V reševanju partnerskega odnosa poskušam vlagati veliko energije, prebiram literaturo in članke, ki je/so na voljo, vendar si določenega pojava ne znam popolnoma razlagati.

Partnerka, s katero definitivno imava težave, po Vodebovo bi jo lahko okarakteriziral kot “moškinjo”, ki me je že v začetni fazi, torej zaljubljenosti uspešno “kastrirala” kot moškega.

V obdobju reševanja najinega odnosa sem se zgolj sam zatekal k iskanju odgovorov v smislu partnerske terapije, ona pa samostojne terapije oziroma vse v smeri duhoven rasti in na moja razmišljanja, kako je otroštvo oba zaznamovalo (oba na nek način razsute družine) in da bi bilo vseeno dobro pobrskati po “arhivu otroštva”, da se ugotovi, zakaj na vse skupaj odreagirava tako kot odreagirava, pa se temu poskuša na nek način uspešno izmikati. Odkril sem pa sledeče zadeve. Ko se je rodila oziroma od dneva, ko so jo prinesli domov, je spala pri mami in do takrat naprej oče ni več spal z mamo, spal je v dnevni sobi in to do svoje smrti, torej njena mama je očeta dobesedno zavrgla v smislu, da v spalnici mu ni več mesta. Njena mama ni hodila v službo, prva prioriteta je bila hčerka, oče je na nek način “izpadel iz igre”, sicer je igral funkcionalno vlogo očeta (material), videla ga je bolj poredko (pozno prihajanje domov), kadar pa je bil doma, je bil po večini kreg v hiši in nesoglasje. Mama se je zatekala dolga leta k antidepresivom.

Zanima me, kako iz psihoterapevtskega vidika vpliva na razvoj otroka in osebnosti situacija, ko hčer nadomesti očeta v spalnici (na nek način) in očeta izrine iz normalnega družinskega življenja. Kako se to najbolje pokaže v odrasli dobi.

Lepo pozdravljeni!

Vaša zgodba govori o nesprejetosti in osamljenosti, ki je globoko zapisana v vaš notranji svet. Opisujete odnos moškega in ženske, ki drug drugega nenehno krivita za nastale razmere. Iz vašega pisanja je čutiti nemoč in jezo, saj ne veste, kako bi spremenili svojo partnerko. Kajti verjamete, da je ona vir problemov v nastali situaciji. V odnosu sta vedno dva posameznika, ki sta vsak zase odgovorna za odnos. Potrebno je, da se obrnete vase in se vprašate, kaj lahko vi naredite danes drugače, za vajin odnos. Verjamem, da v tem trenutku, ko to berete, ne vidite ničesar razen partnerke in hčere v svoji postelji. Otrok ne more izriniti očeta iz njegove postelje. Nima te moči. Lahko pa vidva kot partnerja uporabita otroka, da spi v vajini postelji in postane razlog nerazumevanja med vama. Vajin odnos je tisti,zaradi katerega vi ne spite več v svoji postelji, ne otrok. Če bi partnerka še tako vztrajala, da otrok spi pri vama, bi vi še vedno lahko spal ob njima, ker otrok najverjetneje ne zasede toliko prostora. Veliko otrok spi s starši, še posebej, ko so dojenčki, ker je mami lažje dojiti. Otrok pa ob tem čuti mamino toplino in se počuti varno. Ko pa otrok odrašča starša spontano začutita, da zanj ni več prostora v postelji in mu priskrbita svojo posteljo. Nikakor pa otrok v tej zgodbi ne more biti razlog spora in nesoglasij med vama. Tudi vaša partnerka ni bila, ko je bila otrok. Težko je reči, kaj se je dogajalo med njunima staršema, vsekakor pa zgodba veliko pove o stiski v partnerskem odnosu, odtujenosti in zavrženosti.

