izčrpana
Pozdrav!
Sem prazna, žalostna, izsušena duša… Ne vem kako naj si pomagam pa bom poskusila s čiščenjem duše na ‘papir’.
Rodila sem se bolj zaradi moralnih zadržkov kot iz ljubezni družini alkoholika. Mama je zanosila, a me je obdržala ker si cerkvena duša pač ni mogla privoščiti splava. Sama je bila rojena malo po vojni, živela visoko na kmetiji v nemogočih razmerah, nedokončala niti osnovno šolo, da je pomagala preživeti mlajše brate in sestre in bila dana čisto prekmalu v širni svet, v takrat obljubljeno deželo, Ljubljano. Tam ga je spoznala; mojega očeta s svojo zgodbo. Mama se mu je ločila, se poročila s srbijancem, očeta pa so celo mladost žonglirali med Srbijo in Slovenijo. Kot njegovega očeta, je tudi mojega prevzel alkohol. Dokler sta bila z mamo fant in punca je verjetno še nekako šlo, potem se je rodil moj starejši, bolehen brat in zadeve so se spremenile. Pa še jaz… Moje otroštvo je bilo polno bolečin. Mama naju je z avtobusom vozila (kljub temu, da smo imeli avto), da sva videla vsaj delček Slovenije. Na morje nismo nikoli šli, izleta ne pomnim nobenega. Pomnim pa tisoče udarcev, z različnimi ppomeni. Ne pomnim enega samega objema, poljuba ali izraza ljubezni; ne od mame, ne od očeta. Mama je bila psihično izčrpana od prepirov, trpljenja, brat se je zapiral med štiri stene in trpel, mene so pošiljali k prijateljem in ven, da sem se vsaj malo izognila trpljenju. Leta trpljenja so prinesla svoje. Končala sem srednjo šolo, se zaposlila samo zato, da sem dobila svoj denar in se odselila od očeta, s katerim takrat v dvosobnem stanovanju nisem govorila že celo leto. Tisti dan je prišel domov, me naašel na hodniku s kovčkom, šokirano obstal in postal isti trenutek moj prijatelj (no, vsaj odnos je spremenil). V meni pa je ostala bolečina, vse prejokane noči, vsak praznik ki je prinašal darila, je bil prepojen z željami, naj oče neha piti, naj gremo skupaj na izlet, namesto igrač in lepih stvari. Spomin, ko je davil v kopalnici mamo ko sem ji priskočila na pomoč, ko me je z levo roko zabrisal v hodnik, je še vedno živ. Mama je tisočkrat rekla, da ne more več, da nas bo zapustila, da bo naredila samomor… Bojazen da bo to res storila me je pripravljala v to, da to storim pred njo. Pa sem izzivala usodo, da bi me doletela moja smrtna odrešenica; ni mi uspelo.
No, kar je, je. S fantom sva odšla na svoje. V najem. On je bil vedno nasmejan, polno optimističen, sama sem treznila dogodke, nisem se znala nasmejat. Tlačila sem njegovo ljubezen, sama ga nisem ljubila, nisem znala, rada sem ga a resnično imela. Bil je moški, ki je pokazal, da le niso vsi moški enaki, da so med njimi tudi čisto fini dečki. Eden njih je bil moj. No ja, kmalu se je pokazalo, da še zdaleč ni bil brez napak. Imel je precej visoke cilje, a neresno, nerealno razmišljanje. In je odprl lastno podjetje, pravzaprav sva ga skupaj odprla. Sama sem bila bolj v psihično podporo, po drugi strani pa policaj pri vseh poslih. Glede na to, da se je ukvarjal s prevozništvom, bi moral razmišljati in razporediti finance tako, da bo imel vsaj za bencin, pa ni. In tu sem nastopila jaz. Če smo se odločili za katero od kartic, je bil v parih dneh izkoriščen ves limit, torej to ni bila varianta. Kupoval je vse povprek, tudi meni. Ko sem bila ponovno razočarana, naveličana igranja policaja, sem se odločila in sem šla. Spokala kufre in hop spet domov. Pa sem imela fanta vseeno še vedno rada. Nenazadnje je bil dober po srcu in kot že rečeno prvi pravi moški v mojem življenju. Tako sva se še dobivala. In malo zares, malo po nesreči sem zanosila. Ni mi verjel: Vse skupaj je dojel na svoj način; mislil je, da ga želim nazaj in da je to pač laž, ki bo pripomogla k temu. Bila sem šokirana, a ko sem ga peljala sabo na UZ in je videl, da je bitje resnično, je dejstvo lepo sprejel. Navijal je k poroki, sama sem bila do nje ravnodušna. No pa sem se vseeno poročila, zakaj pa ne?. S starši smo kupili majhno stanovanje, moj oče je medtem postal skoraj najboljši oče na svetu. Vsega poniževanja, zmerjanja je bilo konec. S pijačo se sicer še vedno združita, a precej bolj poredko in še takrat ne