej vzamem iz stolčka, mu preusmerim pozornost.
naj omenim, da nima nobene bolezni, da je zdrav, fizično in psihično lepo razvit, da je bil dojen 2 meseca, da v zadnjih treh mesecih (kolikor se to dogaja) ni doživel nobenega šoka… in da to počne vedno, ko mu ne nudim pozornosti: recimo, ko grem na wc, ko kuham – on je pa v stolčku ali prenosni posteljici.
mislim, da se mu sicer cela družina dovolj posveča, da nima pomanjkanja pozornosti. jaz sem namenoma ostala doma dalj, da bi lahko z njim uživala. februarja pa gre v (privat) varstvo in me skrbi, če se bo to stopnjevalo. malo sicer upam, da ga bo tam minilo…

hvala vam za trud.

lp
maruša

Maruša,
v kratkem vam bo odgovorila Francka.

Pozdravljeni!

Bojim se, da ga ne bo minilo … Fantek je namreč našel način, kako vas vodi. Iz vašega pismo sklepam, da vas »ne spusti iz oči« in da mu sploh ne zadošča, če vas le sliši (med kuhanjem, ko greste na WC mu zagotovo sporočate, da ste tu, blizu …)
Njegova reakcija je res burna, močna in neprijetna a tudi oblika »prisile«, da se vi (ki ste odrasla oseba in veste, kako mora biti) vedete, kot zahteva otrok. V tem primeru bi dala bolj prav očetu, ki mu je pokazal, da s svojim vedenjem fantek ne bo dosegel želenega.
Vi ga torej prej vzamete iz stolčka, predenj bruha, začnete z njim neko dejavnost, se mu posvetite, ne glede na to, kar bi morali v tistem trenutku početi (mogoče likati, mogoče bi želeli pogledati dnevnik na televiziji …). Pa saj, ko dobimo otroka, se naše življenje, naše potrebe ne končajo, začne se pač življenje v troje.
Preprosto vam naj povem, da je tako majhen otrok še zelo egocentričen (kar je razvojno normalno). Prepričan je, da se svet vrti samo zanj, ker še nima izkušenj, da se vrti tudi za druge. In če v to njegovo prepričanje ne boste vnesli ritmov, kdaj smo skupaj, kdaj je vsak sam, kdaj vsak nekaj dela, da je potrebno včasih počakati (mali otrok malo časa, večji več časa), boste podaljševali njegovo odvisnost in ko nekaj ne boste mogli opraviti zanj točno takrat, ko se mu bo zahotelo, se bo vrnil k svoji zgodnji izkušnji (če naredim nekaj, kar mami ni prav, bo ravnala po moje).
Tako bo vaš otrok prve resne izkušnje, da se svet ne vrti samo zanj dobil (ne doma v emocionalno varnem okolju, kot ritem kot izkušnjo, da se da počakati, da drugih ne morem siliti v nekaj, da se lahko tudi sam zaposlim z nečim zanimivim …) npr. v vrtcu, šoli, kar je za otroke pravi šok. Saj veste učiteljica je le ena, otrok z različnimi zahtevami, potrebami in voljami pa veliko.
Torej, dogovorita se z možem, kako vnesti, seveda postopno, nekaj ritmov (kdaj ste čisto njegovi, kdaj delate nekaj drugega, kdaj gresta z možem ven (in ga čuva babica), pri tem se ne ozirajte na njegove »proteste«). Imejte v mislih, da imate kot odrasla oseba še mnoge druge obveznosti, ki jih sedaj ko ste tudi mama ne morete opustiti. Pozornost in ukvarjanje z otrokom je le del vaših obveznosti. Če gremo v teh predaleč, so posledice neugodne, saj otroka držimo v odvisnosti in delamo stvari, ki bi jih že moral sam. Tako ga v razvoju prej oviramo kot spodbujamo. To je tako kot z antibiotiki. So odlično zdravilo, vendar nas nenehno opozarjajo, da so prevelike količine prav tako ogrožujoče kot, če jih ni.

Verjamem, da vam bo skupaj z možem uspelo najti ritem zadostnega posvečanja otroku, hkrati pa dovolj volje in energije, da boste fantku znali postavljati jasne omejitve njegove volje.

S pozdravi.
Francka