Če iščeta terapevtsko pomoč, jo poiščita skupaj. Odnos je zgodba dveh posameznikov in ga eden težko rešuje sam. Nesmiselno je iskati in brskati po arhivu otroštvu od partnerke. To je zgodba, ki jo bo morala sama začutiti in predelati. Uspešno se izmikati arhivu otroštva? V to resnično ne verjamem. Čutenja iz otroštva so nenehno nenehno prisotno med vama. Z vsako jezo, z vsakim besom, nezaupanjem, stisko, nerazumevanjem, ga vedno znova reagirata in podoživljata. Šele, ko čutenja iz otroštva ponovno v polnosti doživiš v partnerskem odnosu, z vso bolečino, lahko resnično začneš razmišljati o drugačnem odzivu do partnerja. Kje in kdaj se vi podobno odzivate na partnerko, kot so se vaši starši do vas ali med seboj? Ko boste spremenil te odzive, boste kolesje odnosa zavrteli v drugo smer. Vse kar vnesemo novega in drugačnega v odnos, počasi spreminja stara čutenja, ki nas vodijo in nam usmerjajo življenje, v kolikor nismo v stiku z njimi.

Ženska vas ne more »kastrirati«. Lahko pa vi v sebi nosite model, po katerem ste dojemljivi na ponižanje, zlorabo, kritiziranje, napadanja, obsojanje, sprejemanje krivde nase. Nek del vas vse to dopušča in ne vidi izhoda. Počutite se žrtev tega odnosa, kot da nimate moči, da bi kaj spremenili. Verjamem, da je težko, ker sta v odnosu dva in je odnos odvisen od obeh. Vendar vas sprašujem: »Kaj lahko vi naredite, da se boste partnerki približali in bo ob vas čutila toplino in sprejetost. Kaj lahko vi naredite na sebi, da se boste ob sebi počutili prijetno, varno in domače.?« Morda vaša partnerka odreagira z besom, jezo, krivdo, vendar ste vi tisti, ki njeno vedenje vzamete »nase« in se počutite krivi, ker imate propustne meje za zlorabo. Ne jemljite njene stiske osebno, govori o njeni bolečini, ki je ne zmore začutiti, ker je v tem nihče ne sliši. Noben od vaju v tem odnosu nima prostora biti to kar je, čutiti to kar čuti in razmišljati kar razmišlja. Narediti prostor za drugega pa pomeni najprej narediti prostor sebi, sebe sprejeti v polnosti, se imeti rad. Potem vas nobena stiska partnerke ne zmore več prizadeti, saj zmorete razmejiti njen svet od svojega. To pa je bistvo partnerskega odnosa. Ko zmoreš razmejiti svoj svet od partnerjevega in ko zmoreš razmejiti otroštvo od odraslega odnosa.

Čustveni stik je nekaj, kar lahko ustvarita v vsakem trenutku, samo odločiti se morata za to. Stik je odziv, ko se odločiš, da greš v odnos kot odrasla oseba in si za odnos v polnosti odgovoren. Ko več ne jemlješ samo zase, si užaljen in prizadet, temveč daješ in si odgovoren.
Otrok vas ne more izriniti iz postelje, če se vi ne odločite, da boste spal v drugi sobi. Najprej torej uredite odnos s svojo partnerko, saj, ko se bo ob vas čutila dovolj varno, se bo našla postelja za vašo hčerko.

Če ste res vedoželjni, obrnite se vase. O partnerki je sicer dobro nekaj vedeti, toliko da veš, zakaj in kako reagira kot reagira, vendar temeljno je poznati sebe. Saj smo ljudje sposobni spreminjati le svoje reakcije. Reakcij drugih ne pa ne moremo spreminjati. Spremenjjo jih lahko le sami, če imajo željo in interes pa povratno informacijo od bližnjega.

Zato je pa toliko bolj koristno in učinkovito, da človek spozna sebe, svoja občutenja in da se nauči drugače reagirati v določenih situacijah. Najprej se je treba opazovati in prepoznati situacije, dogodke, ki se nas čustveno dotaknejo bolj ali drugače kot bi bilo normalno. Vsako tako situacijo se splača dobro premisliti in si jo razložiti.

Kako občutite to, da vas je vaša partnerka kastrirala kot moškega? Verjetno kakšen njen način izražanja čustev pritisne na vaše občutljive točke? Morda glasno govori ali vpije ali samo naravnost pove kaj misli? Zakaj ji ne poveste, kje, kaj, kdaj vas zaboli in jo prosite, da te stvari drugače pove, izrazi.

Začnite iskati stike s partnerko. Začnite izražati svoja čustva na miren način, da vas partnerka lahko sliši.