rogovili, temveč gre spat. Nama se je rodila najlepša deklica na svetu in nekako smo životarili naprej. Jaz sem skrbela za družino, razvedrilo, resne stvari, za otroka, njegove računovodske zadeve, finančno plat. On e živel v sanjskem svetu, a še vedno je vanj potegnil tudi družino. Še vedno smo se imeli radi, veliko se sicer prepirali, a pač; sama sem bila tega tako ali tako navajena, on pa se je s tem tudi sprijaznil. Nekaj let je preteklo, čas bi bil še za enega otroka. Vprašala sem ga kaj misli, ni bil navdušen (češ, da se še nismo finančno uredili) a tudi proti ni bil. Pa smo rekli, pa naj bo. In res je bilo. Ko je bil test pozitiven, sem skakala do neba, v tistem je prišel domov, vrgla sem se mu okoli vratu in oba sva bila vesela. Minila sta dva meseca sreče, potem se je začela najina kalvarija. Sprijateljij se je z nekom, za katerega je upal, da mu bo pomagal pri uspehu v poslu. Tako je bila zaslepljen, da je odrinil naju s hčerko čisto na stran. Sama sem se z otrokom bojevala proti osamljenosti in šoku, ki me je zajel. Čez noč je postal druga oseba, enostavno mrtev na vse prošnje in prizive, naj se zresni. Vsakič, ko sva se usedla, da bi se pogovorila sva ugotovila, da tako ne gre več in je rekel kratko malo; no, prav pa grem. Nikoli ni šel, sama pa nisem razumela, kako lahko tako preprosto reče, da bo zapustil družino: nenazadnje nisem sama naredila prvega, tudi drugega otroka ne. Tudi stanovanja nisem sama kupila in niti poročila se nisem sama. Skupaj, čeprav zelo mlada, sva se odločila za tako pot.
Torej, rizično noseča, obremenjena sama s sabo in šokom, ki mi ga je zadal, s hčerko, ki zasluži vse najboljše smo životarili naprej. Najin zakon je bil prežet z lažmi, obljubami in na drugi (moji) strani s prošnjami. Pa sem rodila. Rojtvo je vzel popolnoma neresno. Namesto da bi s hčero prišla v porodnišnico pogledat drugega otroka in bi bili srečni je bilo tako; prišla sta, on neobrit, umazan, zanemarjen. Uprl se mi je. Male sem bila zelo vesela. Še naslednji dan je prišel, potem ga nisem želela več videt in… ni prišel več. Hčerko mi je pripeljal do vrat, sama sem jo šla dol iskat in je šel. Po parih dneh sva šla domov, sama rahlo depresivna. V enosobno stanovanje. On je ‘delal’, domov je prihajal za dve ali tri ure, ki jih je jasno prespal in potem speh šel. Otrok praktično ni videl, na moje prošnje je bil gluh. V meni ni bilo več moči. Postala sem živčna, starejšo hčero sem večkrat popolnoma brez vzroka ‘maltretirala’. Postala je zagrenjena, s svojimi težavami. Ni me razumela. Kako le, saj je imela komaj štiri leta. Ko je bil mlajši otrok star osem mesecev, sem se odločila; temu je potrebno narediti konec. Poklicala sem na socialno, prijavila sem se k odvetniku, dobila termin, mož se je še vedno izogibal vsemu. Dva dni pred dogovorjenim rokom sva se še enkrat usedla. Jaz sem bila že dolgo mrtva, potlačena, naveličana laži in obljub in predvsem šokirana. Pa sva se pogovarjala in pogovarjala. V bistvu ga nisem želela zapustiti. Nenazadnje je še vedno oče mojih sončkov. POleg tega sem prepričana, da bi v primeru, da ostane sem, zavozil. Ostal bi brez vsega in nam nakopal še večje dolgove. Sama skupnih kreditov nisem mogla več odplačevat, ostali so še tisti na njegovem podjetju. Med tem sem se namreč odrekla solasništvu podjetja. Krediti so bili plod enoletnega poslovanja, ko se je odločil, da bo uspel. Pa sva rekla, dobro poskuimo še enkrat, bomo odplačali kredite, čeprav sem se spraševala: ZAKAJ le? Pa se nam je ponudila priložnost za nakup večjega stanovanja. Nenazdnje je bilo staro premajhno. Spet sva se usedla. Žalela se, da me gleda v oči im me posluša. Gledal me je in poslušal, a slišal očitno ni. Vse je bilo izvedljivo, prodali smo svojega, nakar sem ugotovila, da manjka precej več denarja, kot je bilo rečeno. In sem šla spet poklapano domov prosit za denar. Dali so mi ga, a mene je to še dodatno potolklo. Če bi vedela, da moram prositi, se ne bi spustila v nakup. In sem padla v totalno živčno vojno. Borila sem se sama s seboj, se trudila, da se ne bi preveč poznalo na otrokoma, a šlo je zelo težko. Z možem sva izgubila vse stike.
