Naj na kratko opišem svojo situacijo.

Stara sem 31 let, partner 30. Skupaj sva skoraj 5 let, v tem času sem jaz kupila stanovanje. Seveda je rekel, da bova živela skupaj. Od tega sta minili več kot dve leti, on pa še vedno živi z mamo v enosobnem stanovanju. Vidiva se enkrat na teden (živiva in delava 40 km narazen, on pa nima lastnega avta), včasih tudi dva tedna ne.

Ko ga vprašam, a naj greva narazen, češ da itak nima več smisla, mi zatrjuje, da me ima rad in da se bo kmalu preselil. Mene pa se loteva malodušje. Enostavno več ne vem, če še naj zapravljam čas z njim.

Hvala za mnenja.

hajku, spet ne vemo druge plati zgodbe, ampak če je ta resnična, ne zapravljaj več časa z njim.

primož

Reci mu adijo.

Lahko tudi ciao.

Postavi ga pred dejstvo. Če ne misli resno s tabo in misli večno živeti pri svoji mamici, ga boš zaustila. Vem da je to težko ampak to moraš storoti ze tvoje dobro. To mu povej na lep način. Ti bom citirala en stavek katerega je povedal pater (ne spomnim se njegovega imena) na predavanju o medsevojnih odnosih: “Popkovina se od matere pretrga takrat ko se zavežeš svojemu partnerju.” Poskušaj mu to malo obrazložiti, pa boš videla kako bo reagiral.
Veliko sreče!!

Poslovi se. Če po tolikih letih s tabo ni pripravljen samostojno zaživeti in se osamosvojiti od mame, nima smisla. Nikoli se ne bo!
Žal!

Saj tudi če se preseli, mu boš potem ti igrala mamico(te bo že porinil v to vlogo), tako da je zanj itak vseeno kje živi. Verjetno samo nima prevoza do službe ali kaj podobnega, da se še ni preselil k tebi.
Vprašaj ga.

Vse je že povedal in pokazal. Tudi če se sedaj preseli ne bo šlo! Konec in adijo!

