Izkušnje v zavodu Stična
Pozdravljeni,
zanima me ali ima kdo od vas ima izkušnje z Zavodom v Stični, kjer delajo na izgubljanju teže in pravilni prehrani.
Pred kratkim sem vas že spraševala za mnenje pri hujšanju 10.letnika z 59 kg in 155 cm.
Kaj menite o tej šoli? Ali je za otroka dobrodošla ali je preveč stresna?
Baje obstaja tudi varianta med počitnicami? Kaj se bolj obnese čez leto ali čez počitnice
in kakšne so pri tem vaše izkušnje.
Hvala za odgovor in lep dan Ana
Moja znanka je tam imela malega sinka, ampak zaradi neješnosti. Bila je še kar zadovoljna in tudi sine se je kar nekaj popravil. Je bilo pa za njega na začetku precej stresno in so ga mislili že vzeti ven.
Pozdravček Marika
Ana, res te prosim, da ne zameri, amapak nekaj bi komentirala.
Kako je sin pridobil toliko kil? Če ni kakorkoli bolezensko (hormoni ipd), potem razlog leži v družini in družinskem prehranjevanju. In če je tako, potem ne bo pomagala nobena šola zanj, ampak za celo družino, predvsem starše. Kaj se kupuje, kako se kuha, kakšne navade imate, vse to je potrebno postavit na glavo, spremenit.
Ne zameri teh besed, prav? Spomnim se otroske sosede, ki je bila res prekomerno debela, a razlog je bil zelo preprost – njena samska mama (normalno suha!) ji je dnevno dostavljala sladkarije “ker jih ima tako rada”. In potem sem jih občasno videvala, kako gresta pozno popoldne na dolg sprehod, kako sta začeli kolesarit, mama je povedala, da je spremenila prehrano…..in rezultati so se pokazali. Punca je še sedaj vitke sorte.
Ojla. Stično poznam iz lastnih izkušenj. Ker sm bla tm zarad težav s kolenom o hujšanju vem bolj mau. Vem da se otroci vsak dan tehtajo, pa da majo 5 obrokov na dan, da je hrana dobra(saj tko so men govoril uni k so hujšal), majo veliko športa, je tut bazen tm, drugač pa shujšajo velik in če se tega tut doma držijo ne pridobijo nazaj. Aja pa priporočam med počitnicami.
lp
Ti povem iz svojih izkušenj. Pri 16 letih sem bila 10 mesecev v tem zavodu in sem izgubila 30 kg. Zrihtali so mi, da sem hodila v srednjo šolo v Ivančno Gorico, za osnovnošolce pa imajo šolo v zavodu.
Glede tega kdaj je bolje, da gre otrok tja je moje mnenje, da se poskusi zmenit, da bi tam ostal čimdlje, ker program učenja pravilne prehrane traja 3 tedne, potem pa gre otrok načeloma lahko domov. Jaz vem, da nebi toliko shujšala če bi šla po treh tednih domov, zato se pogovori tam, kako dolgo bi lahko otrok ostal. Če te še kaj zanima pa piši tle gor.
Ja Elena, res je napačna tudi naša prehrana. Vse preveč mesne in premalo zelenjave in sadja.
Enostavno pa ne vem, kako naj moje mesojedce in nezelenjavarje navadim na bolj zdravo hrano, ker je enostavno nočjo jest.
Zato sem pomislila, morda bo pa sin bolj upošteval če bo slihšal še drugje. Ne vem več kaj naj…
Morda kakšen nasvet.
Lp
Koliko pa vas je v družini, poleg vaju s sinkom?
In če bo sine tam pridno poslušal, še ne pomeni, da se ne bo vrnil na stara poto, ko bo spet v domačem okolju, kjer se pač nič ne bo spremenilo. To je kot dieta, po katri koncu ničesar ne spremniš. Pa si tam.
Pozdravček Marika
jaz sem bila tam že pred leti in sicer med poletjem, 3 tedne torej. osebje tam je zelo prijazno, se trudijo… enkrat tedensko je odvzem krvi, 5 obrokov dnevno – imaš občutek kot da stalno ješ, čeprav ejš pravilno, veliko je gibanja., prijetna okolica, družba… A VENDAR – tehtajo te vsak dan (postaneš že s tem malce obseden!), največji problem je pri majnih otrocih, ki so že po naravi bolj občutljivi, zelo pogrešajo svoje starše, so prvič od doma, za njih je ta izkušnja zelo stresna! poleg tega pa majhen otrok od tega programa pač ne odnese veliko, to je DEJSTVO! lahko shujša tam za nekaj kg, a če pride domov, v isto okolje, kjer se še naprej neprimerno prehranjuje in premalo giblje v tednu dni pridobi izgubljene kg. poleg tega pa otrok nikakor ne more odločati o prehrani in gibanju sam – to je dolžnost staršev!
