Pozdravljeni,

s fantom sva skupaj slaba tri leta in večino časa ima probleme z zaprtostjo vase. Seveda je še kup drugih vzorcev, ki nama nagajajo, ampak bi v tem postu izpostavila predvsem to, ker me zanima vaše strokovno mnenje glede tega, kateri strah se skriva za zaprtostjo, je to strah pred bližino, intimo, kaj druga?

Oba prihajava iz destruktivnih družin, torej ni bilo ljubezni, podpore, varnosti, čustvena manipulacija, trud za dobro počutje staršev, ugajanje za malo njihove pozornosti, tudi nekaj fizičnega nasilja v otroštvu.
Jaz sem večino teh stvari predelala, staršem odpustila.Moj najmočnejši vzorec je nenehno hrepenenje po ljubezni in varnosti, v tem odnosu sem zahtevala ogromno pozornosti in bila prepričana v to, da bi ti naj partner dal čimveč ljubezni, imel vedno čas zate, se veliko pogovarjal in te vedno pomiril, ko je mali otrok norel, ker niso bile zadovoljene njegove potrebe.
Vse sem prilagajala njemu, pa ne, da je on to zahteval, ampak sem se kar dala v eno vlogo žrtve in podrejene punce, obvisela na njem in se izgubila v tem odnosu- vzorec mame. Imela sem to srečo ali nesrečo, da sem občutke vedno izražala navzven, dokler sem bila nevedna, sem obtoževala druge, če sem se slabo počutila, zdaj vem, da je vzrok v meni. To mi je pomenilo olajšanje, ker me razžira odznotraj, če ne povem, kako se počutim.
Pri meni se je zdaj marsikaj spremenilo, ker sva s partnerjem tik na tem, da prekineva zvezo. Ugotovila sem, da je zadnji čas, da začnem živeti svoje življenje in ne čakati, kaj bo on naredil, kdaj bo on imel čas. Hodila sem za njim in čakala na drobtinico pozornosti kot doma pri očetu. Zdaj vem, da je to moj problem, da je zahtevati od partnerja, naj ti na vsakem koraku da potrdilo, da si v redu, beračenje in predajanje odgovornosti za svoje življenje v druge roke.
Trudim se osvoboditi potrebe po tujih pričakovanjih in potrdilih, ampak jih iščem v sebi. Pot je še dolga, ampak glavno, da sem jo začela.
Pri mojemu fantu pa je zgodba takšna, da se je skozi otroštvo naučil potlačevati svoje občutke, čustva in želje, seveda se je posledično zaprl vase in to je njegov najmočnejši vzorec. Skoz je moral drugim ugajati, se truditi, da so se dobro počutili, s tem je dobil potrdila, da je v redu.
Problem pa nastane, ker vem, kako mu je težko živeti v zaprtem svetu, kjer nič ne čutiš in se te nič ne dotakne in to močno ovira njegovo osebno rast.

Ko sva začela hoditi, je bilo seveda prva dva tedna prelepo kot v vsaki zaljubljenosti, po teh dveh tednih pa nenadoma odpor do mene, rekel je, da to izgleda tako, da išče napake na meni, ki ga tako močno motijo, da dobi odpor do moje bližine. Jaz sem to takrat definirala kot strah pred bližino, strah, da se ti nekdo približa in vidi, kakšen si v resnici in s tem tudi tvegaš, da te rani.
En teden se nisva videla in potem je rekel, da me je pogrešal in si želi poskusiti z mano, pa sva šla naprej. Po treh mesecih zveze je odšel za par mesecev na izmenjavo v tujino. Med nama je bilo vse ok, bil je pozoren, ljubeč, vedno si je vzel čas zame, pač klasična zaljubljenost, ampak s to razliko, da pa ni vedel, če je zaljubljen ali ne. Ko je odšel, sva se ogromno prepogovarjala preko interneta in naenkrat spoznanje, da je zaljubljen, da me ljubi, da si želi z mano živeti in res sva se potem selila skupaj, vse je bilo čudovito. To poudarjam zato, ker mi je pomembno dejstvo, če sta se dva začutila ali ne. Ampak…rabil je svoj prostor, ko je to dognal, ni bil ob meni. Pred mano je bil zaljubljen samo v prvo punco, ki ga je prizadela, po šestih letih pa sem to bila jaz. Vedno se je umaknil, ko je postalo preresno, spoznal je, da tudi prijateljev pravih nima, vsi so površinski, taki kafanski, zaupa se samo meni.

Noben od naju še ni čutil tako močne energije, ki se je rojevala v času zaljubljenosti, leto in pol sem čutila, da letim. Vem, da to pomeni, da imava velik potencial se raniti in seveda rane tudi zaceliti. In res je, jaz imam veliko lastnosti njegovih staršev in tudi isto reagiram kot oni in obratno.
Ponoven odpor se je začel, ko sem bila nenasitna v zadovoljevanju mojih potreb, vedno več sem zahtevala, me je opozarjal na to, jaz pa totalno zaslepljena, da tako mora biti, mora poskrbeti zame:) in se mi je zaprl in to trajala že 8mesecev, vsak mesec hujše. jaz sem začela veliko manj zahtevati, on pa je veliko manj dajal, ogradil se je s službo in tam iskal potrdila, da je v redu. Doma pa me je “odrival” od sebe. Bila sva pri psihoterapevtki, bilo je vedno hujše, na koncu je vprašala fanta, če bi rad zaključil odnos, da je to pomembno vedeti. Da si naj vzame čas in odloči. To je šele bil zanj pritisk. Za par dni sem se umaknila, marsikaj spoznala, kaj vse sem zahtevala od njega, manipulirala, ga kritizirala, kaj je vse delal narobe,ampak samo v zvezi z najinim odnosom. Se mu 10x opravičila za vse, in nehala vse to početi. Se borim sama s sabo, ampak mu več ne povzročam slabih občutkov. Fant je naenkrat postal jezen name, ker je mislil,da je skoz z njim nekaj narobe, zelo mi zameri vse to, par dni se ni želel pogovarjati, bil nesramen, zdaj je boljše, vendar me najbolj od vsega boli to, da ne prenese fizičnih kontaktov, to pomeni,da je tako jezen name, da me ni sposoben objeti, mi dati poljuba. In zdaj sem jaz zmedena, ker ne vem, ali vztrajati v takem odnosu in mu pomagati, stati ob strani ali iti vstran.

