Pozdravljeni,

Iščem pomoč, kako nazaj vzpostaviti družinsko harmonijo, ki je zbledela, pa ne vem ne kako ne kdaj.
Lahko rečem le, da so naši skupni trenutki postali strah vzbujajoči in utrujajoči.
Z možem sva poročena 10 let, imava pa sina starega 6 let in malčico 20 mesecev.
Oba sva polno zaposlena, mož ves dan in v tednu za več dni službeno odsoten. Tako da lahko rečem, da živimo skupaj tista dva dni za vikend skupaj.
Za 6-letnega sina lahko rečem, da je bil dokaj vodljiv otrok, obdobja trme nam je uspevalo krmariti. V zadnjem mesecu, odkar je vrteca konec, preživlja čas pri mojih starših. Določen čas pri njih je miren, vodljiv, pridno pomaga, potem pa na vsak način hoče gledati tv ali igrati računalnik. Imamo sicer načelo, da se med tednom ne računalnika ne tv ne gleda, sploh pa risank ne. Sicer postane prav odvisen od gledanja televizije in gledanja v računalnik Zato je načelo, da mu dovolimo gledanje ob sobotah in nedeljah po 2 uri. Vendar ko od njega pričakujem, da je dovolj, ko se ta čas izteče, začne jokati in vse mogoče početi, enostavno presliši ukaz. Jezen je na vse nas; v bran govori tudi, da hočemo, da umre in da imamo sestrico rajši, da ji namenimo več pozornosti, njemu pa nič. Pojasnim mu, da imam oba otroka enako rada, vendar vztraja ves čas pri svojem načelu. Zapre se v sobo, takrat nikogar ne pusti v sobo in joče, joče. Ponavadi se vleče tudi po tleh, v glavnem vsemogoče izreče.
Hočem ga potolažiti, ga objeti, vendar me odklanja. V sebi čutim, da ga nekaj ovira, da ga je nečesa strah, pa mi noče povedati česa. Mogoče vstop v šolo?. Sedaj je tak že 1 mesec, prav nemogoč. Ko pa kam gremo, je v javnosti ubogljiv fantek in kar bojazljiv.
Z možem sva nad njegovimi izpadi povsem izmučena, ponoči se nam še malčica prebuja pogosto in zjutraj v službo tako, da postaja naše skupno življenje nevzdržno. Priznati moram, da sva se z možem zelo odtujila, sva nesoglasna tudi kar se tiče vzgoje in mogoče gre iskati vzrok tudi pri temu. Za rojstni dan je otrok prejel od starih staršev tablični računalnik- kar ne odobravava in smo mu postavili mejee kar se tiče gledanja (le sobota in nedelja). sedaj vsako jutri vpije in se huduje, da hoče gledati računalnik. jaz mu jasno odgovorim NE, velja samo soboto in nedeljo, vendar on vztraja pri svojem. To traja 1/2 ure in potem se umiri. Ene 3xdnevno ima te izpade. Ali naj vztrajam še naprej in se bo navadil na to, ali kaj naj storim, saj sva povsem izmučena od tega ukazovanja.
Prosim vas za kak nasvet ali opazko, kje sva ga polomila. Ali sva sama z možem kriva za to, ker se tudi midva odtujujeva in je otrok to zaznal?

