Pozdravljeni,

Niti nisem prepričana ali sem se obrnila na pravi forum, ali sploh je prav da pišem o tem….Pa vendar, moram iz sebe to ven spravit.
Torej, naj začnem:

S partnerjem sva stara 36 in 39 let, nisva poročena, živiva na koruzi in imava dva otroka v nižjih razredih OŠ. Skupaj sva že 15 let.
Že od samega začetka, ko sva se spoznala, sem opazila, da fant rad uživa, žura, pije….ampak sem vse skupaj opravičevala s tem, da smo mladi in da to nam ‘pritiče’. Po 4 letih veze, sva se preselila v skupno stanovanje. V tem času se je fant začel tudi zelo uspeš no poslovno razvijati, jaz pa sem hodila v službo. V tem času sem bila veliko sama, saj je imel veliko poslovnih sestankov, pogovorov, ki so velikorkrat pripeljali do tega, da se je vračal domov ponoči, pozno, alkoholiziran. V tistem času se s tem nisem obremenjevala toliko, vsaj mislila sem, da se ne, kljub temu, da mi je bilo velikokrat hudo. Ko je prihajal domov pijan, ni bil agresiven, vendar pa je bil verbalno ‘pameten’, če se lahko tako izrazim.
Priznati moram, da mi je tak način življenja nekako ugajal, saj sem glede na to, da njega ni bilo nič doma, nobeno popoldne niti večer, imela sama veliko svobode in časa za prijateljice. Vikendi (tako sem vsaj mislila), so bili najini…spanje, crkljanje in TV….
Pri 26 sem rodila prvega otroka….in potem se je začelo. V roku enega leta po rojstvu, je začel veliko piti. Je bil pijan že čez dan, pilo se je celo noč, še nasčlednji dan in ko je končno omagal, je nekako prikolovratil domov. Z otrokom sva lepo počivala v spalnici, dete je spalo, jaz pa sem se pritajila, saj je ponavadi prišel v spalnico, naju pobožal….Včasih je imel nemogoče izpade, da je vpil na ljudi, ki naj bi bili okoli njega, vendar jih ni bilo. Kot da bi imel privide, skakal je po postelji, kjer sem spala, se ulegel pred vhodna vrata in tam zaspal….naporno, psihično. Vendar sem si lagala, da to pač tako je, da je čisto ok, ko je trezen in da naju ima rad.
Delala sem v službi, kjer sem imela 1x mesečno popoldanski turnus, do 20. ure zvečer. Kadarkoli sem delala v popoldanskem turnusu, sem preverjala, ali bo šel po otroka v vrtec ali ne. Zaradi njegovega zapijanja, sem morala velikokrat prositi starše, da so ga šli iskat, in seveda lagati, kako je poslovno zadržan tam in tam. Šele kasneje sem izvedela, da so po otroka šli njegovi prijatelji oz. partnerji, ga pripeljali do lokala, kjer je bil in se ukvarjali z njim do mojega prihoda. Sama sem takrat mislila, da se pač igrajo z otrokom, ker vem da imajo radi otroke. Ped kratkim sem pa izvedela, da so ga šli iskat v vrtec, ker je bil partner prealkoholiziran, da bi ga šel sam iskat.
Po 3 letih sva zanosila z drugim otrokom. Bila sem v precepu, ali narediti splav ali ne. Me je prepričal da ne, saj naj bi bilo vse v redu. Nosečnost je bila težja od prve, pa vendar sem bila za vse, kot ponavadi, sama. Za gospodinjstvo, otroka, …, tudi finančno me je obremenjeval, kljub njegovemu finančnemu uspehu. Skrbeti sem morala za hladilnik in račune, kar je bil zelo velik zalogaj za mojo denarnico, saj sem morala marsikdaj razmisliti ali lahko kupim kakšen sok, ali mi bo ostalo dovolj denarja za npr. mleko. Ko sem mu povedala, da je tako težko, naj nekaj prispeva, je bil njegov odgovor, da plačuje najemnino in da je ostalo na mojih ramenih, da ni pomembno koliko kdo zasluži, da tako pač je. Dobro, tudi to sem preživela. Ko se je rodil drugi otrok, je bilo samo še slabše. Pil je vsak dan, vsak dan je bil pijan.
Nekako se je strinjal, da bo starejšega otroka vozil v vrtec, vendar je zaradi njegovega ‘športnega dne’ velikokrat prišlo do tega, da sem zjutraj morala otroka odpeljati sama, zbuditi mlajšega, ga obleči, saj je bila zima, …Resnično mi je bil zelo malo v pomoč.