Nato sva se zmenila, da bova najprej vsak sebe porihtala, potem pa razmišljala, kako naprej v odnosu. Ampak spet sem nevede iskala potrditve v njegovih izjavah, če si želi biti z mano. Vstran ne gre, nič ne omenja odhoda, prej sem jaz tista, ki je rekla, da se bo odselila, on pa samo:od kod mi taka odločitev. Malo sem zmedena. In potem se dalje pogovarjava, ko vidi, da si želim biti z njim, pa on pribije eno tako, da bi me oddaljil od sebe. Recimo to, da se mu zdi ,pri 30.letih, da ni dovolj zrel za zvezo. Ampak meni je to čisti izgovor, da ne bi rabil nič narediti.
Neke igre se greva, koliko še drug drugemu pomeniva.
In zdaj ta večni problem zaprtosti, fant več ne ve, kaj naj naredi, kaj bi mu pomagala. Vedno sva se obračala k duhovnosti, iskala tam rešitve, zdaj več ne ve, kaj je prav in kaj ne, kaj je res, kaj bi pomagalo,…
Vem, da sem bila dolga, zanima me, kaj pomeni ta zaprtost in odpor v njem, zakaj sta se pojavila, kako delujeta, kdaj delujeta in kakšne so možne rešitve? Kako mu lahko pri tem pomagam?
Zadnje čase se mu je sploh mučno pogovarjati o tem, če ga vprašam, kaj si želi, ne ve, nikoli ni imel potrebe nekaj zahtevati zase, razen svobode in miru, v smislu, da mu ne vzbujam slabih občutkov.

Hvala za odgovor in le pozdrav

TaraZoja

Če začnem z vašim prvim vprašanjem, je »zadaj« zagotovo strah pred bližino in intimnostjo. Pa ne samo pri fantu, ampak pri obeh. Odraščanje v (če uporabim vaš izraz) destruktivnih družinah je seveda pustilo posledice. Vaš stavek »Jaz sem večino teh stvari predelala, staršem odpustila« kaže na to, da sebe v tej zvezi dojemate kot tisto, ki je naredila več in zdaj poskušate najti pomoč še za fanta. Ne bi razglabljal, koliko je to res, je pa taka vaša drža, ki se zagotovo izraža tudi skozi odnos do fanta, zanj zagotovo moteča. Bi dodal, da na podlagi opisanega močno dvomim, da ste res predelali »večino teh stvari«. To žal ne gre tako hitro. V zavesti in z razumom morda, ampak globoko spodaj v podzavesti je zanesljivo ostalo še marsikaj. In ravno to »spodaj« odločilno vpliva na nas in naše odnose. Podobno vprašljiv se mi tudi zdi vaš stavek »Nato sva se zmenila, da bova najprej vsak sebe porihtala, potem pa razmišljala, kako naprej v odnosu«. Človek »sam sebe lahko porihta« samo v odnosih. Zato je verjetno edina prava vajina odločitev ali se bosta »rihtala« skupaj ali ne. Ali vama ta odnos pomeni toliko, da bosta vztrajala kljub težavam. Ali se bosta SKUPAJ trudila po najboljših za odpravo teh težav. To so po moje edine prave dileme. Mislim, da ne bom dosti zgrešil, če napišem, da je to vajino razmišljanje približno tako, kot bi nekdo rekel, da se bo najprej na suhem naučil plavat, šele potem pa bo stopil v vodo. Ali pa če bi se kdo odločil, da bo imel otroke šele takrat, ko se bo porihtal in naučil biti starš.

Na vaša vprašanja o tem, od kod izvira in kaj pomeni fantova »zaprtost«, lahko samo ugibam ali pa naštevam vse mogoče odgovore. Mislim, da to nima posebnega smisla. Poskušajte najti način pogovora, ki bo za fanta dovolj varen, da bosta postopoma sama odkrivala odgovore. Bi vas pa opozoril, da sta zaprta oba. Tudi vi, samo da se to kaže na drugačen način. Verjetno ste glede tega res kakšen korak pred fantom, ampak če bi se on nenadoma odprl, bi se zelo verjetno ustrašili in zaprli vi. Zanimivo bi bilo tudi izvedeti, kako fant doživlja vašo pripravljenost, da mu »pomagate«. Če s svojo pomočjo ne želite izpasti vzvišeni, pokroviteljski ali vsiljivi, bi se bilo modro držati starega dobrega nasveta od g.Trstenjaka: »Ljudem pomagajmo samo za tisto, kar so nas prosili in samo toliko, za kolikor so nas prosili.«

Priporočam, da si preberete še naslednje podobne teme (v oklepajih so direktni linki):
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5137227 (Kaj je iskren pogovor)
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5428945 (kako se pogovarjati in biti pristen)
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5747002 (partner se ne zna pogovarjati o čustvih)
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5932331 (strpnost in pristnost)

http://med.over.net/forum5/read.php?140,5135392 (zakaj sploh biti skupaj)
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5788730 (zakaj ne zdržim v odnosu, strah pred bližino)

Lepo vas pozdravljam