Sem mamica dveh sončkov,ki sta prava navihanca,ki zmiraj kakšno všpičita. Ampak mene zanima ,ali ima kateri starš iskušnjoz domišlijo 5.5 letnega otroka.Moja hči se “igra”da je pes. V igro je tako zelo vživeta,da se mi zdi,da dejansko misli,da je kuža.Na vsako besedo reagira kot “kuža”. NPR.če jo skregam ker “kuža” straši mlajšega brata,se “zavleče” v kot in cvili kot užaljen kuža.Kaj je to ? Kako dolgo to traja?
Hvala ! Selina

Naj traja čim dlje. Tvoja deklica ima zdravo otroško domišljijo, ki ni zatrta in je ne zmoti niti to, da jo kregaš. Tvoje oštevanje pač poveže s svojo domišljijo in se igra naprej. Dovoli ji, da je še naprej otrok, saj je stara komaj 5,5 let. Mene na tvojem mestu ne bi skrbelo. Če jo opozoriš, da naj ne “renči” na bratca in se umakne in cvili, se obrni stran in se nasmej tej otroški razigranosti…
Kmalu jo bo pasje obdobje minilo in prišlo obdobje princesk, mamic in še kaj. Če boš dovolila domišljiji prosto pot, se bo tvoja deklica razvila v pravo ustvarjalno osebo. To pa si želimo prav vsi ali ne?!

LP
EvaK

Moj 4 letnik je tudi pogosto pes. Laja, hodi po štirih, cvili, prenaša “kosti”. Posnema ga tudi mlajša sestrica. Včasih se jima pridružim tudi jaz – smo ena vesela pasja družina. Občasno je tudi pokemon, spiderman ali kaj podbnega – to sta običajno z bratrancem, ki je star 6 let in pol. To je v tej starosti precej običajno. Prijateljeva 4 letnica pa je 100% prepričana da je karljična. Obnaša se tako, da bi jo mirno postavil na dvor katere od kraljevin.

Moj Nejc je star 6 let in že eno leto nosi s seboj slamico in se z njo pogovarja. Pravi, da je to njegov prijatelj.

Namišljeni prijatelji, oživljanje igračk in namišljene vloge so nekaj povsem običajnega za to starost. Težava se pojavi, če se otrok zaradi morebitnih stisk odvrne od staršev in se povsem zateče k svojim “navideznim” prijateljem – so pa taki prijateljčki čisto fin način, da se predelujejo majhne težave… ker starši smo pač kdaj tudi tečni, taki prijatelji pa so vedno pripravljeni na poslušanje.
Mi imamo meda Brunda, ki ne more iti ven brez kape v tej zimi (hvala bogu, da imamo še nekaj dojenčkatih oprav doma), ne more počakati, ko gremo jest, ker je sam lačen, z nami gre k zdravniku, gre v vrtec – a počaka v avtu -…
T.

Naš petletnik je pri babici pes, doma pa je mucica. To traja že kako leto in še je kar aktualno. Meni te njegove vloge pridejo včasih zelo prav – kako stvar, ki je ne more spravit on iz sebe (ko ga kaj muči ali se s kom v vrtcu skrega), pa naša mucica z lahkoto izrazi 🙂))).
Jasna

Tudi naša se je pri teh letih zelo rada igrala, da je kuža ali muca. In domišljija otrok je res tako bujna, da ne znajo ločiti med resničnostjo in domišljijo. Vendar se mi ne zdi nič takega. Pač se še ti igraj z njo kužka. Minilo bo samo od sebe.