Pozdravljena ga. Barbara Novak,

pišem vam pismo, ker sama ne vidim izhoda iz dane situacije

Stara sem 30 let, poročena, z dvemi majhnimi otroci.
Z možem sva skupaj 10 let, pred kratkim sva se poročila. Problem je v tem, da sva si po eni strani hudo podobna, po drugi pa hudo različna. Sama sem kristjanka in tudi otroke sva krstila, ker meni osebno to veliko pomeni, on pa je ateist, sicer veruje da nekaj je nad nami, ni pa to Bog. Ne bom rekla da sem hudo verna, grem k maši ko le lahko grem se pravi vsaj enkrat na mesec, če mi seveda znese pri dveh majhnih otrocih. Problem je v tem, da stalno poslušam, da če bi bilo po njegovo, otrok ne bi dala krstiti in da otroci ne bojo hodili k verouku, če ne bojo hoteli, itd..da me mami pumpa v vero (dokler jaz nisem bila stara 5 let, mami ni bila verna, sem hodila z staro mamo v cerkev in potem sem jaz mami prosila naj me pelje, torej je ona šla zaradi mene in ne obratno), uglavnem imam občutek, da se bova celo življenje kregala okrog teh stvari, razen če bom popustila jaz, ker on resnično ne odneha in toliko časa govori in pridiga okrog vseh stvari, da potem enostavno nimam več volje, da bi se mu uprla. Pa tukaj ni samo vera, je še veliko vsega drugega, od tega da zakaj bi hodili okrog moje ali njegove žlahte, če pa oni nikoli ne pridejo k nam, pa seveda to ni čisto res, pridejo kadar lahko, on pa pričakuje, da bodo hodili toliko kot on. Uglavnem, gre se za to, da kar on da, zahteva enako nazaj ali še več… Da če on lahko da naj tudi drugi, ipd… Zdi se mi, da je izredno egoistčno naravnan, sama pa sem bila vzgajana popolnoma drugače. Čedalje težje prenašam te njegove izbruhe. V kolikor ni po njegovo seveda vpije, potem pa pravi da ni res, da samo bolj naglas govori. Zahteva red od otrok, a sam je nereden. Pospravi stanovanje, zelo lepo, to moram povedat, vendar pa potem to meče naprej, oziroma, ko sem jaz doma pa se niti ne pritakne teh stvari, misleč, saj si ti doma, sedaj se bom pa jaz malo spočil, namesto, da bi se igral z otroci ko jaz kuham in pospravljam se uleže na kavč, usede pred računalnik, visi na telefonu… Počne vse, kar počnejo najstniki, ki so brez obveznosti. Kaj naj storim? Moj čustveni rezervoar je popolnoma prazen, ker se stalno kregava okrog enih in isti stvari. Se pogovoriva, pa se koliko toliko strinjava, nato ponovno privleče iste teme na plan in se ponovno skregava.

Z enim stavkom: Kadar mu povem kaj me moti, potem to obrne sebi v prid in izpade zmeraj, kot da sem jaz vsega kriva. V to me vedno prepriča. Zdi se mi kot da to nisem več jaz.

Poleg tega smo se preselili 50 km ven iz LJ, oba sva zaposlena v LJ., ker je njemu tam tako všeč, tam je odraščal in da tam so najboljši pogoji za življenje in najbolj poceni. Od doma sem 10 ur na dan ali več in mi je hudo, da vidim otroke zelo malo, pa ko mu to rečem mi pa pravi da nisem edina, ki se vozim. Pa se vprašam zakaj pa bi se?

Imamo možnost živeti bližje, pa njemu ni všeč tam, pravi da je tam zahojen kraj in da mu ne potegne, tam bi živeli zastonj, tukaj kjer smo sedaj, pa smo v najemu. Res ga ne razumem. Ne premakne se ven iz tam kjer smo, pa čeprav mi je obljubil da je to samo začasno, da če bo kje drugje kakšna druga možnost, da se bomo z lahkoto preselili. Pa se noče, pravi da itak ne zdržim brez svoje mamice in hočem na vsak način v bližino nje. A problem je v tem, da smo sedaj v bližini njegove in da mu stalno pomaga. Še takrat ko je on doma, mu pride pomagat zrihtat otroke, ker on rabi pomoč???

Kaj menite, sem res prezahtevna do njega?
Res razmišljam v prid sebe in ne otrok, ki me pogrešajo in jaz njih, ko me toliko časa ni doma?
Resnično mi je od nekdaj na prvem mestu družina in rada preživljam svoj čas z otroci. Ne vzamem si nikoli časa zase na račun njih zaradi TV-ja in računalnika, pri njem pa je ravno obratno. Ne vem, zmedena sem in močno mi gre njegov odnos na živce. Najbolj pa sem utrujena od prepiranja.

Kaj mi lahko svetujete, razen tega da se pogovoriva, ker sva se že 10000x pa ni nič boljše, tudi na svetovanje ne želi iti, rekoč, da njemu ne bo noben solil pameti, niti knjige ne želi nobene prebrati, ker to je itak larifari.

Obupana M.