Prejeli smo ključe novega stanovanja. Mož ga je ves navdušen začel prenavljati, ni mogel razumeti, zakaj se nisem nalezla njegovega navdušenja. Jaz pa sem bila psihično mrtva. Vseeno mi je bilo. Želel je popraviti vse kar mi je hudega storil (vsaj tako je govoril), jaz mu nisem pustila več blizu. Prevečkrat me je prizadel. Ko sem ga rizično noseča prosila, da naj bo z mano, da naj me drži za roko, mi je rekel, da je to zanj in njegov ‘posel’ izguba časa.
Še danes životarimo naprej, jaz mrtva on se trudi. Pogovarjava se ne več. Enostavno mu ne verjamem niti besedice več, nič več ga ne sprašujem, kar koli mi reče, ne poslušam, tako ali tako si mislim: spet laže.
Izhoda ne vidim več. Tu sta otroka, skupno premoženje, preteklost; ne želim si, da se razidemo, želim si srečne dužine; Z NJIM, a ne vidim poti kako priti do nje. Ko sem najbolj na tleh si mislim, da sem bila rojena zato, da se me ‘tlači’. Vem, da ni tako, nenazadnje imam dva čudovita otroka, smisel mojega životarjenja, pa čeprav smo se že precej odtujili, postala sem nedovzetna na čustva, na bolečine, osorna, hladna. Majhna otroka pa bi želela še vedno mamo kot sem bila. Saj se trudim, zaradi njiju, pa mi ne uspe najbolje. Hčera mi to zameri, vidim kako jo izgubljam…
Rada bi tri dni da se zberem (če je le to sploh še mogoče), da se umirim in da postanem spet mama kot sem bila.
Hudo skrajšana verzija mojega življenja je tole. Kaj storiti?
Ko bi vsaj lahko govorila z njim. Ko bi vsaj nehal lagati. Potem mislim, da bi šlo. Pa spet samo reče, da bo nehal, verjetno ali ne, v isti minuti se mi že zlaže…. Pa sem spet na začetku. Upov ni več…..
Veliko stvari se je zgrnilo nate in verjamem, da te to breme hudo teži ter si želiš, da bi se nekega jutra zbudila in bi lahko začela na novo. Ne vem, kakšen nasvet boš lahko izluščila iz mojega pisanja …
Sem še dokaj mlada oseba, neporočena in nimam takih izkušenj kot ti, približno pa vem, kako je, ko prideš iz družine alkoholika in se ti zdi, da se je ves svet zarotil proti tebi. Nekoč sem bila blizu fantu, ki ga je taka izkušnja na nek način zaznamovala. Njegove slabe odločitve v zvezi z nama pa so situacijo še poslabšale. Ker ni bil pripravljen na kompromise, sem se po štiril letih odločila, da grem, drugače bi uničila še sebe.