Spoštovana Yvona,

kar vesela sem za vašega sina, da je »nemogoč« doma, ne v javnosti – pa ne zato, da vam pred drugimi ne bi delal sramote, ampak ker svojo stisko izraža tam, kjer mora dejansko biti slišana. Namreč zato, ker – kot že sami ugotavljate – ta stiska pravzaprav ni izvirno njegova in tudi ne bi smela biti; namesto nekoga jo podoživlja in izraža tako burno, da je ni več mogoče preslišati. Verjamem, da se bo umiril, ko ga boste razbremenili svojih poskusov obvladovanja (vaše notranje) situacije, ki vam drsi iz rok. Nekako tako je, kot da se vam je vnelo olje za cvrtje na štedilniku, vi pa skušate razstaviti zamrzovalnik, češ da ne deluje dobro. Stanovanje je že v plamenih, vaš pogled pa je prikovan v razdrto drobovje zamrzovalnika in zdi se vam, da zdaj res ne bo več deloval. Vse vaše telo vam kriči, da se spravite gasit ogenj, in nikakor ne morete doumeti, kako da vas roke in noge ne ubogajo. Počutite se nesposobni, ob tem pa nemočni, omejeni, že kar ohromljeni od strahu. Kaj zaznavate narobe, katere napačne predstave so vas tako ukleščile, se sprašujete. Čutite, da globoko v vas vre strupena mešanica čustev, ki si je ne upate spustiti na dan. In nikjer ni nikogar, ki bi vas lahko začutil, vas razumel brez besed, tako kot dobra mama razume svojega dojenčka. Ljudje vidijo v vas delavno, učinkovito, verjetno tudi karierno uspešno žensko, ki zna čustvena nihanja podrediti poslovnim ciljem. Toda ali so ti cilji v skladu z vašo vizijo – ne poslovno, ampak intimno notranjo vizijo; po domače povedano, koliko vaše sedanje vaše počutje odstopa od tistega, kakor ste si v najboljši luči predstavljali svoje življenje pred petimi, morda celo še pred dvema letoma?

Ne vem, ali ste v svoji zgodbi opazili pomembno podrobnost. Sinu dovolite televizijo in računalnik samo ob sobotah in nedeljah; to pa sta obenem edina dneva, ko ste vsi skupaj kot družina. Morda je to najučinkovitejši način, da ga z možem zamotita in se vama ni treba ukvarjati z njim. In seveda otrok to dobro čuti. Čuti, kako je za vaju pomembno, da je miren, vodljiv in priden. In dokler zmore, je res tak, saj bo otrok za starše naredil vse, samo da se ne bi zgodilo kaj strašnega – da se ne bi še bolj prepirala, da se ne bi ločila, skratka, da ga ne bi zapustila (on to tako doživlja, tudi če ga vidva ne nameravata zapustiti). Tudi če se v vzgojnih prijemih razhajata, vaju skuša ubogati, in to je težka, pravzaprav neizvedljiva, torej zelo stresna naloga. Ker pa (še) ni povsem zlomljen, se na srečo upira. Verjamem, da mu boste zmogli prisluhniti. Kar zadeva njegovo »odvisnost« od elektronskih igrač (verjetno mislite na zasvojenost z njimi, strah prezaposlenih sodobnih staršev, med katerimi so mnogi zasvojeni z delom), vašo zaskrbljenost razumem, toda: kaj pa mu vi lahko ponudite boljšega? Skupno preživet sproščen čas, brezskrbno igranje, postavljanje mlinčka ob potoku, opazovanje tisoč zanimivih bitij in dogajanj v naravi, ki prav zdaj kipi od življenja? Najbrž si želite, da bo iz vašega sina zrasel mož, ki bo šel v svet in ga osvojil z neustrašnostjo, radovednostjo, vero v svoje sposobnosti, ne pa pohleven revček, dobro natreniran, da mora zdržati nesmiselne prepovedi brez utemeljenega razloga. Očitno se pri starih starših dopoldan čisto dobro znajde. Glede strahu pred šolo pa ne vem, ali se je bolj ne bojite vi; če se je vi ne boste, bo tudi sine brez večjih zadržkov stopil vanjo. Sami ste že utrujeni od ukazovanja in »načel«, ki so namenjena bolj temu, da se vam(a) ni treba ukvarjati s težavami v svojem zakonu, kakor pa kakemu vrednemu vzgojnemu smotru. Zato bi na vašem mestu sinu dala malce bolj »voljno« (vse risanke niso slabe; ali vi nikoli ne pogledate televizije, ne deskate po spletu, ne poslušate glasbe, ne greste v kino, gledališče, na kavo, pijačo, v družbo … samo zato, da bi se malo sprostili?), predvsem pa bi oba otroka čim večkrat »popokala« in se podala ven, v naravo, brez vnaprejšnjih vzgojnih načrtov, kaj je treba tam početi in česa ne; tudi za vašo glavo, polno službenih obveznosti in drugih skrbi, bi bil to pravi balzam in vsi skupaj bi bolje spali.

