IZHOD,KJE IN KAKO

Stara sem že skoraj 30 let, leta me ne obremenjujejo, obremenjuje me pa pretirana navezanost na starše. Čas, da si uredim prihodnost, da si ustvarim družino je pred mano, mene je pa strah. Ko pomislim na to, da se bom preselila k fantu, tam si boma uredila stanovanje me grozno boli. Večkrat jočem, želim biti staršem na razpolago kadarkoli, tako kot sta bila ona dva meni. Čeprav grem le 10 km vstran, mi je vseeno težko pri srcu. Domov bo prišla živet sestra, ki ima bistveno drugačen karakter, ni tako pridna, delavna…ni pa slab človek. Prevečkrat razmišljam o tem, fant pravi, da se bo vse uredilo, mene je pa strah. Celo vest me peče, ker sta res zlata starša, rada bi jima povrnila kar sta ona dva dala meni. Zdi se mi, da se umikam, od fanta, od staršev…na drugi strani je pa v meni želja po svojem kotičku. Ne vem, kako se spoprijeti s tem, kako to najboljše in najlažje preživeti. To me tako ubija, da včasih postanem kar depresivna. Mislite, da se bo stvar uredila, ko bom imela svoje otroke, ko jih bom razveselila z vnučkom? Kako se s tem spopadejo družine, ki so zelo navezane en na drugega, mi lahko kdo pove svoje izkušnje, lepo prosim!!!

starši te imajo radi in te nimajo, zaradi tega, ker bi želeli, da skrbiš zanje, ampak da živiš svoje življenje in da si srečna. A misliš, da ne bosta vesela svojega prvega vnuka? Verjemi mi s tem ju boš zelo osrečila, osrečila ju boš tudi, ko bosta s fantom prišla na obisk….Mnogo stvari je, kako jih lahko osrečiš…Ne skrbi, vse tvoje misli so odveč, vse bo ok in lepo. Ne boj se živeti, ker lahko s tem veliko zapraviš.IDI IN BODI SREČNA! 🙂

Imam občutek, da sta te starša pravzaprav priklenila nase (ali eden od staršev) in te nista vzgajala za odgovorno in samostojno osebo, pač pa v tebi vzbujata občutke krivde, ko pomisliš na to, da bi se osamsvojila. Starši, ki imajo res radi svoje otroke, dobro vedo, da so otroci samosvoje osebnosti in jih z ničimer ne priklepajo nase. Ti pa imaš do njih bolezensko odgovornost, bolezensko navezanost. Možno je, da so ti v otroštvu vzbujali občutek krivde, kadarkoli si razmišljala o sebi in lastnem zadovoljstvu (in si njih zanemarila). To lahko starši počenjajo tudi podzavestno in se popolnoma žrtvujejo za svoje otroke, tako da so otroci prepričani, da so starši pravi svetniki. V bistvu pa ti isti starši uživajo v svojem mučeništvu (lik cankarjanske žrtvujoče matere).

Sama razmišljaš celo o tem, da bi imela otroka zato, da bi staršema naredila veselje z vnukom. Po drugi strani je naravno, da te taka nenormalna navezanost na starše muči in ubija. Bistvo vsakega človeka je namreč osamosvojitev, samostojnost in neodvisnost. Mislim, da bi si morala poiskati pomoč strokovnjaka – psihoterapevta in čimprej prerezati popkovino, ki te še vedno veže na starše.

Praviš, da si stara 30. Kdaj boš pa začela živet svoje življenje? Pri 40ih?

Skrajni čas je že, da si urediš svoje življenje! Staršem boš “vračala” zahvalo za vse dobro tako, da boš z njima v lepem odnosu: da boš prihajala na obisk, jih kdaj poklicala, jima pomagala ko bosta rabila pomoč…. Ne boš pa pomagala sebi, če se boš ubijala s tem, kaj lahko še zanju narediš in se ves čas obremenjuješ samo s tem. Ko te bosta rabila, ti bosta verjetno povedala, a ne?!?!

To z vnukom se mi pa zdi že pretirano. Otroke imamo iz drugih razlogov, a ne? Ko si jih želimo imeti z nekom, ki ga imamo radi in ko smo na to 100% pripravljeni. Ne pa da bi ga “podarili” staršem.

Končno bo pa doma tvoja sestra, a ne? In ker tebe ne bo, bo za starša pač poskrbela ona. Ko bosta rabila pomoč, jo bosta dobila od nje, tako kot sta jo do sedaj, ko si bila doma ti, dobivala od tebe. Edina razlika bo v tem, da ona verjetno ne bo ves čas krožila okoli njiju, kaj bi še lahko zanju naredila, ampak jima bo na razpolago, ko bosta rabila pomoč. Ti si 30, starša verjetno okoli 50, nisi napisala, da bi bila bolna, garala kje na kmetiji od jutra do večera… torej sklepam, da ne rabita nekoga vedno ob sebi!??!

Zato se kar lepo umiri in pusti strahove ob strani. Poskrbi zase, ker če se boš obremenjevala z drugimi, lahko pri sebi pozabiš na kaj pomembnega.

Ni prav, da sta te starša tako “privezala” nase. Končno bi lahko sama uvidela, da je skrajni čas, da poskrbiš zase in za svojo prihodnost.

Pa veliko sreče v novem življenju!!!!!!!!!!!!!!!!

Nana