moje osebno mnenje je, da predebel otrok v nobenem primeru ni sam kriv za svoje stanje, temveč so VEDNO za to krivi njegovi starši! in noben izgovor ni, češ ja pa tako radi jedo čips, ja pa mi smo navajeni mastne hrane, pa oni radi jedo salamo, zelenjave pa sadja pa ne marajo, ja pa če nočejo telovaditi… če je otrok predebel, mu lahko edino pomaga njegova družina – s spremembo življenjskega stila.
p.s. izvzemam primer bolezenskega stanja (otrok se prehranjuje in giblje normalno, a ima prekomerno težo)
se podpišem pod tvoj post! Otroka dati iz domačega okolja da shujša……….
meni se zdi, kot da bi ga kaznovali. In to za nekaj, kar ni njegova krivda ali pač bolezensko stanje, ko nihče ni kriv.
Ana, otrokom smo njihove prehrambene navade privzgojili mi, starši (pa še gensko predispozicijo dali). In če niste ravno nagnjeni k zdravi prehrani, SEVEDA otrok ne obožuje zelenjave. In seveda raje sedi kot teka okoli.
Če gledam moja otroka, bi oba jedla le pire krompir, makarone, govejo juho in obilico sladkarij. Nič mesa, nič zelenjave, sadje minimalno. Vendar naša kosila zgledajo tako, da so na mizi vsaj tri vrste zelenjave in oba jih morata poskusiti (o zelenjavi in njeni korsitnosti sem si že jezik obrabila) – sedaj ima vsak že svojo najljubšo zelenjavo (sin brokoli, koruzo, korenje, paradižnik; hči pa brstični ohrovt, korenje, zeleno kristalko z jajci).
Meso jesta približno dvakrat tedensko in to minimalno, ker pa imamo radi ribe, sem se priučila delanja rib. Pečem le enkrat tedensko (pa to zelo rada počnem…) in še to bolj sadne pite. Ko vidim, da kakšen od otrok postane malce bolj zalit, še bolj začnem pazit. Popoldne jima pripravljam sadne krožnike – lepo zloženi krhlji jabolk, mandarin, kivija, zadeva zgleda lično in že zato jo pojesta. Vsak dan se lahko tudi sladkata, a to gre za tri, štiri koščke čokolade ipd.
In migamo – vsak posebej (midva z možem sobno kolo in telovadba, hči ples, sin judo in plavanje) in vsi skupaj (kolo, rolarji, sprehodi, tek, hribi,…).
Daj no, saj bo šlo, samo cela družina naj skupaj stopi in ti, ki si najbrž na čelu prehranjevanja, postavi nek režim, vse postavi pred dejstvo in tako naj bo, pa pika!
No tudi jaz lahko kaj napišem o tem. Nečak star 12 let je bil letos avgusta tam tri tedne. V tem času je shujšal 8 kg. Kasneje je imel še vsake toliko časa kontrole, kjer so preverili kako se drži novega načina prehranjevanja naprej. Do danes je vse skupaj izgubil 12kg in trenutno mu je zdravnica rekla, da naj to težo samo še vzdržuje. Ker še raste, bo s tem njegova postava še dodatno bolj suha. Fant je bil navdušen nad življenjem v tem centru. Sklenil je veliko prijateljstev, obenem pa se naučil kaj, kako in koliko jesti. Ob pravilni prehrani so tam seveda tudi veliko migali in se nasploh gibali. Nečaku to sploh ni bil problem, saj trenira rokomet 4x tedensko in ima veliko kondicije. Bil pa je to res velik problem za druge otroke, ki tega niso vajeni. Vsak dan je moral pisati (tudi kasneje) dnevnik, kaj in koliko dnevno poje. V glavnem, do sedaj je bila njegova pot uspešna.
