Ima kdo izkušnje s hujšanjem pri dr. Sentočnik?
Imam, hodila k njej skoraj 3 leta, v tem času je šla teža gor in dol za cca 5 kg. Shujšala nisem, sem se pa dobro razgibala 2 x na teden , ker je telovadbo v fitnesu vodil en gospod, bivši košarkaš, Pavle.
On je bil izjemen motivator, tudi za ljudi, ki so bili precej čez 100 kg. Vedno nam je vrtel glasbo, pa pripovedoval vice in kar je najboljše, vaje je prilagodil sposobnostim skupine in vedno nas je popravljal, vsakega posameznika posebej. Dr.Sentočnikova je bila izjemno osorna, neprijazna, vsaj jaz sem dobila tak vtis o njej. Moja sotrpinka je imela diabetes in je želela, da bi bila dieta prilagojena njenemu stanju, pa jo je dr.Sentočnik zavrnila z besedami, naj se odloči ali želi zdraviti diabetes ali hujšati. Iz njene ordinacije je prišla po prvem pregledu popolnoma objokana in se spomnim, da smo jo v recepciji tolažili, da pa saj bo dieta tudi zelo pozitivno učinkovala na njen diabetes.
Precej težav smo imele tudi s tem, da so nas tehtali različni ljudje, kdor je pač imel čas, tudi receptorke .
Aha še to, dr.Sentočnik je priporočala razne masaže. Niti pri eni sotrpinki njene masaže niso bile učinkovite, tudi, če je ženski uspelo shujšati, ji je ostala odvečna koža in masaže so bile bolj namenjene zapravljanju denarja, ker res niso bile učinkovite.
Vse storitve si moral plačati vnaprej, če si kdaj manjkal in se nisi odjavil dan prej, so ti obisk zaračunali, kljub temu, da si recimo ponoči zbolel in si zjutraj javil, da te ne bo.
Nekoč se je zgodilo, da ena sotrpinka ni plačala ene storitve pravočasno ( ker ji je zmanjkalo denarja-imela je pač minimalno pokojnino), pa so jo odslovili. Nobeno pojasnjevanje ni zaleglo, jim je skušala dopovedati, da bo plačala tisti zadnji dogodek ( šlo se je za skupinsko terapijo pri psihologinji) , takoj, ko dobi pokojnino, ampak brezuspešno. Ni smela na terapijo. Istočasno je druga pacientka ( ki je imela plačano vse) prišla povedat, da se zaradi službenih obveznosti ne more udeležiti skupinske terapije pri psihologinji in da naj namesto nje vzamejo to drugo gospo, ampak seveda to ni bilo možno.
Ponavadi smo na dan pregleda pri dr.Sentočnik čakale v nedogled, tudi do 3 ure.
Še bi lahko naštevala, ampak kot sem že zgoraj omenila, meni je pomagal s telovadbo in raztezanjem gospod Pavle in mi za hujšanje ni bilo mar, ker ko sem uspela rehabilitirati noge, sem se doma sama rekreirala, po 1 uro hitre hoje na dan + majhne omejitve pri hrani in sem sama izgubila vse odvečne kg (23).
Če te kaj še zanima, pa vprašaj
Ojoj, kaj pa je bilo narobe?
Nekako ne vidim drugega izhoda, kot da me nadzoruje nekdo, ki ne bo popustljiv. Njihov jedilnik poznam, me pa zanima na splošno, kako tam poteka … Sem pa že slišala, da se zeloooooo težko kaj prestavi, tudi če ne moreš zaradi službe. Tega se malo bojim, ker nimam stalnega urnika.
Ne vem, koliko si stara in kako si pridobila odvečne kg. Jaz sem začela pri njej v začetku 2007 in sem hodila k njej ( z dvomesečnimi prekinitvami čez poletje) dobri 2 leti in pol.
