Zanima me na podlagi česa ste si izbrali svoj poklic in če ste z njim zadovoljni?
Ali mogoče kdo ve še, kje ti kaj lahko svetujejo, če imaš že nek poklic in službo, pa si totalno nezadovoljen z vsem skupaj in sam ne moreš nič naredit kako se iz tega izkopati?
Lep pozdrav.

Sem popolnoma na istem kot ti. Ampak kdo ti bo pomagal, če si ne boš sam ?
Upajva na kakšen pameten nasvet.
Lep pozdrav. Kim

Za poklic, ki sem si ga izbral (oz. stroko, ki sem jo študiral), sem se odločil
že v srednji šoli. Moram reči, da mi kljub nekaterim razočaranjem med študijem
(ki pa so bila bolj nad ljudmi kot nad stroko) ni bilo žal. Kasneje sem službo
zamenjal, ker so mi izobrazba, izkušnje in nekaj sreče to omogočili. Moram
reči, da mi tudi za zamenjavo ni žal.

Tudi sam poznam precej ljudi, ki s poklicem niso zadovoljni. Mislim, da se mora
vsak najprej vprašati, ali ni zadovoljen s službo, ali poklicem. Če nisi zadovoljen
s službo, jo je pač treba poskusiti zamenjati, če nisi zadovoljen s poklicem, je
treba pa razmišljati o dodatnem izobraževanju in pridobitvi novih znanj, kar je
precej težko, če zraven hodiš še v službo in imaš družino.

Glede menjave službe je pa tako, da so določenim izborazbenim profilom
(npr. pravnikom in ekonomistom) vrata izbire služb bolj na široko odprta kot
pa drugim. Vendar se vseeno splača potruditi. Vsakodnevno nezadovoljstvo
je najslabše.

Na podlagi cesa..ja,takole..velika ampak res velika ,ma ogromna vam recem ,ljubezen do otrok..veliko razumevanja,strpnosti,tolerance.iskrenosti,preprostosti,.pa se pa se pa se…bla bla bla …

Poklic ja
Takole z materjo ko naju je zapustil oče nisva imela velikih sredstev, tako da je bila na mizi največkrat hrana z vrta, mama pa začuda obupna kuharica.Nekoč je pomagala v neki gostilni na ohceti in tam sem spoznal za lačnega najboljši poklic kuhar.To je to.Čeravno so me okoliščine kasneje odpeljale ven iz poklica je lepši a težji od tega , ki ga sedaj opravljam.Mogoče nekoč pridem na svoje takrat pa….
Lep pozdrav

Jest sem si poiskala tak “poklic”, kjer mi ni treba v officu s 100 ljudmi vsak dan čepet, pa delam lohk kadar hočem, samo da je narejeno v roku. Ne maram preveč timskega dela, ker se vedno znajdejo kakšni lenuhi, neumneži, zavistneži…s katerimi padem v konflikt.
Nima pa veze z srednjo šolo ali faksom, mogoče le s svarmi, ki sem jih takrat rada in dobro delala.

::)))

Sama sem sla na mnoga testiranja (povprasajta na obmocnem zavodu za zaposlovanje) in potem so mi psihologi pletli takele: imate zelo mocan potencial na naravoslovnem podrocju, hkrati pa prevladuje tudi druzboslovno… itd. Ker so pri poklicnem usmerjanju pomislili predvsem na to, koliko bi lahko s kaksnim potencialom (in diplomo v roki) zasluzila in kaj bi bilo bolj druzbeno koristno, ne verjamem, da so mi kaj posebej prisluhnili – saj vsi vemo, kako prepolna je filozofska fakulteta in kako tezko je ljudi s tako diplomo zaposliti… No, pojdite raje v naravoslovje…

Res so mi olajsali odlocitev, pa vendar so vsi moji prijatelji menili, da je napacna ali vsaj delno neustrezna zame… Tako da sem plula sama v to smer… In te smeri mi ni bilo lahko vzdrzevati, ker sem delala vjuge v druzboslovje… tako da je bilo kar tezko.

Svetujem vama torej, da najprej prisluhnita tistim, ki vaju (in vajine zelje ter sposobnosti) zelo dobro poznajo, ne pa tudi pod ali pre-cenjujejo! Ni nujno, da je to najboljsi prijatelj, kajti ta pogosto rece tisto, kar bi te potolazilo, ne pa tisto, kar misli.

Sam ne bi preveč modroval, vem samo to: nikoli , ampak res NIKOLI ne imet samo eno željo kaj postati v življenju, vedno imejte kakšno alternativo, da se vam ne bo tako “zaklalo” kot se je meni ( zdravje, pa 1. zdravstvena skupina pa to…) !!!

odgovor lep in jedernat. Bravo .
lep pozdrav- veš čigav

Tanja,

jaz skoraj po vsakem projektu zapadem v to dilemo. Enostavno mi postanejo stvari prevec banalne in preproste. Ni vec izziva. Pocutim se, kot da ne napredujem.

Vem tudi, da v nekaterih sluzbah to preprosto ni mogoce. Posebej ce delas v majckenem podjetju, kjer je lastnik hkrati sef in nima nobenih ambicij, ker je zadovoljen s stvarmi, taksnimi kot so. Ali pa v administrativnem oddelku kaksnega giganta, kjer so stvari zacementirane od pripravnistva do groba.

Ce ni kam napredovati in ni kaj izboljsati potem taksna sluzba ni za dinamicne ljudi.

Imho je najboljse nadgrajevati. Tako hkrati menjas okolje in se vedno delas kariero. V novem okolju ti ni treba zaceti iz nic. V moji branzi (IT) gres lahko od vzdrzevalca sistemov v -> v sistemskega arhitekta ali programerja -> inzenirja -> programskega arhitekta -> analitika -> svetovalca ali projektnega managerja -> managerja…

Tako lahko ohranjas svojo kompetentnost (IT), spreminjas zgolj pogled na probleme in nivo abstrakcije.

Kaj pa trenutno pocnes? In ali nisi zadovoljna s svojim poklicom ali s trenutno sluzbo?

Tommy

Sem na istem kot ti. Nekaj moram storiti, saj me to stalno nezadovoljstvo že krepko mori. Nekaj uporabnega ti svetujejo v nekem centru, ki je poleg Zavoda za zaposlovanje. Srečno!

Tudi sama sem o tem studirala ze v osnovni soli in sem tudi sal na razne teste IQ pa psiholoske in ne vem kaj se vse. Res grozno da sem mora 14 leni otrok s tem ukvarjat. No in na kancu sem se odlocila za posel ki je vecinoma dopoldan od pon do pet. Tako se mi zdi da je to najbolje. Rada bi sicer bila babica (mogoce nekega dne) ampak delati petke in svetke ne vem ravno. Seveda ce imas nekaj rad potem… No jaz sem se zaenkrat tako odlocila in sem kar zadovoljnja da imam tudi kaj casa zase in za najblizje.

Tommy,
v službi delam za računalnikom in imam tudi diplomo iz te stroke na 1. stopnji. Nisem pa zadovoljna s službo – to sigurno,saj ne dobim prav nobenega feedbacka; s poklicem pa tudi ne, saj padem v depresijo, ko pomislim da bi mogla do penziona ždet za računalnikom.
Prav vsaka druga stvar se mi zdi bolj rešljiva kot ta, če si zabluzil pri izbiri poklica. Pri meni je bilo sigurno krivo tudi usmerjeno izobraževanje, če ga ne bi bilo, bi verjetno pristala kje drugje.
Lep pozdrav in hvala tudi drugim za odgovore.