Spoštovani!

Pred petimi leti sem se ločila, razočarana, brez vere v ljubezen. Odločila sem se, da se ne vežem več.
Pa se je zgodilo, da sem se zapletla s poročenim sodelavcem. Pol leta sva se samo veliko pogovarjala in zaupal mi je, da se ne bo nikoli ločil, da pa si privošči sem in tja skok čez plot. Je oče dveh mladoletnih otrok. Da se njemu ne more zgoditi, da bi se zaljubil. Poročil se ni iz ljubezni, ampak zato ker je bil na poti otrok.
Skratka oba sva se noro zaljubila in še zdaj po treh letih se imava iz dneva v dan bolj rada. Po letu trajanja najine zveze se je odselil od doma in zdaj živi sam. Za otroke skrbi vsakodnevno, z ženo sta ostala v prijateljskih stikih. Tudi sama sem v dobrih odnosim z bivšim možem. Vendar pa se je v nama naselil močen občutek krivde. V njemu, ker je razbil družino, v meni, ker sem bila vzrok za razbitje jaz. Na začetku najine veze sva večkrat poskušala najino razmerje prekiniti, vendar so bila čustva premočna. On je z najino zvezo zadovoljen, v meni pa se zadnje čase pojavlja vprašanje ali gre res za pravo ljubezen, saj se on izogiba temu, da bi najino zvezo obelodanil. Sama sem ga predstavila svojemu otroku, staršem in prijateljem, on pa ima v sebi blokado in tega ne more storiti. Trdi, da me ljubi in me sprašuje ali sem z njim zaradi njega ali zaradi njegove družbe, prijateljev, staršev… Zanima me ali je vzrok v moralnem mačku ali kje drugje? Boli me, ker imam občutek, da še vedno živiva v ilegali in da sem le del njegovega skritega življenja. Naj povem še to, da ima njegova bivša žena prijatelja, ki ga je po nekajmesečni zvezi predstavila otrokom. Vem, da je zoprno tudi to, da naju ljudje kot posameznika poznajo, ne vedo pa, da sva par. Želim si, da bi imela skupne cilje, on pa pravi, da je njemu največ do tega, da se imava lepo, vse ostalo ni važno. Kaj naj storim, naj ga jaz vključim v svoje življenje in se sprijaznim, da me on v svoje ne, naj pustim času čas ali naj naredim korak nazaj in še jaz njega izključim iz svojega življanja in preživljam z njim le trenutke, ko nama to čas dopušča? Moj partner ve za to, da vam pišem in tudi njega zanima, kaj boste odgovorili, pripravljen je tudi sam odgovoriti na vaša morebitna vprašanja njemu. Hvala za vaš strokoven odgovor.

Spoštovana Patricija!

V vašem primeru vidim en sam psihiatrični zaplet in to so vaši občutki krivde “zaradi razbitja njegove družine”. Če vaš partner ne bi želel razbijati svoje družine, je pač ne bi in nihče ga k temu ne bi mogel prisiliti, vaši pomisleki so povsem odveč, končno gre za odraslega in poslovno sposobnega človeka, ki je za svoja dejanja odgovoren. Je že res, da ste v hudem precepu, vendar, če je vajina ljubezen tako intenzivna, kot jo opisujete, bi bilo njeno javno priznanje prava malenkost, seveda pa za to mora obstajati motiv, ki ga z njegove strani očitno ni, ali pa ga ni dovolj. Kar zadeva vaš zorni kot, morate premisliti, kakšen status vam bolj ustreza: ali položaj ljubice, ki se je nekdo sramuje in jo zato skriva, ali položaj ljubice, ki jo nekdo javno pokaže tudi zato, da se postavlja pred drugimi, ali položaj dobre prijateljice, s katero je mogoče skočiti tudi v posteljo. Četrta varianta, da bi postali njegova druga žena, se mi zdi manj verjetna, zato se boste morali odločiti za od prvih treh. Svojo odločitev prilagodite svojim življenskim pričakovanjem nasploh, bremenu, ki jih vsaka od variant prinaša, pri tem pa vedite, da ste žrtev ravno v tolikšni meri, v kolikšni to sami želite. Samoobtožbe so tu povsem nepotrebne in vam bodo kalile vsakršno zadovoljstvo, zato jih bo treba čim prej odpraviti z lastno ali pa strokovno pomočjo v neposrednem pogovoru.

Najprej bi se rada zahvalila za vaš odgovor. Morda v svojem prvem pisanju nisem bila dovolj razumljiva, glede samoobtožb. Moj glavni problem namreč ni v samoobtoževanju (ta se je pojavil na začetku najine zveze in verjetno me bo spremljal vse življenje, vendar sem se tem sprijaznila, tolaži me tudi dejstvo, da otroci niso izgubili očeta, ker res lepo skrbi za njih, le žena je izgubila moža, ki je nikoli zares ni ljubil, torej to tudi ni ne vem kakšna izguba). Zaenkrat tudi nimam želje, da bi postala njegova druga žena, da bi živela pod isto streho, prav tako ne gre za javno priznanje, kot dokaz njegove ljubezni, želim si le to, da bi v kolikor bi zvezo obelodanila, lahko preživljala več časa skupaj (izleti in športne aktivnosti skupaj z otroci, zabave skupaj s prijatelji, praznovanja skupaj z njegovo in mojo družino ( skupen dopust z otroci…), sama sicer hodiva ven na izlete, v kino, tudi na dopust bova šla sama. Ali zahtevam in se obremenjujem preveč? Kot sem v prejšnjem pisanju omenila imam tudi sama otroka, ki je del mene in mi pomeni vse, pa se mi poraja vprašanje ali je pametno, da jaz vključim svojega otroka v najino zvezo, če on ne želi vključiti svojih? Od vseh variant, ki ste mi jih našteli se trenutno vidim v vlogi, kot ste omenili, dobre prijateljice, s katero je moč skočiti tudi v posteljo. Vendar mi ta vloga ne zadošča več. Zdi se mi, da je za ohranitev dobre partnerske zveze potrebno delati korake naprej, se truditi za to, da postane boljša. Poleg tega mi tudi partner zagotavlja, da si to želi in da se bo to slej ko prej zgodilo, vendar kadar nastopi priložnost v sebi začuti blokado, za katero sam ne najde pojasnila. On računa na to, da naju bo nekdo videl in vsa zadeva bo prišla na dan, potem pa bo skupna vključitev v družbo lažja. Zanima me ali lahko najina zveza obstane in se razvija brez skupnih ciljev, brez vključevanja v svet okoli naju, ali pa je nastopil čas, da se sprijaznim, da sem le dekle za prijetne, skrite trenutke, njegov “sladki greh”. Zakaj njegova blokada, če mi zagotavlja, da mu poleg otrok pomenim največ v vesolju?

Spoštovana Patricija,
vaši načrti so povsem realni, vendar bo treba vključiti še časovni dejavnik, na kratko povedano, kaj mislite,koliko časa bo vaša sreča trajala?Zelo redko takšne zveze peživijo več kot pet let, čeprav je res, da so možne tudi trajne.Skoraj nemogoče je, da bi vsi vpleteni, sem je šteti tudi otroke, partnerja prijateljeve žene prav tako,v popolni slogi prenašali vajin odnos brez drobnih ali grobih nasprotovanj, vendar je odločitev vaša in odgovornost zanjo tudi…Sicer pa je življenje kratko , zakaj bi si ga torej po nepotrebnem grenili, če si ga lahko osladimo?

New Report

Close