Prišlo je celo tako daleč, da je bil udeležen v nekaj pretepih, kjer jih je kar staknil, s steklenico, baseball kijem, tudi zabodli so ga. Vendar mu ni nič od tega odprlo oči. Pred dobrega pol leta sem mu dejala, da če se ne bo umirilo in zmanjšalo vse skupaj, da odidemo. Pa se je posmehnil, češ, kam pa boste šli, pa s čim boste živeli….In seveda, ostali smo. Starejši otrok že ve kdaj se mu je pamet no izogniti in gre v sobo, mlajši pa ne, zato se čudi, kako iz smeha pri pijanem očetu kar naenkrat pride do grobosti…Otroka poskušam čimbolj zaščititi pred vsem tem, tudi naložim ju v avto in se vozimo po mestu, dokler ne gre on spat, da imamo mi mir. Smo se vozili tudi že 3 ure…od 20. ure dalje….
Sedaj lahko rečem, da sem si vsa ta leta lagala, zatiskala oči in opmetala pod preprogo….Letos poleti pa mi je njegovo dejanje odprlo oči8.
Naj najprej povem še to, da sem konec maja pustila službo, kjer bi morala zaradi prihajajočega eura raztegniti delovnik velikokrat na 10 ur, vikende, praznike. Ko sem mu to povedala, je rekel nikakor na boš tako delala, kdo bo pa po otroke hodil. Kdo da več zasluži…no in sem ostala doma.
Šli smo na morje in od konca šole pa do srede avgusta je z nami preživel 14 dni…bilo nam je lepo, imeli smo umirjen dnevni ritual, nič ni šlo na brzino…..kadar pa je bil on z nami, je bilo vse napeto, vedno neko tekanje, sem tja, gremo, ne, ja…
In potem se je zgodil usodni večer….Na morju se ga je napil in prišel v apartma okoli 4 ue zjutraj. Zvlekel me je za lase iz spalnice, me položil na kavč, me začel daviti (za nekaj trenutkov sem izgubila zavest) in vmes vpil, da me nihče niti gledat ne sme!!! Nobenega razloga za tako govorjenje ni imel. In ko sem mu to povedala nasednji dan, je trdil da se ničesar ne spomni (kot ponavadi), da mu j ežal, hudo, da ne bo več pil….Čez nekaj ur pa je pripomnil, da sem že morala kaj jezikat da je kaj takega naredil….
Naslednji dan je naneslo, da sta bila otroka sama z očetom pri apartmaju, na plaži, jaz sem morala v trgovino. Vmes je začelo deževati, dobila sem slab občutek in pohitela sem domov. Otroka sta mokra čakala pred apartmajem in ko sem vprašala, zakaj nista noter, sem dobila odgovor: oči naju je nagnal ven, da ne dežuje toliko in da ni hladno. On pa spi v dnevni sobi.
S tem, da je imel na razpolago dve spalnic¨!!! Ko sem vstopila v apartma, sem bila zelo jezna in sem mu rekla, da imata otroka ne glede na vreme, parvico biti noter ko jima paše, saj ima spalnico za spanje. On pa nazaj, da naj bosta zunaj, da ni tako hladno, da če on hoče spat, bo spal, kjer bo hotel.
V kratkem smo otroci in jaz spakirali in se vrnili domov, on tudi. In po poti sem razmišljala in kapnilo mi je, da tako naprej ne gre več. vsak pogovor z njim je brezploden, saj se ne drži dogovorov, obljub, danih besed….Zato sem začela delovati potihem. Intenzivno iščem službo, čeprav moram priznati, da je težko, še na razgovore skoraj ne vabijo, stanovanje imam urejeno, starši mi bojo odstopili stanovanje, kjer so bili do sedaj podnajemniki.
Na dan ko bojo podnajemniki spraznili stanovanje, mu mislim povedati, nekje v lokalu, ker se ga na samem bojim. Upam na razumni pogovor, da se bova lahko tudi kaj dogovorila, kljub vsemu pa se pripravlam na najgrši scenarij (posvet pri odvetniku, center za socialno delo) – to me vse čaka naslednji teden. Žalostno, da po tolikem času ne morem predvideti njegove rakcije, a vendar priznam, tako je.
Predvsem bi rada kakšno vašo izkupnjo v podobnem primeru, toplo besedo, ker kljub temu, da vem da nam bo lepše, da bomo živeli mirnejše, se bojim….brez službe…ali mi lahko zato vzaeme otroke….
Naj povem, da je finančno premožen, da je to karta, na katero lahko igra da bi dobil otroke…pa vendar…tudi jaz imam finančno pomoč (starpi, stari starši), s katero bi preživeli normalno, dokler ne bi dobila zaposlitve…