Sedaj pa bi omenila še nekaj besed Eleni in drugim, ki zadevo zelo posplošuje in vso krivdo naprti staršem. Se strinjam, da delček krivde nosijo tudi oni, veliko pa je odvisno od metabolizma otroka in njegove volje poleg tega pa seveda tudi od okolja v katerem živi, se giblje. A je katera uspela ali pa vsaj poskušala najstniku prepovedati tako in drugačno hrano?? A je bilo uspešno? Verjetno so pogorele še pri kakšni drugi zahtevi in ne zgolj pri prehrani. Kako lahko starši (razen večnih govoranc) vplivajo na to, da otrok v šoli pri kosilu ne bo šel 2x, 3x po dodtake ali pa pojedel malico tistih otrok, ki se zmrdujejo nad določeno hrano? Kako mu preprečiti, da ne zapravi žepnine za hamburgerje in pomfri? Morda res pomaga vzgoja od malega naprej (a si upa katera reči, da se tega striktno drži in da doma ni nobene “junk hrane”), ampak zadnja leta je vse to vedno težje. Pa ne bom sedaj o tem in o večnem pomanjkanju časa pa o dragih polnozrnatih in drugih zdravih izdelkih, bolj se mi gre zato, da se naj ne meče vseh staršev v isti koš. Sama imam dva otroka 9 in 7 let sta stara. Jaz se bojujem s kilami odkar sem se hormonsko zdravila, ker nisem mogla zanosti, moji otroci pa so suhi kot prekle. Sploh ta malega so same kosti. Jaz si za sebe kuham posebaj, otroci in mož (tudi on je suhec) pa hočejo takoimenovano junk hrano (beli kruh, bela moka, ocvrta hrana, sladkarije….) Zakaj so ravno oni suhi, jaz pa moram zmerom paziti na to kaj in koliko pojem? Jaz s svojimi zahtevami sem vedno tarča posmeha onim, ki lahko jejo vse pa so vendarle suhi in postavni. Torej premislite prej preden nas vse vprek obsodite.
Moni, eno so hormonske težave (kar očitno Anin otrok nima), drugo je pa pač debelost zaradi jedenja in nemiganja.
Pri najstnikih verjamem, da človek precej težko vpliva kako in kaj jejo, a Anin sin je star 10 let. Jaz imam doma 9,5 let staro hčerko. Glede pohajkovanja po picerijah, McDonaldsih, zapavljanju žepnine ipd sva (predpostavljam) precej na istem – sedaj imamo namreč starši še kar dobro kontrolo nad tem. In imamo vzvode za omejevanje, pri 15-ih bo to najbrž padlo.
Mislim, da gre za to, da se z otrokom pogovarja in z lastnim zgledom in skupaj s celo druzino preusmerijo prehranjevanje – o tem jaz govorim.
Jaz doma dolgo hčeri nisem govorila o debelosti, potem sem ji povedala o anoreksiji in bulemiji, nato so skozi čas sledila njena vprašanja npr. Zakaj je tisti tam debel? Pa ugotovitev, da je ona debela, pa zakaj je neka vaditeljica v plesni šoli precej okrogla, pa toliko miga? Pa sva debatirali o vplivu prehrane, vrsti prehrane ipd na videz. in takrat sem ji tudi rekla, da ji priporočam, da ne je v šoli vseh piškotov, rogljičkov, sladkarij od drugih, ker bo to preprosto vplivalo. Povedala sem ji o svoji debelušnosti v najstniških letih, ki je bila posledica smokijev, čipsa in sladkarij. Seveda punca še vedno grcka vse to zunaj, a se ne nažira.
Verjamem, da so starsi jedro vsega, oni so zacrtali pota prehrane v druzini, ce se ugotovi, da ta niso ravno dobra, se jih da popravit. A ne tako, da bo cela druzina jedla klobase in salame, otrok pa prepečenec. To pa ne gre. Otrok (če je drugače zdrav) bo shujšal že samo z običajno zdravo prehrano, ki je manj kalorična, mastna, bolj vlaknasta in če bo vedel zakaj jo je, se tudi v šoli ne bo recimo basal na skrivaj s čipsom.
lep pozdrav!
P.S: Oprosti, če sem bila preostra, ampak vse prerado slišim starše, ki vse živo pojasnjujejo z “tako pač je” “kaj čmo” “nič ne morem naredit, me ne posluša”. Ne!!!!!!!!!! To ne velja. To je izgovor.
jaz sem bila tudi v tem zavodu (3 tedne), ko sem bnila stara 14 let. Zgubila sem 15 kg, potem pa sem postala obsedena s kilogrami. ko sem bila doma sem izgubila še veliko kilogramov in sem se že začela odločati, da sploh nič več ne bi jedla. bila sem tako obsedena, da sem morala še enkrat v zavod, tokrat zato, da sem se nazaj redila.
To so moje itkušnje, vendar poznam pa veliko primerov, ki so dokaj uspešni.
