Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Odnosi in socialna prva pomoč Žalovanje in slovo izguba otroka v osmem mesecu nosečnosti

izguba otroka v osmem mesecu nosečnosti

Deklici, ki počiva v Parku zvončkov

Dete malo, dete zlato,
dete drago moje ti.
Ves svet je tvoj,
povsod si ti.
Z vetrom me božaš po laseh,
slišim te v petju ptic,
vidim te v sončnih žarkih …
V mojih mislih si,
v mojem srcu si,
vsak trenutek dneva in noči.

Pred mesecem in pol sem v 33. tednu nosečnosti izgubila hčerkico. Prebijam se iz dneva v dan, kakšen dan lažje kakšen dan težje. Huda bolečina in zavedanje kaj se je pravzaprav zgodilo me je dohitela dva tedna po porodu. Veliko mi pomeni in pomaga podpora moža in pogovor z njim in s prijateljicami …a kaj ko večina ljudi ne ve kako bi reagirala ob taki novici in se raje umaknejo. Ja tudi solze pomagajo a se mi zdi, da jih je zdaj že kar dovolj in čakam dan ko se ne bom zbudila s spominom nanjo in s solzami v očeh. Tudi v Ljubljani bi bila dobrodošla skupina za pomoč ali pa vsaj kakšna sotrpinka za pogovor ob kavi.

draga daša zelo mi je žal,toda morda se bo slišalo kruto bolje če je usoda taka da se ne navežeš,kot pa zguba po nekaj letih….ma saj ne vem ne najdem pravih besed,mene na izgubi enega id sinov pripravljajo že 4 leta odkar je rojen veš koliko je to dni,ur,min.?veš kako je živeti v strahu,ponoči ne upati zaspati in zjutraj se bati vstati?upam da si razumela,in če si boš kdaj zaželela klepeta imaš moj mail

imej se lepoDaš@ je pisal/pisala:
>
> Deklici, ki počiva v Parku zvončkov
>
> Dete malo, dete zlato,
> dete drago moje ti.
> Ves svet je tvoj,
> povsod si ti.
> Z vetrom me božaš po laseh,
> slišim te v petju ptic,
> vidim te v sončnih žarkih …
> V mojih mislih si,
> v mojem srcu si,
> vsak trenutek dneva in noči.
>
> Pred mesecem in pol sem v 33. tednu nosečnosti izgubila
> hčerkico. Prebijam se iz dneva v dan, kakšen dan lažje kakšen
> dan težje. Huda bolečina in zavedanje kaj se je pravzaprav
> zgodilo me je dohitela dva tedna po porodu. Veliko mi pomeni
> in pomaga podpora moža in pogovor z njim in s prijateljicami
> …a kaj ko večina ljudi ne ve kako bi reagirala ob taki
> novici in se raje umaknejo. Ja tudi solze pomagajo a se mi
> zdi, da jih je zdaj že kar dovolj in čakam dan ko se ne bom
> zbudila s spominom nanjo in s solzami v očeh. Tudi v
> Ljubljani bi bila dobrodošla skupina za pomoč ali pa vsaj
> kakšna sotrpinka za pogovor ob kavi.

draga daša
Sem točno v 33.tednu in si neupam pomisliti…
sej sem brez besed, nemorem reči da vem kako ti je, lahko pa ti rečem da sočustvujem s tabo in mi je res zelo zelo žal..
pa zakaj do tega pride?? izguba otroka v teh mesecih..tega je skos več??

Pozdravljena,

verjami, da vem kaj preživljaš, saj sem se sama soočila s takšno izgubo. Če želiš me lahko pokličeš na tel. št. 031 606631.

Ko se mi je pred šestimi meseci zgodilo, da mi je samo 5 ur po porodu umrl otrok sem si najbolj želela, da bi se lahko z nekom, ki je imel podobno izkušnjo pomenila.

Pozdravljena! Sama sem bila pred več kot dvema letoma v situaciji, kot si sedaj ti. Morda bi se res kdaj v LJ dobili na kavi? In še: vem, da ti lahko svetujem nešteto stvari, te tolažim… pa bo zadostovalo morda za nekaj trenutkov. Vem. Zato bom tiho in te pustila oblačkom. Samo še prispevek, ki sem ga takrat napisala za nek časopis ti pošljem…