Torej ja, strinjam se z vami, draga Yvona: otroci imajo izjemne radarje za stisko staršev (z njimi jih je opremila narava, saj nujno potrebujejo starša, po možnosti skupaj in sorazmerno složna, za svoje preživetje) in sina, pa tudi hčerko, boste zelo razbremenili, ko se boste posvetili težavam, ki vas tarejo v zakonu. Omenili ste odtujenost, prezaposlenost, preobremenjenost, nesoglasja pri vzgoji. Prej ko se bosta lotila reševanja svojih problemov (priporočam vam sodelovanje z zakonskim terapevtom), prej se bo sin umiril, vi pa boste začeli znova prevzemati nadzor nad mislimi in strahovi, ki vas preganjajo, pa tudi odgovornost za svoje doživljanje sveta.

Želim vam prijazno, sproščeno poletje,

Odličen odgovor ga. Jana Lavtižar, spec. ZDT,.

Jaz bi dodala še samo to…zanimivo mi je, da, če sta oba tako pametna, izobražena…itd… ne vem kaj še vse – a ne vesta, da je računalniška pismenost v današnjem času najbolj pomembna, prej znaš veliko in se z računalnikom spoznaš več se boš naučil. Konec koncev, sedaj v tem času se najbolj iščejo IT-jevci, programerji, oblikovalci, grafiki, dizajneri, 3D oblikovalci… itd…
Zanimivo mi je, da mu odrekate zelo pomembno znanje in interes do njega.
Mu ponudite kaj druga zanimivega? Ali je za vas pomembno, da pridno v koteku sedi in je tiho – lepo vodljiv kot radi rečete.
Igrate kot družina kakšne namizne igre, na primer…, če je že elektronika slaba stvar?
S TV-jem se strinjam..čim manj tem bolje…ampak, očitno imate radi skrajnosti… Ne bi pomislili na morda kakšno bolj človeško varianto, ne na Hitlerske metode? Morda 30 min na dan..pa si izbere neko risanko, serijo…kaj pač rad gleda.
Normalno je, da se malemu vtrga…., komu se ne bi pod nenehno kontrolo, manipulacijo, dejansko mu lomite osebnost….potem se pa čudijo kako to, da je toliko samomorov med otroci (ja veliko jih je, pač to ne dajejo v Črno kroniko).., če te straši dušijo in manipulirajo celo življenje, je samo vprašanje časa kdaj se ti zmeša… Grem se staviti, da, ko bo začel hoditi v šolo bo prvo vprašanje KAKO JE BILO V ŠOLI, SI DOBIL KAKŠNO OCENO??? To bo pred zdravo sine, kako si…si lepo preživel dan?

No…, da ne boste mislili, da sem nesramna in da pametujem…točno tako so se obnašali straši mojega moža (prav tako oba zelo karierno naravnana in uspešna)…sedaj bo star 36 in še sedaj jim to zameri…še sedaj mi pripoveduje zgodbe o zaklepanju računalnika, zaklepanju klaviature…itd… kasneje kako so bile pomembne samo ocene, še kasneje na katero šolo bo šel…zakaj je 4ka ne 5ka??
No in še sedaj pravi, da če ga ne bi tako manipulirali bi morda bil programer oz. bi delal to kaj ga dejansko veseli…kaj veš… …
Sicer pa, vsak straš dela to kaj misli, da je za njegovega otroka najbolje…vem samo, da bi jaz hotela, če bi bila stara 6 in živela pri vas pobegniti od doma, ne za to, kerbi hotela delati vse po svoje (jasno je, da omejitve morajo biti – ne pa skrajnosti)…ampak, če te pač nekdo duši hočeš zadihati…zdaj pa je vseeno, če si star 6, 20 ali 55 …

Upam samo, da ko bom imela svojega, mu bom pustila živeti, mu privzgojila vrednote in ga naredila samostojnega oz. ga pripravila na življenje…, ker otroci so nam posojeni, niso naša last…

Pa lep dan…