Dober dan.

Imam vprašanje, ki me muči. Sem poročen, oče dveh otrok (10 in 5).
Z ženo sva skupaj dobrih 14 let. Na začetku najine veze je bil najin spolni odnos reden, s časom pa čedalje manj. Žena je imela milijon in en izgovor. Pred kratkim pa mi je priznala, da me ima rada, a je fizično ne privlačim več.
V bistvu sem slutil kako in kaj, a ker se že doma nismo nikoli nič pogovarjali, nisem načel te teme z ženo.
Sedaj ne morem preko tega….strah me je, da si bo našla koga drugega, ker mislim, da bi jo kdo drug lahko fizično privlačil. Pripravljen sem zmanjšati svoje želje, ne pa tega, da ima z menoj spolni odnos, kjub temu da je ne privlačim- čeprav trdi, da uživa, ko pride do samega odnosa.

Mi lahko prosim svetujete?

Hvala lepa in lep pozdrav,

N

Spoštovani Navitas!

Vašemu prispevku ste dali naslov hladnost. Ne vem točno na kaj ste mislili, ko ste tako poimenovali prispevek, morda na to, da ženo doživljate kot hladno,ker ji ni več toliko do spolnosti, ali na to, da ste morda vi (čustveno) hladni do nje (ali pa vas vsaj ona tako doživlja?!), ali da je vajin siceršnji, ne le spolni odnos, v neki fazi, s katero niste zadovoljni. Ne glede na vse to, zelo dobro in pogumno se mi zdi, da ste postavili vprašanje in začeli iskati odgovore, kar pomeni, da ste stvari vzeli zares in je čutiti, da želite neke spremembe in ste za to tudi pripravljeni ukrepati. Torej, da ste v aktivni in ne zgolj v pasivni vlogi, kar je zelo spodbudno.

Skušam razumeti, da vam kot moškemu gotovo ni enostavno slišati, da žena doživlja, kot da je ne privlačite več – to vas gotovo zelo zaboli, prizadane, razočara, žalosti… Verjetno bi se lahko hitro začeli ukvarjati z dvomom vase, pa se mi zdi, da bi bil to le začaran krog in da vam ni potrebno iti v to.
Priznavate, da vas je strah, da bi si žena našla koga drugega in verjetno vas je prav ta strah pognal v akcijo. Prav se mi zdi, vzeti ta strah resno, torej v smeri, v kateri sem že govorila, torej, da ukrepamo (nikakor pa ne v smeri zamrznitve, ohromitve).

Kako bi vam bilo z ženo iskreno spregovoriti o tem vašem strahu in tudi o vaših željah, potrebah in pričakovanjih, obenem pa skušati slišati ženo in jo povprašati o njenih doživljanjih, željah, potrebah in pričakovanjih? Moj občutek je, da verjetno kot moški doživljate vajin odnos predvsem fizično, skozi spolnost, žena pa zelo verjetno doživlja vajin odnos drugače, predvsem skozi čustva, pozornosti in vsakodnevne (čustvene) odnose in ji je spolni odnos na koncu le še pika na i odnosa – ali pa do spolnosti sploh ne pride, ker se morda ženi že prej vse skupaj ustavi. O čem govorim? Če se skušam postaviti v vlogo vaše žene, si lahko predstavljam, da se začne zmanjševati ženska želja po fizični bližini, torej po spolnem odnosu, ne zaradi tega, da bi bilo s fizično privlačnostjo moškega kaj narobe, pač pa zaradi premalo ČUSTVENE BLIŽINE. Torej zaradi občutka neslišanosti, neupoštevanosti, nesprejetosti – morda sva se s kakimi dejanji čez dan sprla, prizadela, jezila, razvrednotila…., potem pa ženska ne more kar stopiti čez vse to, kot da tega ni bilo – brez iskrenega obžalovanja, opravičila, pogovora…. Pomembno je torej koliko se moški upa pogovarjati o svojih in njenih čustvih, koliko in na kakšen način si upa izraziti svoje želje in koliko in na kakšen način spodbuditi ženo, da govori o svojem čustvenem doživljanju (npr. koliko lahko potarna kako ji je – in dobi ob tem občutek, da jo je mož res slišal in začutil – ne pa iskal konkretnih rešitev ali jo morda čisto nehote s kako besedo ali nasvetom zavrnil in prizadel…. Koliko lahko ženska spregovori o svojih dvomih, jezi,razočaranjih, o stvareh, ki ji niso šle po načrtih in so jo morda prizadele… in spet koliko čuti, da je bila slišana, koliko pa morda ni dobila tega občutka… Pa ali se ženska npr. čuti preobremenjena, za vse sama, koliko pa doživlja vključenosti moškega v ukvarjanje z otroki, šolo, gospodinjstvom in drugimi vsakodnevnimi skrbmi…). Če skrajšam, koliko (čustveno) ranljiva je lahko ženska ob moškem in koliko čustvene ranljivosti do sebe in nje si upa dovoliti moški. Kakor se tole sicer sliši dokaj preprosto, se pogovori v praksi hitro zataknejo zaradi čustev (sramu, strahu, jeze, prizadetosti ipd.), zaradi nevajenosti takšnih pogovorov, zato je prihajanje do te faze v medsebojnem odnosu proces na dolgi rok, ponavadi v smeri gradnje medsebojnega odnosa, lahko tudi s strokovno (terapevtsko) pomočjo.

Če pride do kakršnihkoli težav v spolnosti (vključno z izogibanjem, odtujenostjo, redkimi spolnimi odnosi…) je po mojem mnenju nujno potrebno najprej iskati čustveno ozadje partnerskega odnosa. In začeti tam. Torej delati na odnosu in »popravljati« čustveni odnos in ne samega spolnega odnosa. Le ta je po izboljšanju medsebojnega odnosa (v smeri drugačnega komuniciranja in izražanja svojih potreb in želja) zagotovo naravno sam po sebi bolj zadovoljiv za oba partnerja. Ukvarjanje z odnosom pa seveda vključuje tudi to, da se partnerja začneta pogovarjati tudi o sami spolnosti in doživljanju le te.

Upam, da sem vam dala nekaj smernic. Želim vam veliko poguma za spremembe in vse dobro.