Sicer sem potem ko sem bila ‘ozdravljena’ obsesije kilograme dobila nazaj, do normalne teže. Odkar sem pa na faksu so se pa začeli kar nabirati, za to pa je kriva predvsem prehrana na bone, katere se ne poslužujem več.
pozdravček
Elena jaz se načeloma strinjam s tabo, da največ damo otroku starši. Samo za primer pa ti povem, da imam dve hčeri- 10 in 12 let. Večja je suhica (kot moja mati) in poje vse kar vidi, kar pomeni, da poje veliko več za kosilokot jaz, je veliko mesa, zelenjava, krispijev, čokolino…. v glavnem vse razen čokolade- ta ji ne gre preveč. No in mlajša, ki je zelo malo in je nora na čokolado- samo da jo vidi jo poje. Pa se pazim, da je nimamo doma, a če ji dam žepnino- jurja na mesec, gre vse v čokolado. No za primerjavo ti povem, da tehta mala 35 kg na 142 višine, večja ima 35 kg na 150 višine.
A starejša je tipična suhica, mlajša pa ima mojo polno postavi- nič ji ne visi.
S športom se ukvarjamo- hodimo, kolesarimo, smučamo, rolamo….
Pa delata enako, obe imata veliko športa v šoli…Ne morem reči da je razlika. In sem nekoč govorila z enim dr. in mi je rekel, da so eni ljudje, ki lahko pojedo vse in ima telo zelo majhen izkoristek te hrane in drugi, ko telo vse kar pojemo izkoristi. Vedno bolj sem prepričana, da je res tako.
Moja ima 149 cm in 36 kg, torej najbrz nekaj takega kot tvoja starejsa? A to ji (na zalost) ni naravno dano, ves, je kar nagnjena k debelosti. Kot otrocek je bila lepo zalito bitje.
Ja, dednost naredi svoje, definitivno. Pri nas v druzini NI srecnezev, ki so naravni suhci. ne moz, ne jaz, ne moja druzina, ne njegova – in potem je le odvisno, koliko se kdo bremza. In ce vidis, da imas takega otroka, ja, je treba zadeve prilagoditi – kar je najbrz lazje za nas, ki smo tudi taki, kot za starse, ki so rojeni suhci.
Ja pri nas sta obe družini malo mešani, a nikjer ni pretiranih suhcev. Edina svetla izjema je bil moj oče.
Pa moji otroci?
Sedaj ko je preteklo že toliko let, človek lažje vidi. Kot majhni so bili vsi povrečneži, Trebuščki, lepi prijazni smejoče zaliti obrazki vedno rdečih lic, obročki okoli zapestij, drugače pa čisto običajni. Zadnjim štirim je skupno to,da so dolga leta popolnoma odklanjali meso in še danes so le občasni mesojedci. Beljakovinski izpad smo pač morali nadomeščati, saj je tudi šport zahteval svoje.
Zelo so si različni. Ena je popolnoma vse, druga bi najraje živela od sendvičev, mlečnih izdelkov, sladkarij, močnih sokov in sadja, tretji in četrti zelenjave (razen krompirja in rdeče pese) ne pogledata niti pod razno, najmlajša se za prehrano še vedno odloča zgolj nagonsko. Mož za zelje pravi, da je to tisto, kar se obeša po rebrih in za juho,da voda teče na pipi. JA pa še do nedavnega bi bil ribič, če bi v Savi plavali prašiči. A tudi njemu se je meso začelo upirati.
Danes mi je jasno tudi to, zakaj vsi moji otroci zjutraj (pa če je treba ob 5h pa ob 5h) zajtrkujejo. Zato ker sem bila jaz doma. Nikoli jih nisem s tem posiljevala, saj sem jaz kot otrok in še do lani le malo kdaj zajtrkovala. Kar prišlo je tako, samo od sebe. Z določenim redom od malega, ki smo ga pač uspeli ohraniti s tem, da sem doma.
In vse tja do kakega 13 leta nam je uspelo nekako brzdati težo. Potem pa se začne. Ritke začnejo štrleti ven, stegna izgledajo sprva nabita, potem pa že kar debela, trebušček se začne prevešati preko hlačnega pasu. Tudi pri fantu.
Starejši dve sta danes večji od mene (166 in 168), a tudi precej težji. Ni panike, a tudi ne zanemarljivo pri teh letih. V prihodnjosti, ob morebitni nosečnosti, se bosta prav gotovo razlezli.
