Rabim pomoč,ker ne vem več kako naprej.Pred devetimi meseci sem rodila mrtvega otroka.Če se spomnim na to,imam vsakič željo,da ne bi več vztrajala naprej v življenju,zato o tem ne smem premišljevati,še manj se pa s kom pogovarjati.Ne vem,kako in če sploh lahko to preboliš.Meni je vsaki dan težje,ne lažje.Poleg tega se s fantom o tem ne pogovarjava,ker pravi,da življenje teče naprej in da nisi normalen,če zaradi tega jokaš.On je izgubil lani oktobra nepričakovano očeta pa tudi o tem ne govori.Uživa življenje(hodi na tenis,veliko športa,se druži s prijatelji,ne upošteva pravil zdravja,ni šel na kontrolni pregled k dr.(oče je umrl zaradi srčnega infarkta),…),poleg tega je velik egoist,užaljen za vsako stvar,in jaz ne vem več,kaj naj naredim.Ali naj še vztrajam ali čakam,da se mi bo zmešalo.Velikokrat ponižuje(verbalno),grozi,jaz imam narejeno fakulteto,on niti srednje šole in vsakič reče,da sem jaz neumna,on pa pameten.Poznava se že 11 let,v tem času nisva bila skupaj 5 let.Rabim pomoč,ker ne vem več kaj in kako.Vem,da vztrajati zaradi otroka za naslednjič nima smisla.Pomagajte,ali lahko kam grem po nasvet(zgodba je še bolj globoka in dolga samo ne bi tu vsega razlagala,ker nisem začela od začetka)
Hvala

Spoštovana Tia,
potrebujete živ pomenek s psihiatrom( tudi zaradi tistega, česar v sedanjem postu niste mogli napisati) in najmanj psihoterapevtsko intervenco.Vsekakor bo treba okrepiti vaše samospoštovanjeZa prvi obisk pri psihiatru prinesite le veljavno zdravstveno kartico.

Preberi si pismo Alje – ti bo potem morda jasno zakaj si izgubila otroka.

Darja

Hvala,pismo sem prebrala in še vse komentarje zraven in sedaj mi je jasno, da žal pač niste oseba,ki bi lahko dajali nasvete,ker očitno sami niste imeli takšnih izkušenj,pač pa ste prebirali knjige.Hvala pa vseeno, pa lep pozdrav

Spoštovana Tia,
v svoji bolečini ne morete ali pa si ne dovolite sprejeti nič takšnega, kar bi osvetlilo vašo situacijo še z drugih plati, zato tudi ni čudno da tako zavračate neposreden razgovor s psihiatrom, vendar bo le na takšen način , v mislih imam predvsem psihoterapevtsko usmerjen posvet,možno vaše trpljenje zmanjšati.Šele v neposrednem razgovoru namreč dobijo vsi podatki svojo pravo čustveno obeležje, načrti pa uresničljivo obliko.Storite torej kaj zase,obisk pri psihiatru že zdavnaj ni več dejanje, ki bi se ga morali sramovati

Pozdravljeni!
Vem, da imate prav, zelo dobro se zavedam tega, še posebej zato, ker še vedno ne funkcioniram normalno, poleg tega sem pa zdravstveni delavec. Zakaj ne poiščem pomoči ne vem, mogoče si želim sama rešiti stvari, mogoče si ne upam narediti odločilnega koraka, mogoče mislim, da bo vse kmalu izginili, resnično ne vem, čeprav se sprašujem to vsak dan. Hvala Vam, vseeno, saj mogoče pa bo kmalu kaj bolje. Z spoštovanjem