Pozdravljeni!

Pred tremi tedni sem v petem mesecu nosečnosti izgubila otroka. S partnerjem naju je zelo prizadelo, podpirava se in si vzameva čas za pogovor. Tudi starši nama stojijo ob strani ter sestri.
Povsem drugače pa je s prijatelji in prijateljicami. S tistimi seveda s katerimi sva se skupaj veselila. Jaz sem v bolniškem staležu, zaprta doma med štiri stene kot to pač je. Obiskat sta me prišli dve prijateljici. Nekaterih sploh ni, a vedo. Oba se čudiva in sprašujeva kaj se dogaja. Ena me je celo vprašala, če greva malo v mesto, ker se dolgočasi.
Niham med občutki žalosti, razočaranja, tudi jeze. Sprašujem se, če narobe izbiram prijatelje, ali pa enostavno ne uvidijo, ne vidijo preko lastne ograje.
Ne vem, če je prav, da od teh, ki so bili pri veselju “pričakujem” neko podporo in sočutje. Občutek imam celo, da se me sedaj izogibajo. Ko bom pa “ta stara”, vesela in nezatežena z žalostjo, se bodo pa javili in želeli spet družiti.
Sem že slišala od drugih, da v takih primerih ostaneš prekleto sam. Po načelu porihtaj se in potem se vidimo.
A, ni ravno žalost tista, ki nas zelo močno poveže. In če jo deliš z drugimi, je manjša.
Pričakujem preveč?
Najlepša hvala za odgovor.

Spoštovana Manja,
verjetno nekaterih prijateljev ni na obisk,ker se bojijo, da bi vam bil odveč, zato boste naredili najbolje, če jih povabite s pripisom, da sami ne smete hoditi ven, dokler ste v bolniškem staležu, zato vam bo njihov obisk toliko bolj dobrodošel.

vem, kako je to, če ti prijatelja zgubita otroka. problem je le v tem, da se ti ne znajo približati, oz.kako pristopiti do tebe, kaj se pogovarjati…. Saj vem, da bi najraje videla, da se obnašajo isto, kot prej, pa vendar se je zgodilo nekaj velikega..nekaj kar je zaznamovalo vajina življenja..in dobri prijatelji se tega zavedajo.

Moj oče je imel prijatelja , ki je pred 5 leti zbolel za pljučnim rakom in čez nekaj mesecev kasneje tudi umrl.Očetov prijatetelj se je, od trenutka, ko je izvedel za diagnozo, zelo pogumno in optimistično, tudi z alternativnim zdravljenjem spopadal
z boleznijo, a na žalost kljub vsemu boj na koncu izgubil.Je pa zanimivo, da so mu med boleznijo “obrnili hrbet” vsi njegovi ostali prijatelji, ki jih poznam, ker so bili hkrati tudi prijatelji mojega očeta.In ne morem reči, da so slabi ljudje, ravno nasprotno. Morda se jim je zdelo prenaporno sploh ga obiskati, ali se človek morda noče soočati s takimi stvarmi.Človek, bi mislil, da odrasel človek, ki naj bi bil dozorela osebnost kljub vsemu lahko opravi s takimi strahovi in sešteje pluse in minuse, ter na koncu vidi, da je na prvem mestu kljub vsemu moralna pomoč bolnemu človeku.

Hvala za odgovore.
To je moje prvo doživetje “izgube” in se počutim nekako izgubljena. Ne vem pa, kako bom dalje “prijateljevala” s domnevnimi prijatelji. Pač boli, ko ni ljudi na katere nekako računaš. Ne morem se obnašati kot prej in se delati kot da se nič ni zgodilo. Tudi, če ti reče, da nekak ni vedel kako ravnati, če bi mi sploh bilo prav, da pride ali ne. Saj lahko vprašaš ali ne?
Žalostno je to, da ko ljudi najbolj potrebuješ, nekateri odpovedo.
Res velja rek, prijatelja spoznaš v nesreči.

Draga Manja!

Zelo mi je hudo za vaju in vajinega otročička. ZELO DOBRO TE RAZUMEM!!!!
Tudi meni se je v približno istem času in po približno isto trajajoči nosečnosti zgodilo TO najhujše. Še v tistem šoku sem opisala dogodke, izlila vse občutke na “papir” in poslala po e-pošti vsem prijateljem in znancem (za katere sem sodila, da jih bo nekoč kasneje zanimalo vse v zvezi z dogodkom). Že v drugačnih situacijah sem spoznala, da mi najbolj pomaga, če pišem (tudi če ne dam nikomur v branje) in se na nek način znebim določenega bremena.
Prijatelji so mi hvaležni, da sem jih obvestila na tak način, ker enostavno ne vedo, kako se obnašat, kaj reči v tolažbo (ker vedo, da te ne morejo potolažit) in se počutijo neprijetno v družbi nekoga, ki se ves čas bori s solzami, težko gleda njihove otroke, še težje pa trebuhe nosečnic in vozičke na ulici…Mislim, da se naju ne izogibajo, da pa je v tem hitrem življenskem tempu res težko najti dovolj časa za druženje. Vsi so precej zasedeni in jim tega ne zamerim. Saj pridejo tudi boljši časi in lepše misli….(upam).

Vem, da bodo sodelavke želele izvedeti vse pikantne podrobnosti, a o dogodku ne želim več govoriti.Zdravnica me že sili v službo, jaz pa sploh še ne funkcioniram. Kako naj rešim še to težavo? Seveda žalujem na svoj način, a hkrati vem, da s tem žalostnimi mislimi in podoživljanjem dogodkov (nekoč) bodočemu otročičku ne dajem dobrega vstopa v njegovo življenje. Je pa hudičevo težko, občasno držat se dobro, optimistično gledat nekam naprej in se seveda spraševat, kako sploh lahko zanosiš po takem šoku.
Rada bi te spoznala! Drživa se!

Lep pozdrav Anika