Hoče me izklopiti!
Hvala ti za ton tvojih besed.
Vem, da ni prav in vem, da se ne sme, a stvar je prav v tem, da tega nisem iskala, niti si nisem želela. Pred tem sem bila najbolj srečen človek pod soncem, srečna z možem, zadovoljna, vesela. Mož je zlat človek in me resnično ljubi. Kaj se je zgodilo, da se mi je zalomilo? Dejstvo je, da me ta zveza ne osrečuje, a zdi se mi, da če bom šla ven, bo ostala neka nedoločjiva praznina na tem mestu – kot, ko zazvoni v službi telefon, vedno upam, da je on, ko dobim mail, pa ko se odprejo vrata, ko se peljem z dvigalom – morda bo vstopil, pa ko grem čez parkirišče, pogledam proti njegovemu avtu… Saj vem, da je neumno, a ne morem si pomagati. Kako je potem? Ali kdaj pozabiš?
Včasih se mi zdi, da bi morala sexat z njim, da bi se potem pomirila, a potem se prestrašim, da bi bilo samo še huje. Zadnjič sem ugotovila, da je tudi pri njem tako – skorajda se boji sexa, ker se sprašuje, kaj bi bilo potem – koga bo prizadel, kako me bo gledal, kakšna bom do njega jaz… Ne vem, kaj naj. Dnevi pa tečejo.
Zelo rada bi ti kaj uporabnega svetovala, vendar jaz še sebi ne znam. Lahko ti samo rečem, da te razumem, da si ob vsakem telefonskem klicu želiš, da bi bil on, da ga vedno in povsod iščeš. Takšno situacijo bi bilo, po moji izkušnji sodeč, mogoče rešiti na način, da se eden od vaju preseli daleč od doma.
Da boš videla, da to res ni lahko končati, ti povem, da se midva po prvih najinih odnosih, nisva videla celih deset let. Med tem časom se nisva ne videla, ne slišala. On se je z družino za nekaj let službeno preselil v tujino, v začetku je bilo neznosno hudo, potem pa sem nekako uspela potlačiti čustva in živeti nekako odsotno. Začelka sem živeti iz dneva v dan, na vso silo sem odganjala misli nanj, se delala pred ljudmi vesela, kot so me bili navajeni, tako, da nihče ni vedel kaj se dogaja z menoj.
Po desetih letih smo se slučajno srečali na neki razstavi, čez par dni me je že poklical in toliko časa vztrajal, da sem po kakšnem mesecu dovolila, da me obišče, sicer z izgovorom, da bi se rad pogovoril o mojem življenju. Jaz sem bila takrat že sama, on pa srečno poročen, kot pred desetimi leti.
Zelo ga je zanimalo kako živim, kako sem živela zadnjih deset let, jaz sem bila zelo previdna v odgovorih, nisem mu hotela priznati muk, ki sem jih preživljala po njegovem odhodu, hotela sem ostati trdna v svoji odločitvi, da se ne sme ponoviti tisto, kar sem enkrat že prestajala.
Toliko časa je vztrajal, da je končno spet dosegel svoje, in sedaj se zgodba nadaljuje, ukradene urice, jaz vedno sama, on z družino, na videz bi bili lahko zgled drugim, vedno so za vikende skupaj, veliko z ženo potujeta, jaz pa še bolj trpim kot prvič, razmišljam, kaj mi je bilo, da sem lahko pozabila bolečino, ki jo povzročajo čustva.
Ker ga imam zelo rada, mu tudi nikoli nič ne rečem, nočem mu oteževati življenja, saj je dosti, da jaz ne najdem miru. Nočem niti razmišljati, kaj on počne ves ostali čas, vem, da ima rad spremembe, da nisem edina, pa vseeno ne morem iz začaranega kroga.
Sedaj ga poznam že tako dobro, da če bi tudi obstajala možnost, da bi midva živela skupaj, nebi hotela, ker ga preveč poznam in mu nebi mogla verjeti.
Takšna je v kratkem moja zgodba. S tem ne mislim, da je tudi tvoja usoda takšna kot moja, vendar tudi v to smer lahko krene življenje, nikoli ne vemo kaj nam prinese jutrišnji dan.