Z zanimanjem sem prebral odgovore na problem, ki si ga izpostavila in uvidel, da so precej površni ali pa enostranski. Kajpak smo slišali le tvojo zgodbo in ne vemo kakšna je njegova verzija. Ugibal bi lahko v nedogled, pa se bom raje osredotočil le na to, kar si napisala ti. Čeprav ti nekateri forumovci precej samoljubno svetujejo, da ga čim prej pusti, saj s takim nima smisla vztrajati, pa bi te rad opozoril na to, da je problematika, o kateri pišeš, precej bolj kompleksna. Praviš, da sta skupaj 5 let. Predvidevam, da pač »hodita« pet let, živela skupaj pa še nista, kajne? Ti si materialno preskrbljena in si kupila stanovanje. Predvidevam, da tudi zato, da bi obema omogočila začetek skupnega nodvisnega življenja. V tem pogledu te povsem razumem in podpiram. Tvoji cilji, ki si jih uresničila so bili plemeniti in dolgoročno v obojestransko korist, toda zna se zgoditi, da si s to gesto spravila svojega fanta v veliko zadrego. Naj ti opišem kakšno. Napisala si, da nima svojega avtomobila, kar pomeni, da si materialno in eksistenčno po vsej verjetnosti precej bolj preskrbljena kot on. Lahko celo sklepam, da imaš veliko večje dohodke od njega in si tudi nasplošno bolj situirana od njega. Čeprav to tebe niti najmanj ne ovira, da ga ne bi imela iskreno rada in si z njim ustvarila skupnega življenja, pa je tvoj fant – gledano psihološko – po vsej verjetnosti v zadregi, saj se počuti manjvrednega v odnosu do tebe ter neizpolnjenega. Čeprav sem skoraj prepričan, da poznaš te stvari, pa bi želel tvojo pozornost usmeriti na moško podedovano kolektivno zavest, ki ima v sebi neobvladljivo težnjo po tem, da bi ON skrbel zate in ne obratno. Ko so naši predniki še živeli v jami, je bil moški tisti, ki je skrbel za svojo družico. On je bil tisti, ki jo je varoval, skrbel za živež in omogočal eksistenco. Še nedolgo nazaj je bilo tako, da je mož kot »glava« družine skrbel za žensko tudi v materialnem smislu. Ta zgodovinsko pogojena vloga je moškemu domača, mu godi in takrat se počuti izpolnjen. Žal so danes družbene razmere, potrošniška logika in ženska emancipacija pripomogle k temu, da ste se ženske finančno povsem osamosvojile in postale povsem neodvisne od moških. Ne bi upal močno dvomiti v možnost, da je tvoj fant še eden mnogih moških, ki so se ujeli v krizo identitete oz. družbene vloge, ki jo imajo v odnosu do žensk. Čeprv nikakor ne bi želel, da to izpade patetično, pa je potrebno ugotoviti, da večina moških ob teh razmerah prikrito trpi kot »pes«, ker se srečujejo z notranjo krizo prevzemanja prave vloge, ki jim je po novem družbenem modelu dana v odosu do žensk. Ženske ste postale samostojne, odkrito ste začele izražati svoja čustva in potrebe ter se emancipirati na vsej nivojih življenja, kar pa moškim večinoma predstavlja velik šok. In kaj to lahko pomeni v primeru tvojega fanta? Esotavno to, da misli, da te ni vreden, da ni zmožen skrbeti zate, ker si celo stanovanje – tisti primarni simbol skrbništva oziroma rešitve eksistenčnega vprašanja, ki ga moški nosimo v kolektivni zavesti – kupila ti, torej namesto njega za rešitev eksistence poskrbela TI. Tvoj fant se ti seveda, gledano po tej logiki stvari, nima niti najmanjše želje pridružiti pri skupnem življenju v TVOJEM stanovanju, saj se počuti manjvreden v odnosu do tebe. Tvoj fant bi nedvomno želel bolj tvorno finančno sodelovati s tabo pri ustvarjanju eksistence, pa teh možnosti (ne vemo zakaj) pač nima. Zato se počuti podrejen tebi in ker tega ne prenese, se raje zadržuje pri mami, čeprav ga takšen odnos ne osrečuje. Predvidevam, da se zadnje čase tudi precej prepirata. Verjetno boš iz napisanega ugotovila, da ne toliko zaradi tega, ker »noče« iti pod isto streho s tabo s stanovanje, ki si ga kupila, kot zaradi notranjega boja, ki se dogaja v njem, zaradi vseh konfrontacij želja in občutkov, ki se bojujejo v njem.
Moj predlog je naslednji: kot si napisala tudi sama, te ima fant rad in ti to tudi nedvoumno zagotavlja. Morda ne bi bilo slabo, če bi se o tej temi NEVPADLJIVO pogovorila z njim, toda bodi zelo previdna, ker se ti bo fant zelo težko odprl na tem, zanj tako občutljivem področju. Zagotovi mu, da ceniš njegov trud in prispevek vajini zvezi, saj te osrečuje to, kar JE in ne kar IMA. Pojasni mu, da ga jemlješ kot celoto skupaj s sabo in da ga niti najmanj ne črtiš zaradi tega, ker je materialno manj trden kot ti. Zagotovi mu, da je zate pomembno to, kar ustvarjata SKUPAJ, ko pa zadeva denar čim manj poudarjaj svoje zasluge. Saj ni pomembno KDO je kupil stanovanje. Stanovanje je VAJINO, ne glede na to, kdo je prispeval denar zanj. Dogovori se z njim, da si pač stanovanje kupila ti, za »ravnovesje« vložkov v materialno eksistenco pa mu boš z veseljem dopustila, da na primer on kupi avto za vaju. To ravnovesje v finančni udeležbi je za moške zelo pomembno. Med tem ko moški nismo najbolj zadovoljni, če vse financiramo sami, pa smo skrajno nesrečni, če ne moremo financirati ničesar in po domače povedano živimo na partnerkini »grbi«. To je ključ do rešitve tega problema, če ni seveda vmes še kaj tretjega, o čemer nisi pisala.

Ampak res!
Škoda petih let, ne čakaj da jih mine še pet
da vidiš da ni bilo vredno.

Ne bodi z njim samo zato da nisi sama!!!!

Morda si ga srečala zato, da bi se kaj naučila? Kakorkoli že se boš odločila, bi bilo zate dobro, da bi bila malo bolj odločna. Povej kaj hočeš in to tudi izpolni… Nehaj obljubljati in moledovati, stori nekaj predvsem ZASE!!! On potrebuje mamo, kaj pa potrebuješ ti? Ne osredotočaj se nanj, osredotoči se raje nase, zakaj bi sedaj obsojali njega, ko pa tudi ti v dveh letih nisi uspela narediti reda. Vprašaj se zakaj!