Jaz sem bolj na strani Elene in me bolj vleče v tisto smer, da starši nosimo levji delež. Saj smo ljudje različni. Kot moji otroci. Moj 13 letnik poje toliko, da te skorajda kap, pa ne vem če jih ima 38kg. Kosi kruha, da ti zlomijo nogo, če ti padejo iz rok, skleda ajdovih žgancev z ocvirki, pa še nekaj čokolade čez, pa ene tri banane…..Hčera poje pol manj, pa ima preko noči skorajda kilo več.
A vendar nekako svoje otroke že od malega učimo in jim privzgajamo določene stvari. Tudi zgledi vlečejo. Sine želi biti podoben očetu, hčera posnema mater.
V družinah kjer prihaja do konfliktov, se lahko kaj hitro dogodi, da si sine želi biti podoben materi, ali pa se tudi na področju prehranjevalnih navad močno postavi na očetovo stran. Vsi ti problemi pač niso tako zelo preprosti, kot se nam včasih dozdeva.
Biti ta boj, skupaj v družini, je veliko težje in dolgotrajnejše, kot bojevati svoje osebne bitke. A vsak še tako majhen dosežek, je veliko slajši, saj nas povezuje.
Pozdravček Marika
Tudi moj znanec je bil poleti v tem zavodu. Kile so res šle malo dol in celo nekaj naukov se ga je prijelo, a ob neredu doma, to kar puhti v zrak. Fant ima 8 let, 60 kg, mislim pa, da ni visok 140 cm oz. tam nekje. Par let starejša sestrica je sicer malo boljša, a še zmeraj “čudovito zalita”. Mamica pa obsoja vse okoli sebe, kako so za to krivi, kako jima nona ( ki ju vidi 2 x na mesec) da preveč za jest in jima za domov kupi včasih škatlo merendin ( tudi to je nona ukinila). Ne zaveda pa se, da ona kot mati, otrokoma dovoli, da to škatlo merendin zmažeta v pol ure ( pri naši hiši je vedno trajala cel teden- vsaka eno merendino za zajtrk). Enkrat sem bila slučajno pri njej in je ta mali imel drisko. Bilo je okrog šestih zvečer in mali je bil lačen, pa je vzela piškote in mu gor mazala nutelo. Halo!!?? Driska? Ura od večerje?? Dosti predebel??
Ne. Niso vedno starši krivi, a če bi njo poslušala, sploh ni ona kriva, pač pa svet okoli nje. In mož. ki jo je pustil in nona, ki ni videla, da ji je mali za hrbtom pojedel star kruh iz lonca za prašiče (ja, tudi to se je dogajalo). Sploh ni kriva mati, ki ponudi večerjo ob katerekoli uri, ali pa tudi ne. Ki ima vedno pripravljen največji kozarec nutele v najnižji omarici, da si ga otrok lahko kadarkoli vzame….
Dovolj…Ni bil moj namen obsojati, le povedati par dejstev.
lahko povem še jaz…imam dva, mlajša je bila prava bajska, nič ni marala samo redilne in nezdrave reči in kar širila se je. shudila je pri 15 in takrat imela že 14 kg. Danes imao 11 let in je taka suhica, da ji prav smešna kako ji tiste dolge suhe noge in roke štrlijo na vse strani. Je pa še vedno samo nutelo, pomfri in sladkarije. Že nekje dobi. Starejši je žeod nekdaj pravi suhec. Je pa vse in je blazno natančen in dosleden pri izbiri zdrave hrane. Ogromno sadja in zelenjave, pa žitarice in nič olja, samo belo meso in veliko soje, kar utrudim se ko mu kuham. Ima 17 let 174 cm in 52kg…pa bodi pametna mama in vzgajaj otroke. Včasih preprosto nr gre.
Moja sestra in njen mož sta nam lahko vsem za vzor kako skrbita za zajtrk, kosilo in večerjo,redno morska hrana, enkrat na teden brez mesa…nečak ima pa pri petih letih 36 kg. Za kajže?
oprosti, a tvoja poanta, empiricno preizkusena naj bi bila, da naj otrok kar je “samo nutelo, pomfri in sladkarije”, genetsko je pac dolocen, kakor je dolocen, pa konec? Ce je nagnjen k debelosti, bo debel, ce k suhosti, bo suh, ce gre le za tako razvojno obdobje, pac pocakejmo, da mine………..in sklep: ce pa skrbis za zdravo prehrano, pa skoraj unicis otroka.
Ne. Preprosto ni res.
je pa udobna razlaga.