To mi je dalo pošteno misliti. Res je, da je ljubezen že neštetokat odpeta pesem. Najdem se v tvojih besedah, ko praviš:
“…hotela sem ostati trdna v svoji odločitvi, da se ne sme ponoviti tisto, kar sem enkrat že prestajala.” Toliko časa je vztrajal, da je končno spet dosegel svoje, in sedaj se zgodba nadaljuje, ukradene urice…”
Kolikokrat sem že jaz to rekla! Ne sme se ponoviti, kar sem že prestajala… Pa se. Vedno znova se ponovi. Ker dovolim, da se.
Dovolim mu, da me vrne. Vedno znova. Odločim se, zdaj pa je res konec, ampak ne, znova mu dovolim, da me vrne v ta krog. In krog je začaran dokler se giblješ po njegovem robu. Izstopiti pa ni lahko. In grozen je občutek, ko vse to veš, pa vseeno ne gre.
Zadnjič sva se pogovarjala 4 ure. Kar sedela sva in govorila. Kaj ti čutiš, kaj jaz čutim, kaj pričakuješ, česa si želiš… In rekel je, da ga je strah mojih občutkov, da se mu zdi, da niso enostavni… Ne niso enostavni. In potem me je vprašal kako dolgo že čutim tako. Od decembra. Ja vedel je in boji se da se bo potopil tudi on, ker je tudi pri njem nekaj več. Da nosim sonce s seboj. In če se bo spustil dalj, se ne bo znal nadzorovati. Zanima ga, če bi zmogla to jaz? Bi mogla zaznati mejo? Se ustaviti pravi čas? Ustaviti takrat njega? Kaj bova, če se ne bo noben ustavil? Kaj bova, ko bodo zvedeli? Ne vem. Ne vem vseh odgovorov. In potem pravi, da je življenje ravno zato tako čudovito, ker ne veš kaj te čaka.
Ves čas mi ponavlja, da me ne želi prizadeti. Ne zdaj, ne potem. Včasih mu rečem, da bi morda morala pustiti stvari take, kot so, pustiti, pa se nasmehne in pravi, da si tega ne želi. In to je meni dovolj. Dovolj, da sem zacumpana kot gimnazijka. In spet čakam na naslednji njegov klic. Sekiram se, ko ne pokliče. Vzamem Persen in si obljubim, da je zadnji, ki sem ga vzela zaradi njega. Naslednji dan pa pokliče, se opraviči z nekim celo možnim izgovorom…
In to je to čakanje, ki ga opisuješ. Veš in bojiš se, da bo vedno tako, pa vendar upaš, da ne bo. Kot je zapisal nekoč Ivo Andrič:
Med strahom, da se bo kaj zgodilo in upanjem, da se mogoče le ne bo, je več prostora, kakor mislimo.
Na tem tesnem, trdem in golem prostoru marsikdo od nas preživi vse življenje.
Hvala, da si mi zaupala tvojo zgodbo. Vem, da lahko krenem po tvoji poti. Bojim se tega, pa vendar ne morem…
Toliko časa bo tvoje trpljenje trajalo, kot boš ti hotela, ne on te ne bo izklopil, ker mu tako paše, ti ga imaš rada, ali pa je to samo iluzija, ker nikoli ne bo samo tvoj – moja zgodba, podobna. Imej se rada in prekini, vztrajaj, saj v začetku bo težko, nagrajena pa boš z mirom v sebi.
Ne strinjam se z xyx, da je tistemu, ki prekine lažje, ker ni tako čustveno vezan. Ne draga moja, hudo je in boli, vsak trenutek bi ga poklicala, težko je vzdržati cel dan, da ga ne pokličem, pogrešam najine pogovore in skupne trenutke. Zaposlim se, da ne mislim na njega, vedno pa mi ne uspe. Zbolela sem, odpornost mi je padla, prometno nesrečo sem imela, ker sem bila nepozorna, ahhh, bo že, vem, da bo, z vsakim dnem mi je lažje.
Samo toliko, da boš vedela, da nisi sama, res je ljubezen slepa, ali pa smo me tiste, ki smo si to dovolile.