Pozdravljeni.

Z možem imava 12-letno hčerko, smo urejena in povsem normalna družina. Doma imamo mir, se razumemo in imamo radi. Hči sicer že mečejo hormoni, tako da tipičnim najstniškim težavam se težko izognemo, ampak generalno gledano mislim, da dobro vozimo.

Hči je na pogled povsem normalna punca, v ničemer ne izstopa. Je luštna, vitka, nadarjena za šport, hodi na plesne, je prijazna in v glavnem nekonfliktna, ima tudi lepe ocene. Učitelji nikoli o njej ne povedo nič slabega, vse ok. Ima pa problem, ker se v razredu počuti osamljeno. V razredu je 11 punc, že to je problem, ker so neparno število in ko se je treba dati v pare, vedno ena ostane sama. V parih sedijo v razredih, najhuje pa je, ko gredo na izlet in potem se včasih zgodi, da na busu sedi sama ali pa s kom, ki ji ni všeč. V razredu je namreč skupina 6 deklic, s katerimi hči sicer nima nobenih problemov, ampak nikakor ne sodi mednje. To so punce, ki jim ni mar za šolo in ocene, prihajajo iz bolj ali manj neurejenega doma, doma so priča neprimernemu vedenju staršev, imajo preveč svobode, skos lutajo po mestu same, ker staršem ni prav dosti mar zanje. Niso slabe punce, ampak moja hči s takimi nimam nič skupega, torej ta grupa odpade. Potem pa ostane še 5 punc, kjer je problem, ker so neparno število. Dve od teh sta zelo povezani, vedno sedita skupaj in se tudi izven šole veliko družita, sta kao najboljši prijateljici. S tem, da ena od njiju vsake toliko “spelje” družbo kakšni drugi, ker ima to moč (glavna zvezda v razredu, same petke, samozavest na višku itd.), ampak v glavnem pa se moja hči znajde med dvema, torej v nesrečnem trikotniku, kjer je ena vedno “tretje kolo”. Lahko bi sicer bilo vse ok, če se ena od teh ne bi zelo agresivno grebla za pozornost druge, med tem ko je tretja zelo pasivna in se ne bi rada nobeni zamerila, torej ne moji hčeri in ne oni drugi, ki je na mojo hčerko večino sama prav bolestno ljubosumna. Najbolje je, ko ena od teh treh manjka. Ko je ta, za katero se dve grebeta, manjkala, sta se moja hči in ona druga, ki je sicer na mojo ljubosumna, zelo lepo povezali. Celo zmenili sta se, da ne bosta več ena na drugo ljubosumni, ko pride tretja nazaj v šolo. Ampak ko so bile spet vse tri v šoli, je ona druga po par dneh pozabila na obljube in dogovore z mojo hčerko.

Ker vedno ena trpi in je odrinjena, sem poklicala obe mami (vse tri mame teh treh deklic se dobro poznamo) in predlagala, da se dobimo enkrat popoldne in poskusimo deklicam pomagati s pogovorom, da bi deklice dojele, da so tudi vse tri skupaj lahko dobre prijateljice brez, da se eno vedno izloči. Pa moram reči, da ni bilo nekega hudega interesa. Mislim, da po tihem njima paše, da je tako. Mami te pasivne deklice je vseeno, njena itak nikoli ne bo zapuščena in sama, ker se dve borita zanjo. Mama one druge pa po moje po tihem ve, da je njena večji grebator od moje in da si bo že izborila. Grebe se pa tako zelo, da je cel prvi teden šole, ko so se morali pri vseh predmetih posedeti, dobesedno laufala od razreda do razreda in se drla na ono tretjo, da bosta sedeli skupaj. Vedno ji ni uspelo sicer, ampak moja pravi, da se ji to zdi vse skupaj zelo naporno, kaj se dogaja.

Jaz se s svojo hčerko veliko pogovarjam in opažam zadnje čase, da se zelo zrelo izraža in zelo dobro razume, kaj se dogaja okoli nje, zakaj se nekdo obnaša kot se ipd. Enostavno se ji zdi prenaporno in preveč neumno, da bi se borila za prijateljico, ki nima noben hrbtenice, da bi izrazila svoje mnenje. Ta tretja “pasivna” namreč samo skomiga z rameni, nima neke samozavesti, da bi povedala, kaj ona hoče in s kom bi ona bila raje prijateljica.

Skratka, moja hči je vedno bolj žalostna in pravi, da ji je težko biti v razredu tako zelo sama. Zdaj so že punce iz paralelke opazile, da je sama in jo včasih povabijo v družbo, če je prilika. Ena ji je celo rekla, da očitno nima sreče v svojem razredu, torej drugi vidijo, da z njo ni nič narobe, ampak pač ima smolo.

Meni in možu se dobesedno srce para, ker veva, da sicer izven šole nima težav z odnosi, je komunikativna, izjemno vljudna in prjazna (veliko pohval dobiva od zelo različnih ljudi, tudi učitelji pravijo isto). Imamo sosede, same družine, razume se tako z mlajšimi, kot s starejšimi otroki. Če smo kdaj bili na dopustu nekje, kjer je bila prilika za najti družbo, si je ona vedno našla družbo kakšnega otroka ali več njih. Pa včasih niso govorili slovensko, ampak to ni bila ovira. Tudi z možem sva družabna, vesela in komunikativna človeka, imamo prijatelje, ljudje nas imajo radi. Seveda ne vsi, ker je to nemogoče in ker se ne trudimo biti vmes všečni, ampak s tistimi, s katerimi nam je prijetno.

Skratka, če se je kdo sploh prebil skozi to moje pisanje, bi bila vesela, če ima kdo idejo, kako hčerki pomagati.

V obupu si sem ji dala že nekaj nasvetov, na katere nisem ponosna, ampak kot včasih pravijo, v sili še hudič muhe žre. Nisem ponosna na to, ampak sem ji že tudi rekla, da če se tista njena “nasprotnica” tako grebe za to, s katero bi ona rada bila prijateljica, naj bo pač ona močnejša in se še bolj potrudi. Naj gleda, da jo bo prva vprašala, če bosta skupaj sedeli ipd. (v razredu, na busu, ko gredo na izlet ipd.). Ampak potem mi hči reče, da se ji to zdi neumno in prenaporno. Seveda ima prav, saj jaz to vem, ampak …

Ima kdo kaj več izkušenj ali idejo, kako pomagati otroku v taki situaciji?

Pa lepo prosim brez obsojanja. Hvala.