————————-
DOMNU

Takrat je bil maj. In moralo je žareti sonce, ki je najini duši prevzelo tako zelo, da se te vznesenosti nisva mogla znebiti iz dneva v dan – postajala je celo močnejša in močnejša!
Tiste dni so nama vsi žugali s kazalci, češ da imava še čas, naj še »živiva«… Pa je bilo teh kazalcev kot po čudežu vedno manj in moj trebušček je postajal vedno bolj okrogel. Tista čudna vznesenost je iz dneva v dan okužila več ljudi. Kakor hitro so se dotaknili tistega okroglega, s srečo napolnjenega dela mene, se je v njihove oči prikradla iskrica ljubezni. Od tistega majskega dne je bil vsak dan MOJ. Prej so vsi dnevi odbrzeli mimo mene, kot bi se vozila z najhitrejšim vlakom. Od takrat pa sem jih ne le videla – od takrat naprej sem jih čutila.
In čutim jih še danes, čeprav vse okoli mene kriči, naj poskušam »zaživeti«, čeprav vsi govore, da bodo še prišla drobna bitjeca, ki bodo moj trebuščtk spremenila v novo srečo. V meni pa je toliko čudnih občutkov! In nekaterih se celo bojim! Pa zakaj tistega novembrskega dne nisem opazila, da najin Domen v trebuščku potrebuje pomoč? Kako da nisem slišala njegovega joka?! Zakaj nisem čutila, da je nekaj hudo narobe, saj sva bila vendar eno!
Tistega dne je bil petek, deževen novembrski dan. Ne vem, kaj vse je povedala gospa v beli halji, vse, česar se spomnim, je: Srce stoji v prečni legi….srce stoji v prečni legi…..srce stoji v prečni legi…….
Bila je megla. Pa kako, da je umrl? In dež je padal naravnost v mojo dušo.
Saj je še vedno v meni! Še vedno se pogovarjava!
Kako sva s Tvojim očkom takrat prišla domov iz bolnišnice, ne vem. Vem samo, da so se dnevi tistega konca tedna vlekli, kot bi minilo leto. Vedela sva, kaj naju čaka. Vedela sva, da nama bodo iztrgali nekaj, kar bi moralo v meni rasti še dva meseca in potem samo, iz radovednosti pokukati na svet v neki čisto drugi porodnišnici.
Tako smo se dogovorili že čisto na začetku. In celo oblačilca za odhod iz porodnišnice smo Ti izbrali. Potem pa si zaspal…
In v tisti sobi sem zaspala tudi sama. Ko sem se zbudila, Te ni bilo več v meni. Bila sva sama: Tvoj očka in mamica, ki Te gledava in čutiva vsak dan, pa čeprav naju ne polulaš, kot sva sanjarila, da naju boš med previjanjem. In čeprav Ti ne moreva stisniti poljubčka za lahko noč, čutiva, da si ob nama in veva, da je nekje na nebu zasvetila drobna lučka in da je nekje na travniku zrasla nova, čisto drobcena marjetica – prav takšna lučka in čisto takšna marjetica, kot krasita Tvojo posteljico, v kateri čeprav jo bo prekrival sneg, veva, da Te ne bo nikoli zeblo.

Nataša + Gregor
——————————-

Tako je bilo pred 2 letoma. Zdaj komaj čakam, da bova z Gregorjem imela otročka, ki naju BO polulal…
Nataša

PS- Sporoči, če ti bo kdaj prijala kavica. Moj Naslov: [email protected]ahoo.com

Draga Nataša,

takrat sem prebrala tvoje pismo v reviji in jokala zraven. Bila sem kakšen mesec pred porodom. Jokala sem tudi danes, ko sem ponovno prebrala. Zdaj je moj sin star že dve leti. In še vedno hranim tisto revijo in jo včasih odprem, da vem še bolj, kakšen zaklad imam doma.

Sočustvujem z vsemi mamicami, ki se jim kaj takega zgodi. Moja prijateljica je pred letom in pol v 8. mesecu izgubila hčerko, ker je nekdo prevozil rdečo luč in se zaletel vanjo. In smo ji stali ob strani, kolikor smo ji znali. Danes pestuje mesec in pol staro hčerko. Naj vsem mamicam zasije sonček v življenje….

Maja

Tudi moj Domen je star 2 leti…. in je majhna lucka in drobcena marjetica in… rada ga imam.
Natasa

Ja, sama sem hčerka mamice, ki se ji je to zgodilo dvakrat. Zaradi tega (bila sem stara 9 in 13 let) sem imela hude travme in strahove pred nosečnostjo in vsem kar je v povezavi s tem.

Ko sem prvič zanosila sem takoj izgubila otročka, kar se mogoče ne da primerjati s tem ko ga že čutiš, pri meni je vseeno trajalo, trajalo, da sem k seb prišla.

Imam sedaj deklico staro 7 let, lahko ti samo rečem, da vem kako ti je hudo. Ko se je nama zgodilo, sem doživela hud šok, in sem nekaj časa strašno trpela ob mamici, ki je vidno trpela kar nekaj let…. vsaka omemba otroka, poroda, česarkoli jo je spravljalo v neutolažljiv jok…

Uf, saj vem da se sliši banalno, ampak čas bo počasi omilil bolečino, ki bo večna, samo lažje jo boš sčasoma sprejela in živela z njo, svetujem pa ti strokovno pomoč in čimveč, čimveč pogovorov. Lažje ti bo.

Mislimo na te, mislim, da veliko ljudi s tabo in tebi podobnim sočustvujejo iskreno in globoko.

New Report

Close