V najstniških letih sem bila športnica in sem potrebovala moč in eksplozivnost, zato niti nisem tako malo jedla, ampak sem očitno vse pokurila. Pri 175 cm sem imela 58-60 kg.
Po rojstvu otroka sem občepela v pisarni in začela počasi pridobivat kg, vsako leto nekaj, dokler ni tehtnica pokazala 103 kg ( pa vprašanje, če je bila to največja teža) . V 2 tednih , ko sem imela res velike priprave na en dogodek, mi je zaradi časovne stiske, ko sem jedla komaj kaj, uspelo težo sklatiti na 97 kg in k Sentočnikovi sem šla s to težo in ko sem šla od nje je bila teža 92 kg. Nisem shujšala , ampak sem pa dobila motivacijo da nekaj naredim za sebe.
Pri Sentočnikovi je šlo vse (razen telovadbe) zelo brezosebno. Nisem imela dobrega občutka, sploh ker smo imeli obvezno udeležbo pri pogovorih s psihologinjo, kjer nas je bilo v povprečju vsaj 6-8 ljudi, vsak s svojimi težavami, zelo različne stopnje prehranjenosti.
Kar nekaj njenih pacientk sem spoznala, ki so se k njej vrnile po nekaj letih. Dobiš občutek, da to hujšanje z vso podporno terapijo, res ni bilo ustrezno, ker drugače se pacienti ne bi takoj spet zredili.
Doma sem začela vsak dan, ampak res vsak dan hodit cca 7 km v 1 uri ( zelo hitra hoja, ker ni po ravnem, ampak sta vmes tudi 2 krajša klanca) in zmanjšala sem vnos kruha (samo zjutraj za zajtrk). Obroke sem si prilagodila tako, da sem imela recimo za kosilo ogromno skledo solate in manjši koščič mesa in res samo eno žlico krompirja/riža/testenin. Jedla sem 5 x na dan. Za malico pogosto kavo in 2 krekerja ali 2 koščka prepečenca ali jabolko, drugače pa običajno kosilo in večerjo, brez omejitev, samo malo sem menjala količine na krožniku.
Zelo težko sem se odrekla kavi z mlekom ( popila sem jo povprečno 5 x na dan z skoraj dcl mleka), in od takrat pijem kavo z mlekom samo zjutraj, čez dan pa črno brez sladkorja.
V glavnem pri 175 cm imam sedaj 80-82 kg. Ko pokaže tehtnica 82 zagori alarm in spet malce pazim. Trenutno nabiram moč in voljo, da vržem dol še 10 kg, Žal se v svoji koži precej dobro počutim in še ne vem, kako mi bo uspelo, sem pa prepričana, da mi bo, samo odločit se moram.
Aja težo ohranjam zadnjih 6 let,lp
Živjo!
Stara sem 50. Pri 28-ih sem shujšala 20 kg, iz 78 na 58, jedla sem podobno kot opisuješ ti in začela migati, aerobika, fitnes in podobno. Potem sem do 37. leta dvakrat rodila, shujšala brez težav in začela teči. To mi je bilo res super, hodila sem tudi na razne vadbe. Saj ne rečem, da mi ni bilo za sladkarije in podobno, ampak nekako mi je uspevalo.
Potem sem pa leta 2012 doživela en hud stres. Nekaj časa sem še tekla in migala, potem sem pa v nekem trenutku opustila popolnoma vse. Zelo občasno sem sicer še tekla, poskušala z raznimi vadbami, ampak čutila sem, da se mučim. Pri prehrani sem pa popolnoma pogrnila. Zdaj imam 80 kg, več kot ko sem šla rodit. Zajtrk imam vedno, ponavadi kruh z nečim in kavo z malo mleka, potem se pa podre. So dnevi, ko npr. pojem celo vrečko Mozart kugel ali celo čokolado, potem pa še ene dve kavi s smetano in je to to. Kakšen drug dan jem normalno do popoldneva – potem spet katastrofa.