Morda se ne zavedaš, samo ponavadi vzorce, ki jih prinesemo iz družine, prenašamo tudi na naša partnerska razmerja. Ni naključje, da si si izbrala fanta, ki sicer ne pije, je pa prav tako čustveno nezanesljiv kot je bil tvoj oče. Spet si morala ti skrbeti za vse in normalno se je v tebi začel porajati občutek, da to ni pravično. Ampak to vlogo si sprejela, vlogo nekoga, ki sam vleče voz naprej, ker si obupno želi obvarovati družino pred razpadom, ker je v otroških letih to zate pomenilo preživetje.
Sedaj si odrasla in delaš tako, kot si se naučila. Kar pa ni vedno učinkovito. Kot odrasli imamo možnost izbire in kakor se odločimo, takšne so tudi posledice naših odločitev. To pomeni, da se moramo naučiti bolje odločati, da bomo znali zadovoljevati naše najosnovnejše potrebe (potreba po ljubezni in varnosti je verjetno pri tebi najmočnejša). Da bi lahko zadovoljevali te potrebe, pa moramo imeti dobre odnose z drugimi ljudmi.
In to je sedaj ključ; delovati in misliti tako, da bomo čim bližje našemu partnerju. Čeprav boli, čeprav zamerimo, premagamo svoje občutke in njim navkljub se približamo, nasmejemo, pobožamo, spregovorimo. Če bomo partnerja kaznovali (hote ali nehote), se bo on še bolj odmaknil od nas in mi bomo še bolj nezadovoljni. Vsakič, ko se spremenimo mi, ko nekaj sami spremenimo, se spremenijo tudi stvari, s katerimi smo povezani. Tudi partner začne delovati drugače, ker prekinemo stalni vzorec obnašanja in poskusimo z nečim drugim.
Potem pa so tukaj še otroci. Verjetno si v očeh tvoje hčerke že opazila sebe, ko si se na nek način izživljala nad njo. Si videla sebe v otroških letih, ko nisi razumela, zakaj oče tako ravna s tabo, zakaj te ne objame in ti reče, da te ima rad, da je vse v redu, da si varna? Ne prenašaj tega vzorca dalje! Čas je, da vključiš svojo zavest in se potrudiš ravnati s hčerko drugače, kot so učili tebe. Če ne veš točno kako pristopiti k njej, si v knjižnjici izposodi knjige o vzgoji. To ni nič narobe, saj ne vemo vsega. Poskusi z otrokom ravnati tako, kot si ti želela, da bi ravnali s tabo, ko si bila majhna.
Da se bo čimprej zmanjšala napetost in boš spet dobila občutek, da imaš nadzor nad situacijo, se potrudi, da boš izboljšala odnos s partnerjem (ne se zapirati, ne skrivati čustev) ali pa ga prekini. Vprašaj ga, če se je pripravljen potruditi za odnos, za vaju, da bosta rešila problem, ki ga imata. Vsak naj pove, kaj je pripravljen narediti, prispevati, da bi bila bolj zadovoljna. Napišita načrt na papir. Dogovarjajta se. Gre se za vajino družino in srečo, za to ni nikoli škoda časa in truda.
Zberi se, mamica, zberi se. Zaradi svojih otrok se potrudi in glej, da ne boš vzgojila namesto prijazne deklice kopijo sebe, zagrenjeno brezvoljno žensko. V svojih ciljih in željah postavi svoje otroke pred moža in ravnaj v dobro njih. Materinstvo se ti zdi težko, a verjemi, da srečni otroci vračajo energijo.Spomni se, kako nisi bila ljubljena in bodi odločna, da tvoja otroka česa takega ne bosta občutila. Bodi srečna, da sta zdrava in imej ju rada.
Poskusi tudi sebe malo razvajati in imej se rada. Verjemi, da si dobra oseba, samo tega ti niso pogosto povedali. Lepo pozdravljena.