Nima smisla. Ne čakaj. Si predstavljaš družino, katerega oče se “prikaže” le 2 x na štirinajst dni???

Hvala vsem za mnenja in odgovore, predvsem Nomadu, za izčrpnost. Naj malce dopolnim situacijo.

Moj fant ni finančno šibkejši od mene, oba imava povprečni slovenski plači. Stanovanje sem vzela jaz na kredit, nekaj so pa primaknili MOJI starši, njegova mama ni niti razmišljala v tej smeri. Takrat je on rekel, da bo notranjo opremo financiral on. Z veseljem sem se strinjala, a potem ni bilo ničesar. Vse, do zadnje kuhinjske krpe, sem smela kupiti sama.

Prav imate vsi, ki pravite, da me je strah ostati sama. Ampak jaz sem iz dneva v dan bolj nezadovoljna, nesrečna, prepirava se nenehno, in VEM da bi morala že zdavnaj narediti konec. Ampak potem pa pride, pa je tisti dan lepo, morda še kak dan nato, in potem vse spet znova. Naj dodam tudi, da pa sva v postelji zelo usklajena in nenasitna. Morda tudi zaradi veliko časa, ki ga preživiva ločeno…

Saj vem, naredila bom pač to, kar bom. Vejetno nič. Rada ga imam. Sem pač ženska, malo ‘smotana’…

Haiku

No, Nomad je zelo fajn napisal in vse kar je napisal drži. Podpišem kot moški. Ampak tvoj je imel možnost – očitno. Očitno ima sredstva, očitno si mu dala priložnost sodelovanja, sofinanciranja – pa se je izmaknil. To je pa že znak, da v resnici noče skupne zveze s tabo. Ustrezaš mu, ker se ujameta v postelji, hkrati pa on ne rabi (noče) nič drugega in tudi ti ne zahtevaš. In najslabše je, da ne boš naredila nič. Nič je slabše od manj in slabše od narobe. Največja napaka (se mi zdi) je neukrepanje kadar smo z nekim stanjem nezadovoljni. Če ukrepamo, si lahko vsaj rečemo – no vsaj poizkusil sem! In nisem čisto prepričan, da ga imaš rada. Mogoče imaš rada samo občutek, da si z nekom, da si zaželjena in da nisi povsem sama. Ali lahko mogoče v mislih izključiš sex iz vajine zveze? Kaj še ostane?

nedonošenček!

Za Moškega in Nomada…

zanima me od kod vama ideja, da mora moški skrbeti za žensko…kot, da je to v zgodovini res kdaj obstajalo. Moji stari starši po mamini strani so bili kmetje, kar je pomenilo, da sta oče in mama po cele dneve delala na polju…da je oče skrbel za mamo…flancanje. In podobno je veljalo za vse kmeček pare v bližnji in daljni okolici. Toliko o kmečkem stanu; pa pojdimo na delavskega…preberita si kako delo socialnega realizma koder piše, da so moški in ženske delali po tovarnah SKUPAJ…moški so morda zaslužili več, ampak to tudi še danes velja, da je razlika v zasližku med moškim in žensko za isto delo tudi do 30% in kolikor višje gremo po ekonomski piramisi, toliko večje so razlike…ali zato moški skrbi za žensko…?

Pa lepo prosim, od kod vam ideja, da so v prazgodovini samo moški lovili in domov prinašali hrano…hrana od lovskega plena je bila minimalna…večino hrane so namreč nabral ženske.

Resnica je zmeraj bila in bo moški in ženske skrbimo SKUPAJ drug za drugega. Moški sam v večini primerov ne more sam zaslužiti za preživetje žene in družine. In če kaka ženska slučajno uspe prinesti nekaj denarja več domov ni zato treba nekega sufferja zganjat, pa krize identitete, pa manjvrednostnih kompleksov, ker ste uspeli “upleniti” kvalitetno žensko. :))

Take bedarije pišejo samo moški z nizko stopnjo samospoštovanja, ki iščejo vsemogoče izgovore…na koncu pa najdejo podredljivo, nemočno in neumno žensko, ki enostavno rabi deca, da jo živi…take so odlične manipulatorke in to so točno tiste babe, ki po 1 letu zakona ratajo zmaji.