Spoštovani!

Zanima me, ali se da uspešno zdraviti hipohondrijo in predvsem, kako? Sama pravzaprav niti nisem prepričana, ali sem v resnici hipohonder ali ne, mi pa že moj zdravnik tako ali drugače to da vedeti (čeprav imam kar nekaj telesnih simptomov, ki menim, da so realni!), a če sem nekoliko samokritična, moram priznati, da se vsaj do neke mere nagibam k temu. Kako se torej to da rešiti, če se da?

Hvala za odgovor in lep pozdrav,
Maja

lp

Čao Maja,

imela sem podobne težave/ jih še imam kot ti.Več kot 4 leta sem bila prepričana, da imam raka,Tako me je bilo strah da si niesm upala na pregled
k zdravniku, ker sem bila prepričana, da me bo takoj poslal na kemoterapijo in mi bojo vsi lasje izpadli ….Ne vem kako si to ga.dr.Wrinkler razlaga.Rada bi tudi njeno mnenje.Po eni strani sem bla ful zaskrblejna, glede zdravja, na drugi pa bi raje umrla kot se soočila z dejstvom da raka imam.Tako da sem vse zdr. preglede odklonila v tiskih letih, ker sem se bala diagnoze rak.Še sedaj si ne upam sama npr.pregledati dojk zaradi strahu pred bulo.Pa racionalno vem da je bolje preprečiti kot zdraviti, ampak strah je prevelik.A je bil mogoče to začetek depresijo.Psihiater je rekel da sem depresivna, anksiozna, čustveno neprilagojena osebnost….dal tablete-antidepresive.Pa ne vem če jih res rabim?Prosim za mnenje dr.Wrinkler.
Najlepša hvala,
ana

No, jaz tega vsekakor ne bi zdravila z zdravili, vsaj pri sebi ne, ker če nekaj ni “kemično” nastalo, se po mojem tudi zdravit ne da kemično – npr. če ti hipohondrijo vcepijo hipohondrični starši, potem ni tablete, ki bi to PRAVILNO oz. ustrezno pozdravila, lahko te kvečjemu otopi do te mere, da se problema pač manj zavedaš, a to zame nikakor ni ozdravitev. Zato bi sama raje poskusila s kakimi morda kognitivnimi terapijami (čeprav ne vem dosti o tem), morda kvečjemu še s kako psihoterapijo ipd. Torej bolj s pogovorom, kot s kemijo, ker začaran krog pri hipohondrih je ta, da se tudi tablet bojimo, še posebej, ko preberemo vse stranske učinke! 🙂

Ej Maja
točno to, tablete samo otopijo človeka, vzroka ne odpravijo, kako
naj ga jaz?če je to v podzavesti?kako naj pridem do vsebine v podzavesti?
A lahko dr.Winkler komentira?Pa tudi zaradi stranskih učinkov jaz tega ne bi jemala.Ne zaupam nobenemu.
A je sploh možno priti iz začaranega kroga nevroze?
Hvala za odg, in lep dan.
xxx

Pozdravljeni,

težave s katerimi se srečujejo ljudje so pestre in raznovrstne in včasih je edina razlika inteziteta simptomov. Blagi simptomi (ko gre samo za zaskrbljenost, na primer) ne ovirajo posameznika v njegovem življenju in ukrepanje seveda ni nujno, morda niti ni potrebno. Poleg tega pri zdravljenju hipohondrije ne uporabljamo specifičnih zdravil. Antidepresivi lahko ublažijo tesnobo in depresivno razpoloženje v kolikor je to izraženo.

Včasih je osnovna težava pravzaprav depresija in ne hipohondrija, zato je v tem primeru jemanje antidepresivov posebej smiselno.

lp

hei.. js sploh ne hodim na pregledee.. vendar takoj ko me kaj zaboli si namišljam da imam tumor al karkol takega za kar se težko pozdravi ali pa je smrtno nevarno.. velikokrat si domišljam da bom kar v tistem hipu umrla .- hjo še men je smešn .. sam je res

glede na to da s svojim odgovorom izpred dveh let nisem zadovoljna odgovarjam na to temo:

Ljudje se odločijo za pomoč takrat, ko so njihove težave prehude in/ali so pri njihovem obvladovanju nemočni. Ključno je, da težave ovirajo njihovo funkcioniranje v vsakdanjem življenju. Če torej upade funkcioniranje, kvaliteta življenja, so načeti medosebni odnosi potem pravzaprav sploh ni veliko možnosti. Na eni strani je obravnava (taka ali drugačna) na drugi pa nevzdržno stanje, ki vodi navzdol, včasih tudi v samomorilnost.

Obravnava je lahko raznovrstna. Nekateri se zatečejo k veri, drugi v šport, treji k prijateljem, četrti k alternativcem. Če to pomaga je seveda super. Če ne pomaga potem potrebujemo nek model s katerim lahko nastale težave razložimo, opredelimo, predvidevamo potek in izid ter izberemo strokovno obravnavo, katere učinke lahko predvidimo. To pa ponuja medicinski model.

Začnimo z opredelitvijo kaj je hipohondrija:
Spada med somatoformne motnje. V tej skupini sta dve pomembni motnji. Prva je somatizacijska motnja, druga je hipohondrija.

Da motnja ni nekaj subjektivnega pove dejstvo, da imajo podobne težave mnogi ljudje in da lahko približno ocenimo koliko je takšnih oseb. V čem so si podbni: vsi se bojijo da bodo dobili ali pa da imajo resno telesno bolezen. Pri vseh gre za napačne interpretacije telesnih znakov. Njihova ocena je pretirana, katastrofična ali nerealna. Zanimivost: takšne težave ima 3% študentov medicine v prvih dveh letih študija.

Medicina ima to posebnost da išče in znanstveno doakzuje vzroke za nastalo motnjo. Pri hipohondriji smo žal na hipotezah. Prva je da so osebne značilnosti oseb takšne, da so po naravi preobčutljivi na svoje telo, da so nanj pretirano osredotočeni. Druga teorija pojav težav razlaga s pomočjo teorij socialnega učenja. Tretja pa upošteva, da ima ob hipohondriji 80 % ljudi tudi depresivno anksiozne motnje in je torej hipohondrija le del teh težav. Četrta teorija pa se ukvarja s psihodinamično razlago nastanka simptomov.

Potek motnje: epizodičen. Človeka mučijo težave mesece, leta, potem je nekaj časa mir. Potem se spet lahko ponovijo strahovi pred resno boleznijo.

Obravnava: povsem razumljivo je, da pacianti težko sprejmejo psihiatrično obravnavo. Druge veje medicine jih slej ko prej razočarajo, saj so zdravniki prepričani, da je s pacientom vse v redu. Za tem stališčem stojiho po tem ko so speljali diagnostične postopke in izkličili resno telesno bolezen. Pri obravnavi ima pomembno mesto psihoterapija, ki vključuje tudi izobraževanje. Zdravila postanejo pomembna takrat, ko je pridružena anksiozno depresivna simptomatika, kar je pogosto.

lp

New Report

Close