Vem da je vse zmedeno napisano, vendar se soočam s strahovi…
Naj vam povem še to, da vse kar sem napisala, je le nekaj malih kapljic našega skupneg življenja. Ob pisanju teh besed spomini kar vrejo v meni…vendar ne morem napisati tako dolg post.

Hvala da ste se prebili do konca….

Pozdravljeni!

Hvala, da ste nam zaupali svojo zgodbo! Čestitam vam za moč in pogum, ki sta gotova potrebna za vašo odločitev. Sprejeli ste odgovornost za svoje življenje in ga nameravate obrniti na bolje. Zase in za otroka. Ob strani vam stojijo ljudje, ki vas imajo radi. To je že zelo veliko.
Glede otrok pa tudi ne skrbite. Vaša trenutna nezaposlenost ne more biti zadosten razlog, da bi partnerju sodišče kar “avtomatično” dodelilo otroka. Sodišče bo pridobilo mnenje centra za socialno delo o koristi otrok.

Kar pogumno naprej, caress!

le pogum…

žalostna zgodba, nič boljša od moje, le da sem starejša od tebe.Če prečitaš odgovor pod naslovom.fant je za splav jaz ne, pod imenom tačka ti bo že marsikaj o meni jasno.Tudi jaz sem bila poročena 13 let, tudi moj bivši mož je redno zahajal v gostilne, tudi jaz sem bila veliko sama. Kakšenkrat mi je bilo tako hudo da sem si rešnično želela da se ne bi sploh več vrnil domov.Potem mi je nekega dne počil kino!Pustila sem vse kar sem si tam ustvarila.Vse moje žulje………..
…Odselila sem se v najemniško stanovanje.Odločitev ni bila lahka.Malo so mi pomagali starši, ker so se v zadnjem hipu zavedli, da bo kaj z mano močno narobe če od tam ne odidem. Soočala sem se z mislijo na samomor.A SEM VZDRŽALA in mi danes ni žal, saj mi daje veliko moči tudi hčerka ki ja danes stara 15 let.
ODIDI
Na začetku bo hudo, pa vidim da imaš okoli sebe ljudi ki te imajo radi.Na tvojem mestu bi to naredila čimprej saj ti mentalnega zdravja nihče ne more povrniti.Misli na otroke, saj potrebujejo zdravo mamo, ki bo hodila z njimi po svetu z glavo pokonci.

SREČNO IN SPOROČI KAJ