Spoštovana M.,

hvala za zaupanje. Že skozi branje vašega pisma mi je prišlo na misel predvsem dejstvo, da lahko razumem oba in da imata na nek način vsak nekaj prav. Vas razumem zlasti v ženskem pogledu, torej materinstvu in naklonjenosti do otrok, ki je na nek način res bližje ženskam. Ženska bolj ali prej intuitivno, torej čustveno reagira na otroke in ji je prej samoumevno, da otroke postavi v prvo vrsto in najprej poskrbi zanje (šele potem zase in drugo). Vašega moža pa razumem v njegovi iskrenosti (vračanje obiskov sorodnikov, vaša navezanost na mater), saj vam pove, kar misli in čuti. Pri tem mi prihaja na misel, da bi bilo morda dobro, da na njegove besede in mnenja pogledate z drugačnega zornega kota. Da torej razmislite, ali je kaj resnice v tem, da vas k selitvi nazaj morda res nevede žene težnja po večji bližini z materjo in se tega morda niti ne zavedate dobro (ali drugače rečeno nočete priznati, ker čutite, da bo imel potem vaš mož prav, npr.) ali pa vas je morda strah in bi vam bilo bolj varno v bližini domačih. Da razmislite, kakšen je vaš odnos z materjo, kako se počutite ob njej, kako na vas vpliva, čutite ob njej strah ali sproščenost… Morda se vaš mož v odnosu do otrok čuti precej negotov oz. si ne zaupa dovolj kot oče, zato pokliče svoj mater na pomoč. V tem primeru njegova reakcija ni toliko napačna, saj kljub vsemu odregira odgovorno.

Želim, da veste, da sta zakonca ali partnerja vedno drug drugemu dobro ogledalo in je smiselno vzeti besede drugega bolj resno. Npr. tega, kar vi ne morete začutiti ali prepoznati v zvezi z vašo primarno družino in odnosi z njimi, lahko zelo dobro začuti vaš mož (in obratno), ki ni nanje čustveno vezan, vi pa ste. In zaradi različnih izkušenj iz preteklosti se nam pogled na realno stanje dostikrat zamegli in ohranimo resnico, s katero lažje živimo oziroma smo preživeli, čeprav morda ni prava. Razmislite torej, kaj bi za vas pomenil možev očitek, da »vas mami pumpa«. Sledite nevede njenim željam in usmeritvam (ker se ji nočete zameriti npr.), ali predvsem bolj poslušate sebe in se odločate ne glede na to, kaj si kdo misli? To pa boste lahko ugotovili le tako, da se boste bolj začeli opazovati v odnosu z njo: kako se počutite, ko nekaj reče; ste jezni, pa tega nočete pokazati, čutite strah, nelagodje…? Šele ko vsak sam dojame in si prizna, da je morda nekaj res, obstaja upanje, da se bo nekaj spremenilo. Sami (oz. vaš mož zase) boste morali uvideti problem z vašo mamo, če zares obstaja, sicer se z možem ne boste strinjali. To sicer velja za vse partnerje, zakonce nasploh.

V vajinem odnosu čutim pomanjkanje medsebojne povezanosti oziroma preprosto povedano, da bi kot zakonca držala skupaj. Če sta se že 1000x pogovorila, pa nič ne pomaga, pomeni, da se še vedno ne slišita oziroma se ne pogovorita na način, ki bi prinesel in omogočil spremembe. V pogovorih je pomembno vključiti sebe noter, kar pomeni, konkretno govoriti o sebi in iz sebe: npr. ko to rečeš, se počutim ponižano, jezno, želela bi si, da…, boli me, ker…, strah me je, da bi… ipd. Vajina jeza in konflikti kažejo na obrambo pred vajino globljo ranljivostjo. Dokler se človek samo krega in jezi, deluje zgolj obrambno. Treba je iti korak dlje, torej začeti govoriti o svojih občutkih, kar ni lahko. Poskušajta drug drugemu bolj prisluhniti, se ne napadati in očitati ali kritizirati, si pritrditi v tistem, kar ima drug prav, razmišljati o vajinih besedah in predvsem upoštevati čustva, torej kako se počutita drug ob drugem, kaj si želita. Ko se človek začne čustveno izražati, je najbolj iskren in iskrenost enega običajno izzove iskrenost v drugem (ne nujno takoj, morda šele čez čas). Tudi če vaš mož noče na terapijo ali prebirati knjig, lahko nekaj za svojo dušo naredite sami ali zase. Tudi sami greste lahko na terapijo, če to želite in čutite, morda se vam mož pridruži kdaj kasneje, in poskušate pobrskati in osvetliti svojo podobo, reakcije, odnose z drugimi, zlasti starši, pretekle vzorce, ki vas morda še vedno vežejo, ne da bi to vedeli. Vsekakor vajina jeza kaže, da se mora nekaj spremeniti, v odnos pa bo potrebno vložiti kar nekaj truda, sicer se ne bo zgodilo nič. Če nekdo ne čuti, da bi nekam šel (npr. terapijo), ga nima smisla siliti, ker bi bila terapija neuspešna pa še denar bi zapravili. V tem primeru je vedno najboljše, da gre na terapijo le tisti, ki si to želi in tako čuti, saj ima takšna terapija dobro prognozo. Morda bi se lahko vključili v kakšne druge oblike strokovne obravnave, ki bi vam pomagale razjasniti vaše in moževe reakcije. Čeprav tega nočete slišati, je problem treba vedno reševati tam, kjer je nastal – to pa ne gre drugače, kot s pogovori, da se torej ugotovi in poišče izvor vajinih konfliktov, kaj sproži jezo v vama.

Želim vam vse dobro in srečno!