Izguba brata
Pozdravljena Vrtnica30!
Jaz sem izgubila brata, ko sem bila stara 18 let, brat je bil star 24 let. Delovna nezgoda. Počutila sem se grozno, ker sva se večer pred tem dogodkom pogovarjala in mi je rekel, da mu drugi dan ni za iti delat. Jaz sem mu odgovorila, da naj ne gre, če mu ni. Pa je vseeno šel in se je zgodilo. Ravno v času, ko sem bila na poti v LJ. Preden sem šla od doma sem imela tako čuden občutek, nekako mi ni bilo za iti od doma. Tistih slutenj, da se nekaj dogaja nikoli ne bom pozabila. Vso noč v LJ nisem spala, čeprav nisem vedela, da so me že poskušali dobiti na telefon, pa me niso mogli, da bi mi povedali kaj se je zgodilo.
Nekaj časa je bilo hudo. Še posebej, ko sem bila sama, ker sem ta čas živela v MB. Domov sem se vračala samo za vikende. Stanje se je obrnilo neke noči, ko se je v sanjah prišel poslovit od mene. Čutila sem tako močan stisk njegove roke, da sem se od tega prebudila in še vedno čutila, da me je nekdo držal za roko.
Imam ime, ki mi ga je on izbral, ko sem se rodila. Vem, da sva bila nekako povezana. Sedaj pazi mojo dojenčico. Vem, da je tako, da ni sama.
LP
Silvya
Tudi jaz bi rada na tvojo izjavo Silvya povedala,da se je meni moj oče prišel poslovit ponoči med spanjem z močnim stiskom roke.Tega ne bom nikoli pozabila,ker je bilo zelo očitno,ker sem se potem zbudila in se je stisk na moji roki še čutil.Takrat mi je bilo vse jasno in sem se samo naglas zahvalila za to,ker sem bila to noč prvič sama ponoči,ker je mož nekam odšel in je bila očitno primerna priložnost,kot si razlagam jaz.To naj bi bila tudi nakakšna tolažba zate vrtnica,ker očitno vsi,ki jim je namenjeno oditi iz tega sveta,pač odidejo tja nekam drugam,tako jaz verjamem.Hudo je za nas,ki ostajamo,ker to moramo pojmovati in to najbolj boli,da nekoga več ni in to je res grozno,to dojeti.Se pa res sčasoma vse to pač sprejme,ker ti drugega tako ne preostane,je pa težko,a nihče ti ne more tega bremena odvzeti,na žalost.Življenje je res kruto glede tega,zato vsem,ki prestajate te vrste pojmovanja in soočanja s smrtjo želim čim več notranje moči in da najdete mir,da ga iščete,da si skušate pomagati.Potolažite se s tem,da nas je res veliko,ki se soočamo s te vrste izgubami.
Pri 10 letih sem izgubila 18 letnega brata, umrl mi je pred očmi,zadušil se je na morju pri zajtrku, košček kruha in napad astme (astmatik), v kampu ni bilo zdravnikov,….
Boli ,boli..ko pa sem nekaj let kasneje izgubila še mamico, v srednji šoli pa najboljšo prijateljico, pri 25 letih abrazijo plodka,…
No, sedaj imam 3 zdrave deklice, čeprav je bila diagnoza najmlajše kar strašna, se je vse uredilo. Imam jih rada, še za babico, strica,prijateljico…
Sama sem pri 16 letih izgubila bratca, ki je bil star 11 let. Umrl je za levkemijo. Ne morem opisati dogodkov, ki so se dogajali vseh 7 mesecev njegove bolezni. Skoraj bi se mi zmešalo. Ko je umrl, se mi je podrl svet. Nikoli nisem prebolela njegove izgube, in dviomim, da jo kdaj bom. Bil je zelo miren fant, odličen učenec, priljubljen pri vseh, edini fant med tremi sestrami. Pa ravno njega si je Bog izbral. Zakaj? Tega nihče ne ve. Vedno, ko mu grem prižgat svečko se mi utrne solza, sprašujem se zakaj ga ni več z nami, da bi videl mojo, sestrino družino, nečake,…Ni mubilo usojeno, umreti je moral prekmalu. Vem,da bi bil danes ponosen na nas, zato ima tudi on v mojem srcu posebno mesto. Bog te varuj, dragi bratec.