pozdravljena..prebral sem tvojo zgodbo,vem,da je ne bom nikoli občutil tako kot si jo ti sama, vse to te je naredilo takšno kot si,te izoblikovalo,naredilo izkušeno v določenih stvareh,ti pustilo kar nekaj grenkih spominov, ki ne želiš da bi se ponavljali,pa čeprav se dostikrat zgodi,da pademo v iste razmere kot smo jih doživljali sami,pa se potem tolažimo,da smo tega navajeni ali da nam ni usojeno nekaj lepšega,nekaj o čemer smo sanjali…težko je najti recept kako se znebiti krize,morečih trenutkov,ki pridejo..mogoče vse skupaj tiči samo v nas in samo mi lahko spreobrnemo tok življenja,le da dostikrat za to nimamo dovolj moči in poguma…zdi se mi da si drugače oseba močne volje in da znaš uspeti če želiš in verjamem da ti bo uspelo,ko boš našla v sebi cilje,ki t ebodo motivirali,da začneš živeti drugače..vendar pa moraš to poiskati v sebi,tudi jaz ti privoščim,da bi se vse obrnilo na bolje in da bi se tvoj mož spustil na realna tla in uvidel kaj mu polzi iz rok predno bo prepozno..čeprav je malo ljudi,ki se spremenijo,za to moraš ne smeš pričakovati preveč od ljudi…vem,da se vse prtemalo pogovarjamo med seboj in na t anačin ohranjamo bolj trdne vezi med partnerjem,vse preveč vzamemo stvari za samoumevne po tistem ,ko se enkrat zaljubimo in smo nekaj časa skupaj,ne vzamemo si več časa za stvari,ki smo jim prej posvetili pozornost,za skupne stvari,pogovore in mislimo,da smo si povedali že vse.
Vem da ti nisem pomagal kaj dosti s tem kar sem napisal..toda skušajta se pogovarjati in verjamem da če imata oba dovolj močno željo da bi vama uspelo,je veliko upanja da bo res tako,vsekakor pa sledi svojim ciljem in če se le ti izgubijo ali zbledijo nikoli ne obupaj in najdi nove,tiste ,ki bodo zadovoljile tvojo dušo in te v notranjosti obogatile za novo spoznanje ali lepše trenutke in novo voljo.
verjamem da ti bo uspelo in želim ti da bi zopet našla pravo pot
pozdravljena!
ko sem prebrala tvojo zgodbo, mi je postalo hudo; ne samo zaradi tvoje žalostne usode, pač pa predvsem zaradi usode tvojih otrok.
Mogoče se motim, a iz prebrane zgodbe izhaja, da se že tvoja mati ni znala odreči nekomu ob svoji strani – pa čeprav pijancu – in enak vzorec si prevzela sama. Obakrat pa nastradajo otroci.
Vem, kako je, če si osamljen med nosečnostjo, vem, da ni lahko skozi življenje brez partnerja, ki bi ti stal ob strani, a tvoj mož to tako ali tako že dolgo več ni! In samo zaradi občutka, da ga imaš, ni vredno trpeti in v trpljenje potegniti tudi svojih otrok. Otroci so smisel našega življenja, zakaj jih imamo, če jim ne nudimo največ, kar jim lahko: ljubezen, nežnost in pozornost!!!!!
Poskusi zbrati še zadnje moči in se postavi na svoje noge; z možem pojdita vsak svojo pot, ti pa črpaj ljubezen pri otrocih in jim jo v največji meri vračaj. Boš videla, da ti bosta neizmerno hvaležna. In tako se boš ponovno naučila biti lubljena, biti zaželjena in nekomu potrebna. Šele ko se ti bodo vrnili te občutki, pa boš lahko ponovno iskala nekoga, ki to bo znal stati ob strani in te bo ljubil.
NI še prepozno in ne čakaj, da bo – v dobro tebe in tvojih otrok.
Bodi močna.
lepo te pozdravlja ms
Težka zgodba in res se vzorci ponavljajo, kot jih je že veliko napisalo.
Po vsem opisu preteklosti in razlogov…. sklepam, da sama veš, da se ti vzorci ponavljajo in da te je vloga žrtve izčrpala.
Po opisu tvojega sedanjega obnašanja sklepam, da si v depresiji. Ja, zdravnik ti lahko pomaga pri lajšanju simptomov. Ven pa prideš le, če urediš situacije. Ja – začaran krog: prav za narediti to pa nimaš moči.
A je sedaj najhuje: ti depresivna, otroci to prenašajo, njega ne briga???
Predstavljaj si, da gre lahko še navzdol, če ne boš nič ukrenila: npr. bolezen tebe ali otrok. V stresnih situacijah do tega hitro pride.
Skratka – da ne dolgovezim – opisujem svojo pot navzdol. Sicer drugi razlogi in drugačni vzorci, napake, ampak rezultat isti.