Zdaj imam res vsega dovolj. Točno vem, kaj bi morala počet, ampak sem čisto na nuli z energijo in voljo. Nagnjena sem tudi k depresivnemu razpoloženju, pa se nekako ne morem izkopat.
Tako je to z mano.
Tudi jaz sem že čez magično mejo, stara 51 let :-)) . Nimam težav s sladkarijami, rižem, testeninami, ampak se težko odrečem dobremu kruhu in večernim obrokom.
Kar zelo moram paziti, da teža ostaja na 80 kg. Preizkusila sem pa že čisto vse (razno skupinsko vadbo v fitnesu, aerobiko, individualno)- to je bilo bolj zaradi prijateljic, druženja, pa še malo sem se razmigala, shujšala sem pa zanemarljivo malo.
Nekoč sem si za nekaj mesecev omislila osebnega trenerja. To mi je bilo še najboljše, ker je bdel nad mano, me vzpodbujal in me naučil pravilnega ponavljanja vaj, da sem izgubila nekaj cm točno tam, kjer sem si želela.
Ko bom odločena, da bi še malo shujšala ( to pri meni zahteva malce priprav glede na naravo mojega dela in družino), si bom zagotovo omislila osebnega trenerja . Po mojem prepričanju je to edini način, da ni denar stran vržen, seveda pa kolikor se poznam, moram najprej začeti sama, torej vsaj 3 kg sama in potem šele k trenerju.
Glede depresije nimam nekega pametnega nasveta, sem pa včasih slabe volje, razdražljiva itd in meni res pomaga, če se zakopljem v delo, tudi fizično (vrt, čiščenje stanovanja), oziroma hoja v hrib. To me telesno uniči in odžene negativne misli. Mogoče velja poskusiti, v kolikor ni prehudo.
lp in srečno
Živjo,
a veš da sem tudi jaz imela osebnega trenerja, 3 leta, pa sem obupala. Malo mi je šel na živce on, ker me je “motivital” tako, da me je vsake toliko postavil na tehtnico in potem zavijal z očmi, ker ni šlo kaj preveč dol (za kar sem seveda kriva sama), pa tudi zelo drago je bilo in vzelo mi je ful časa. V bistvu se mi je zdelo škoda denarja glede na to, da nisem bila disciplinirana pri hrani.
Sem predlagala osebnega trenerja kot alternativo dr. Sentočnik, ker tudi pri njej bi najbrž zapravila en kup denarja, glede zavijanja z očmi, če ne shujšaš dovolj, bi bila pa najbrž ista pesem.
Jaz sem imela odličnega osebnega trenerja, tudi ni bil poceni, samo sem ga rabila bolj za rehabilitacijo nog, hujšanje je pa prišlo zraven, tako, da ne vem, kako bi se obnesel samo pri hujšanju.
No želim da ti uspe
Pa saj v bistvu vem, da moram motivacijo najti v sebi.
Je pa res, ta zadnji trener je bil (načeloma) ok, lahko bi mu konec koncev rekla, naj me ne gnjavi toliko s težo, vendar sem na koncu že kar težko plačevala 30 evrov na trening! Hodila sem pa dvakrat na teden. Na začetku sem še nekako spravila skupaj, potem pa vedno težje. Pride vse sorte, dopust, stvari za šolo, avto se kaj pokvari … itd. Moram rečt, da mi je bila cena v bistvu glavni minus. Potem sem si pa mislila: “In še shujšam ne” :-)))))
Se strinjam Hanna, poceni niso tile trenerji, ali pa karkoli drugega. Življenje danes je drago, pa naj kdorkoli kaj reče drugače!
Mogoče je pa za zbiranje volje in motivacije dovolj že redno zastonj miganje :-D. Jaz naprimer se pumpam na sprehodih, hihi. Potem bom pa vložila svoje dinarčke v kaj dražjega.