Jaz žalostna, izčrpana, jezna, izsušena, brez vere v spremembo, brez zaupanja…. Pač preveč razočaranj, zapustitev….. Postala sem bolj robot, ki je opravljal obveznosti. Čustev nisem imela nobenih, ker bi preveč bolela. Počasi otopiš….. Ni več jeze, ni več veselja, ni ničesar…
On se je od vsega umikal v svoje delo.
Otroka pa nista imela veselih staršev, pač pa starša, ki sta komaj zmogla preživeti dan. Sicer ne maltretiranja, pa vendar: si bolj zadirčen,strog, nepopustljiv, jezen….
Skratka, midva nisva znala rešiti tega in sva se ločila. Se rešila tudi odvisnosti drug od drugega? Morda, ne še.
Vsekakor je za mene nastopil prelomni trenutek, trenutek resnice, odločitve, ko sem se zavedela, da nisem mama, kot sem si želela, pač pa sem žalostna depresivna razvalina, ki skrbi za otroke.
Sedaj sem boljša. Sicer trpim v sebi, ko pomislim, da če bi se zelo trudila oba, bi pa mogoče….. Ampak vidim da sem boljša mama. Vesela, ne žalostna, sposobna sem se pogovoriti (ne pa s trdo disciplino zvoziti dan)….
Nočem, da otroka gledata trpečo mater. Mislim, da je prav, da otroka vidita resnico: da starša nista sposobna živeti skupaj.
Zakaj hočeš biti z njim? Moraš biti z njim? Še upaš? Ti si odrasla, on pač ni. V razmerju morata biti dva odrasla.
Tri dni ne bo zadosti. Kot vidim, si že resno razmislila o svojem življenju. Si podobna materi? SIcer ne trpiš fizičnega nasilja, pa vendar trpiš. Srečne družine nimaš. Kako bi prišla do nje? Lahko narediš samo svoj delež dela, njegovega ne moreš. Zresniti ga ne moreš. Lahko živiš z njim takim kot je? Tvoja odločitev.
Če se ločiš, je zelo hudo. Lahko pa potem postane bolje.
Meni je pomagalo: po vrstnem redu:
1. popoln zlom (z boleznijo vred)
2. soočenje sama s sabo (iluzijami samolažmi, pretvarjanjem)
3. pogovori s prijateljicami
4. izlivanje svoje zgodbe marsikje (konec s pretvarjanjem happy family)
5. knjige
6. nekaj obiskov terapevta
7. odločitev o svojih vrednotah (jaz na prvem mestu, ampak jaz kot srečna mama, ne kot nesrečna odvisnica od občutka, da me ima nekdo vsaj malce in kljub vsemu rad)
8. odločitev da ne zmorem več
Joj, upam, da si na dnu in da boš vzela svoje življenje v svoje roke. Depresija je resna reč.
Drži se.
Meni pa je pri tej sicer res ne prevec roznati zgodbi padlo v oci nekaj in to je “samopomilovanje”, odrekanje se odgovornosti za lastno zivljenje, v smislu pasivnosti….
poglej na kaksne nacin razmisljas…vdano v usodo…bila sem hci alkoholika, vedno mi je slo vse narobe, …nimam vpliva na svoje zivljenje…mogoce ga res nisi imela, ko si bila otrok in to te je gotovo zaznamovalo, ampak zdaj lahko prevzames odgovornost za svoje zivljenje…ce te je sedanji partner prizadel ze tolikokrat, potem se nehaj slepiti, da bo pogovor ali dva resil zadevo in boste kot s carobno palicico postali “happy family”. Ljudje se ne spreminjamo tako zlahka, ali pa sploh ne. Ponavadi samo pogovor ni dovolj, ker so razlogi za taksno vedenje globji. Vprasaj se, zakaj se bojis zivljenja brez partnerja, samo z otrokoma? Po mojem mnenju je bolje biti sam, kot s partnerjem, ki to ni. Tudi za otroke je to verjetno bolje, kot da so prica neljubecemu okolju. Tudi ce so majhni cutijo odnose med starsema. Mislim, da sklepas prevec kompromisov, ker te je strah samostojnega zivljenja. Ce se bo partner res hotel “boriti” za vas in se spremeniti, naj to stori, ampak ti moras po moje narediti prvi korak, se morda odseliti, potem pa, ce se bo res streznil in resnicno spremenil, se samo zjokal na vratih s sopkom v roki, potem morda lahko zacneta znova, se bolj pa ob pomoci terapevta.
Vso sreco
Tanja